Knjige bi morale voditi k enemu od ciljev; modrost, sočutje, radost ali korist
Ko sem v minulem letu nekajkrat stopila v knjigarno Konzorcij na Slovenski cesti v Ljubljani, sem se vedno z veseljem povzpela v prvo nadstropje in se sprehodila tudi po oddelku za najmlajše, ki ga tako prizadevno vodi Bedita Mlinar. Otrokom razdaja znanje in prijaznost.
Vsi se najbrž spominjate branja knjigic pred spanjem. Ne gre le za vsebino, pač pa za povezovalno nit, ki jo tkejo starši s svojimi otroki. Branje je pripoved, pogovor, vključevanje otroka v svet odraslosti in spoznanj, ki mu bodo koristila, pa tudi spoznavanje pravljičnih likov, ki živijo tudi v svetu odraslih.
Knjigica, ki je zaznamovala mojo življenjsko pot, je bila Andersenova Deklica z vžigalicami. Le ena izmed mnogih, pa vendar čisto posebna. Pretresla me je vsebina in dotaknila se me je slehernega decembra. Razmišljala sem, zakaj je morala umreti, kaj bi bilo, če bi imela več vžigalic, in ali je prav, da imajo starši otroke, za katere ne morejo skrbeti.
Usoda mi je namenila \"moč\", da kljub delu tožilke vidim, razumen in pomagam žrtvam. Nisem osamljena, čedalje več nas je in sklenili bomo velik, širok in mogočen obroč. V njem se bodo počutile varne, našle bodo zavetje, srečo, mir in razumevanje.
Tudi zaradi njih, pa tudi tistih, ki to niso, sem napisala knjigo Naše deklice z vžigalicami. Knjigo, posvečeno vsem otrokom, drobnim, nemočnim, žalostnim, ustrahovanim, potisnjenim v spolnost odraslih, vsem deklicam, ki so morale prehitro odrasti, vsem ženskam, ujetim v zanke groženj, nasilja in strahu pred jutrišnjim dnem. Vsem, ki jih skrbi nasilje, na cesti; v šoli, lokalih in za štirimi stenami domov, ki jih edine imamo. Da bi zmogli in se včeraj ne bi ponovil.
In tako knjiga prinaša ne le branje, pač pa tudi pomoč.
Včasih si zaželiš sprostitve, branja kar tako, na terasi, v parku, na dopustu. Težke knjige človeka pustijo ujetega v past begajočih misli, ugibanj, preverjanj in globokih razmišljanj.
In vendar so nekatere večne, tako kot Učbenik življenja. Kojc je vanj vtkal številna velika spoznanja našega vsakdana. Veljajo vedno in povsod, za vsakogar. Držim se jih, četudi ne zaradi knjige in njega, ki jo je napisal. Z njimi sem živela, še preden sem zanje vedela. Tako Kojca spoznavam intuitivno, po občutku, zaradi pravičnosti in notranjega miru. Kako res je, da se dobro vrača z dobrim in slabo kot bumerang tistemu, ki ga je poslal. Če bi ljudje živeli od dobrih del in z dejanji, ki bi jih privoščili sebi in drugim, bi bil svet pravičnejši in lepši.
Če ne najdeš idej, če ne hodiš redno v knjigarne in ne slediš tako imenovanin modnim trendom, lahko bereš z Manco Košir. Večno nasmejano, polno idej, živahno, mladostno in očarljivo. Vsak mesec te zagotovo skupaj z gosti popelje v čudovit svet branja, tam v klubu Cankarjevega doma. Nikakor ne moreš ostati hladen in ravnodušen, saj ti z radostjo ponuja tisti hip zagotovo nekaj naj, naj ... Zapisala je misel: \"Širimo naš notranji svet, da bo lepši tudi zunanji.\"
Ko sem bila tam, sem srečala dva nekdanja \"utopljenca\" življenja, dva, ki sta se spet našla v svetu živih. Oba, nekdanja odvisnika od heroina, sedaj ozdravljena. Kodrlajsasti piton in Zgodovina moje heroinske odvisnosti sta knjigi, ki sta me prepričali, da o mamilih lahko prepričljivo piše le tisti, ki jih je spoznal, in pozitivno je, da se jim je uprl. To je tisto več, kar loči učbenik od \"knjige življenja\".
Ko sem v tem letu zaradi predstavitve svoje knjige prepotovala vso Slovenijo, sem zagotovo srečala najboljše, najplemenitejše, najljudi. Najpogosteje prav v knjižnicah. Ena lepša od druge. Ko sem že mislila, da je najlepša v Murski Soboti, so dejali: \"Počakajte, pride še Primorska.\" In prišla je, moja rodna Nova Gorica, s knjižnico, ki ji skoraj ni para. A kljub temu ni moč pozabiti vseh preostalih. Predvsem pa ne ljudi, ki so me tam sprejeli, poslušali zgodbe in povedali marsikatero svojo. Vredno je bilo to storiti in še bom šla na pot.
6. decembra izidejo Naši dečki z ulice, dvanajst pretresljivih zgodb o fantkih, moških, ki so živeli in živijo skoraj na robu, dnu ..., ki se kdaj pa kdaj dvignejo, zadihajo svež zrak, a včasih spet prehitro potonejo.
Čeravno človek prebira knjige, ki mu jih priporočijo tudi drugi, ki so hit sezone, ki jih rabi zaradi trenutnih zadolžitev na delovnem mestu ..., so tudi take, ki jih preprosto imaš ob sebi, da vanje pogledaš, prebereš stran ali dve in si polepšaš dan. Ena izmed njih je knjiga Johna Marka Tenpeltona Modrost življenja, ki vsebuje 200 večnih duhovnih načel. Ob njih razmišljaš, ustvarjaš ...
Nikoli pa ne bi šla rada mimo misli Phila Bosmansa v knjigi Rože sreče moraš saditi sam. Zapisal je: \"Živeti pomeni: ustaviti se tam, kjer sije sonce. Vzemite si čas za srečo.\" Drobna knjigica sporoča marsikaj velikega. Tako Bosmans pravi: \"Če spremljamo ljudi na poteh njihovega življenja, bodisi navzgor ali navzdol, na vijugavih ali ravnih, če imamo ljudi radi, če jim prisluhnemo v njihovih stiskah, tedaj besede zrastejo kot rože ob poti. Lahko jih sadimo in lahko jih nabiramo. Takšne besede nosimo s seboj, takšne besede prinašamo domov. Od ust do ust gredo in se naselijo v srcu.\"
Želim, da razmišljate, delate in živite v smislu \"sajenja rož\". Ob branju Bukle boste zagotovo našli knjige, ki bodo pritegnile vašo pozornost, razvnele dušo, srce in vas obogatile.
Bliža se konec leta, čas prijaznosti, lepih želja in obdarovanj. November je mesec, ko že začnemo misliti nanje. Prav je, da se pripravimo na praznike, da daril ne kupujemo na božični ali silvestrski večer, kar tako, po občutku in brez srca. Knjiga je lahko najlepše darilo. Ker je izbrana za osebo, ker ji z njo povemo marsikaj, tudi to, česar z besedami ne znamo, zmoremo ali nočemo. In takrat bo govorila z mislijo: \"Imej rad ljudi – takšne, kot so: drugačnih namreč ni.\"