Knjige kot vseživljenjska pustolovščina
Mnogi ljudje imajo svoje rituale, eden mojih pa je približno enourni tek po ustaljeni progi, ki ga že več kot dvajset let izvajava s prijateljem vsak začetek tedna. Vmes sva zaradi različnih gradbenih posegov na najini poti že nekajkrat rahlo popravila traso, v dvajsetletnem obdobju pa je bilo tudi nekaj tednov, ko je najino tekaško druženje iz takih ali drugačnih razlogov odpadlo. A vendar se nama je vedno znova uspelo dogovoriti za nov tek in ga
potem – glede na formo – izpeljati v malo krajšem ali daljšem času.
Seveda smisel tega srečanja ni samo tek sam po sebi; najino druženje je zaseben lakmusov papir družbenega dogajanja, saj sva v teh letih med tekom obdelala praktično vse teme, ki so naju tako ali drugače obremenjevale. Zadnji dve leti sva tako velikokrat govorila o pandemiji in njenih posledicah za vsakega od naju in najine bližnje, v zadnjih tednih pa je bila tema seveda ruska invazija na Ukrajino in njen vpliv na osebno in družbeno
sedanjost in prihodnost.
Minuli teden je nepričakovano prišla na plano inventura zadnjih tridesetih let. Oba sva zaposlena približno toliko let, kot je stara Slovenija, sam pa sem ravno toliko časa tudi na podjetniški poti, na katero sem stopil že v študentskem obdobju. Ko sem tako na glas razmišljal, kaj vse se je – gledano širše, družbeno ekonomsko – zgodilo v tem obdobju, sem prišel do zanimivega zaključka: približno polovico let v tem času je bilo dobrih, druga polovica let pa je bila v ekonomskem smislu vsaj izzivov polna, če ne celo slaba, zaradi česar so v tistih obdobjih propadla ali pa se preobrazila mnoga manjša in več ja podjetja.
Ko sem se začel podjetniško udejstvovati, je bila Slovenija kar nekaj let v precej slabem položaju. Odcepitev od Jugoslavije jo je za nekaj časa odrezala od zelo pomembnih bližnjih trgov, balkanska vojna pa je potem še kar nekaj časa onemogočala normalno sodelovanje s prizadetimi državami. Podjetništvo se je tu šele (spet) vzpostavljalo, gospodarska moč in prihodki prebivalcev pa so bili nizki, tako da si moral imeti kot novopečeni podjetnik kar trdo kožo, da si obstal v svoji dejavnosti.
Konec devetdesetih se je vse skupaj izboljšalo, tako da imamo lahko desetletje do vključno leta 2008 za najbrž (družbenoekonomsko) najsvetlejše obdobje v vsem času od osamosvojitve naprej. To je bilo desetletje, ko so sposobni podjetniki močno okrepili svoja podjetja in mnoga delujejo še danes.
Leta 2009 je bilo te pravljice konec. Prva resna gospodarska kriza v naslednjih petih letih je terjala ogromen podjetniški davek in šele v času po letu 2014 je ponovno prišlo do opaznejšega okrevanja.
To okrevanje je bilo počasno, tako počasno, da ga pri knjižnem založništvu, kjer delujem že več kot dve desetletji, v splošnem v resnici niti nismo opazili. Desetletje med 2009 in 2019 je bilo za slovensko založništvo namreč v znamenju počasnega sestopanja dejavnosti kot celote nazaj na nivoje, ki smo jim bili priča v začetku tretjega tisočletja.
Leta 2020 smo bili tako na točki, kjer smo končno pričakovali odboj navzgor. A vendar nas je tega leta v marcu zaskočila pandemija, ki nas je prežemala zadnji dve leti, iz nje pa smo – kljub vsem preizkušnjam – izšli z nekaj optimizma.
Letošnjo pomlad smo torej naposled zares pričakovali nekakšno vnovično normalizacijo našega dela. Vendar jo je konec februarja nemudoma prekinila bližina vojne v Ukrajini, ki je začela divjati samo nekaj sto kilometrov stran in jo – zaradi vseh sodobnih komunikacijskih orodij – lahko spremljamo tudi v neposrednem prenosu. Vojna je
obremenila vsakega od nas in tudi družbo kot celoto, saj se v tem času marsikdo sprašuje, kako bo ob (morebitnih dodatnih) podražitvah energije in hrane ter ob vse bolj opazni infl aciji lahko še shajal z obstoječimi prihodki.
To seveda še toliko bolj vpliva na vse, ki se poklicno udejstvujejo pri knjigah, pa naj bodo to avtorji in prevajalci ali pa založniki in knjigotržci. (Da ne omenjam tiskarjev, ki imajo zadnje mesece zaradi različnih globalnih sprememb neznanske probleme z dobavo papirja.) Če se v družbi pojavi kakršna koli kriza in se je treba prijeti za denarnico, je nakup knjig in drugih prostočasnih izdelkov seveda ena od prvih stvari, ki se jim človek odpove. Tudi zadnji – in prvi vojni – mesec kaže, da je tako.
»In kaj je zaključek vsega tega?« me je vprašal prijatelj, ko sva se že v mraku spuščala z Rožnika. Da, res, sem razmišljal, kaj sploh lahko povlečem iz tega tridesetletnega obdobja? V podjetniškem smislu najbrž to, da je tak način preživljanja življenja na srednji, torej nekajdesetletni rok že po naravi našega bivanja v zdajšnji civilizaciji prepreden z raznimi manjšimi in večjimi krizami, vzponi in tudi padci, kar pomeni, da naj se podjetništva loteva
tisti, ki je poleg svobode, ki ga to prinaša, in priložnosti, ki se skrivajo na koncu mavrice, pripravljen utrpeti tudi udarce, ki jih bo vedno znova prejemal na tej poti.
Kakšen pa je zaključek v knjižnem, založniškem smislu? Podoben, vendar še malce bolj dramatičen. Če živiš od knjig in za knjige ter si moraš kruh zaslužiti z udejstvovanjem na knjižnem trgu, ti nekajdesetletno obdobje prinese obilo dodatnih nenačrtovanih preizkušenj, ki so človeku v klasični gospodarski dejavnosti prihranjene.
A vendar: če imate radi knjige in ste jim pripravljeni posvetiti svoje življenje ter postati del ljudstva knjig, se splača tvegati in se spustiti mednje, da postanejo del vaše vseživljenjske pustolovščine. Kot je svojčas rekel nekdanji direktor Mladinske knjige, legendarni Milan Matos: »Za vsako leto smo bili v dilemi, ali bomo preživeli, potem pa se je vedno znova nekako izšlo.«
Zadnjih nekaj sto metrov teka sva s prijateljem finiširala do cilja. Pogledal sem na uro: šla sva dve minuti počasneje kot teden poprej.
Obljubila sva si, da bova prihodnji teden manj govorila.