Knjige o prevodih, prevajanju in prevajalcih
Izhajajoč s stališča, da je poleg prevajanja kot temeljne dejavnosti prevajalcev in prevodov kot rezultatov njihovega truda pomembna tudi refleksija o prevajalskih zadevah, se je Društvo slovenskih književnih prevajalcev odločilo, da v sodelovanju z Založbo ZRC prične z izdajanjem tovrstnim razmislekom namenjene knjižne zbirke Studia translatoria. Tako se je slovenski prostor pridružil več drugim okoljem, ki s podobnimi serijami publikacij prevodnim vprašanjem namenjajo posebno pozornost. Slednja je odsev vse močnejšega zavedanja o vlogi in pomenu prevedenih besedil v razvoju književnosti, jezikov in kultur v najširšem smislu.
Prvi zvezek naše zbirke, v kateri običajno izdamo en naslov letno, je izšel leta 2008, zadnji lani, letošnji je v pripravi. Vseh šest doslej objavljenih knjig so napisali slovenski avtorji, medtem ko bo letošnje delo tudi sámo prevod.
Otvoritveni zvezek zbirke je prispeval Tone Smolej. V knjigi z naslovom Iz francoskega poslovenjeno najdemo niz študij o prevajanju francoskih književnih besedil v slovenščino – s poudarkom na zgodnejših slovenitvah, iz 19. stoletja, pa tudi na prevodih iz prvih desetletij 20. stoletja. S klasično komparativistično metodo avtor nazorno pokaže, kakšen pomen je imela francoska prevodna književnost za slovensko literaturo, in obenem potrdi, da so prevodni odnosi vredni pozornosti tudi pri raziskovanju nacionalnih literatur.
Naslednje delo z naslovom Fidus interpres (2010) je napisal klasični filolog David Movrin. Knjiga je nastala na osnovi avtorjeve približno desetletje starejše inovativne diplomske naloge, ki jo je vmes širil in nadgrajeval. Razprava sloni na temeljitem poznavanju reprezentativnih virov, od antičnih do najsodobnejših, in ponuja poglobljeno celostno analizo razmerja med prevajalčevo zvestobo in svobodo, ki predstavlja v prevajalski refleksiji verjetno najbolj staro, obrabljeno, zlorabljeno, pomensko odprto in obenem nadvse problematično dihotomijo. Avtorjev pogled je značilno klasičnofilološki, a v resnici sega precej čez obzorje te stroke, saj ponuja intelektualne izzive strokovnjakom različnih disciplin, ki se dotikajo problematike prevajanja in prevodov. V delu spoznavamo, kako so se skozi čas izmenjavala stališča do prevajalčeve zvestobe in svobode in kako skušajo nekateri sodobni translatološki pristopi to morda praktično uporabno, toda konceptualno v mnogočem nejasno nasprotje preseči.
Z letnico 2011 je v dveh zvezkih izšlo delo Salto immortale Borisa A. Novaka. Monografija ponuja strokoven, avtorski in v zasnovi izviren pogled na problematiko prevajanja pesniških besedil od antičnih in srednjeveških oblik do prostega verza in avantgardističnih eksperimentov 20. stoletja, pri čemer pisec izhaja iz obravnave širokega nabora načelnih in praktičnih prevajalskih problemov. Novak v strogi verzološki in prevodoslovni razpravi reflektira tudi lastne postopke pri prevajanju poezije iz različnih jezikov (francoščine, stare okcitanščine, italijanščine, španščine, angleščine, nemščine, nizozemščine, stare flamščine in južnoslovanskih jezikov), predvsem na ravni razlik med ritmiko in evfonijo izvirnikov in ciljnih prevodnih variant. Knjigi daje posebno vrednost kombinacija strokovno prepričljivega teoretskega razpravljanja, podprtega z analizo bogatega empiričnega gradiva, in razgrinjanja osebne prevajalske avtopoetike.
Za Novakovim delom je v zbirki izšla knjiga podpisane z naslovom Prevodne zgodbe: Poskusi z zgodovino in teorijo prevajanja s posebnim ozirom na slovensko-italijanske odnose (2012). Gre za sintezo raziskav o literarnem prevodu glede na njegovo vlogo v konstituiranju in obstoju jezikov, književnosti in kultur ter pri uveljavljanju posameznih literatur (predvsem slovenske) v tujih prostorih. Osrednji del sestoji iz študij primerov, ki se ukvarjajo na eni strani z izbranimi deli italijanske književnosti in njihovimi slovenitvami ter na drugi strani s teksti slovenske književnosti v italijanskih prevodih. Razprava skuša odgovoriti na vprašanja, povezana z okoliščinami prevajanja in sprejemanja posameznih besedil v obeh ciljnih kulturah, nato z vlogo italijanske književnosti pri oblikovanju slovenskega prevodnega korpusa ter z jezikovnimi in besedilnimi vidiki slovenskih različic izbranih izhodiščnih besedil.
Najnovejši zvezek Prevajalci o prevodu: od Trubarja do Župančiča (2013) je prispevala prva urednica zbirke Majda Stanovnik. Knjiga prinaša reprezentativen izbor besedil oziroma njihovih odlomkov, v katerih imajo glavno besedo prevajalci sami. Prek njihovih programskih, refleksivnih, pojasnjevalnih in kritičnih prispevkov se izrisuje pot, ki si jo je prevod postopoma utiral v slovenski kulturi. Na začetku, pri protestantih, je bila potreba po njem utemeljena versko, nato vse bolj posvetno. Z uveljavljanjem književnega prevoda je bila njegova vloga sprva razumljena kot neproblematična: prevedena besedila so bila dojeta kot funkcionalna dopolnitev domače produkcije. Drugačno stališče so zastopali mladoslovenci, ki so imeli do prevoda povečini odklonilen odnos, do ponovnega preobrata pa je prišlo proti začetku 20. stoletja, ko prevod pridobi na pomenu in je sčasoma končno sprejet kot izrazito važen sestavni del korpusa književnih besedil v slovenščini. Antologija Prevajalci o prevodu odpira vprašanje spreminjajočega se mesta, odmerjenega prevodu v slovenski literarni in kulturni zgodovini, ter kliče po nadaljevanju, ki bi zajelo čas od predvečera druge svetovne vojne do začetka novega tisočletja, se pravi obdobje slovenskega prevodnega razcveta.
Zbirka Studia translatoria je zastavljena kot serija monografskih del, ki skušajo nagovoriti strokovno in širšo javnost, zainteresirano za vprašanja prevajanja in prevodov. Ponuja odgovore na mnoga vprašanja, še več pa jih zastavlja in tako spodbuja k novim razmišljanjem. Vabljeni k branju!
Dr. Martina Ožbot je redna profesorica na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete. Glavna področja njenega raziskovanja so slovensko-italijanski jezikovni in kulturni odnosi, teorija prevajanja in jeziki v stiku. Je urednica zbirke Studia translatoria.