Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Knjiga in moje življenje

Knjige spreminjajo življenje samo na videz, in še to kratkotrajno

Desa Muck, Bukla 11, september 2006

Knjige spreminjajo življenje samo na videz, in še to kratkotrajno

Ne verjamem, da knjige spreminjajo življenje, razen tistim, ki jih pišejo, in tistim, ki jih prodajajo. To dvoje namreč ni isto. Knjige nas prestavljajo v čustvene in miselne svetove, ki nas popeljejo proč od realnosti, tako kot vse druge droge, ki nam lajšajo naporni vsakdan, samo da so manj škodljive in tudi odvisnost ni fizična, temveč samo psihična. Pretirana uporaba povzroča zgolj povečanje dioptrije in bralski komolec, ledvica in jetra ostanejo nepoškodovana, kar spet ne velja predvsem za tiste, ki jih pišejo. Knjige spreminjajo življenje samo na videz, in še to kratkotrajno. Če kakšna naredi na nas velik vtis, nekaj dni čutimo, da smo postali drug človek, potem pa znova in znova ugotavljamo, da smo isti in da ponavljamo iste bedarije. A vseeno moč knjige nad človeško psiho ni povsem zanemarljiva, ker ima lahko terapevtski učinek. Če nas zmanipulira v identifikacijo in iluzijo, sproži v nas močne čustvene premike, nas pripravi k joku in smehu in s tem sproži čiščenje in obnavljanje podzavesti. Zato menim, da je prebiranje knjig dokaj koristno preživljanje prostega časa.
Sama pri izbiranju literature nisem preveč izbirčna. Berem lahko skoraj vse, padem lahko v vsako zgodbo, če je le dovolj razumljiva. Na živce mi gre vzvišen odnos do literature in prezir, ki ga gojijo nekateri, na primer do pogrošnih romanov. Menim namreč, da je glavno, da se bere. Kajti ko spoznaš slasti branja, začneš počasi posegati tudi po zahtevnejših tekstih. To se mi zdi sila pomembno pri vzgoji bralne kulture pri otrocih. Sumim, da zato, ker jih šolski programi silijo brati težko in zanje prezahtevno literaturo, knjige pri tistih, ki naravno niso zainteresirani za branje, zbujajo še večji odpor.
Mene ni bilo treba ravno siliti. V knjige sem se zatekla tisti trenutek, ko sem dojela, kako se sestavljajo črke, kajti svet zunaj njih ni bil prav nič tak, kot bi si ga želela. Pravljice, Elo Peroci, Kristino Brenkovo, Bevka in Seliškarja sem obdelala že zelo zgodaj, po več desetkrat in sploh v ogromnih količinah. Ker tedaj še ni bilo na razpolago kaj prida mladinskih romanov, sem zelo zgodaj začela posegati po literaturi za odrasle in tako do konca osemletke obdelala večino klasikov. To je bila tudi moja velika in edina šola pisanja. Tudi kasneje sem še zelo veliko brala. Po obdobju klasikov in kultnih knjig, takrat so bili to Hesse, Bulgakov in Márquez, ter poezije sem za kako leto utonila med zvežčiči ljubezenskih romančkov. Imela sem vsakodnevni obred. Ko sem se vračala iz službe, sem si v samopostrežbi kupila škatlo čokoladnih piškotov, štiri velike žemlje, ogrsko salamo in kumarice ter tri ali štiri ljubiče, bili so samo v hrvaščini, in se s plenom zavlekla v posteljo. Potem sem s trepetajočim srcem spremljala ljubezensko pot junakinje, posuto s trnjem in drugimi nepraktičnimi ovirami, ter jokala ob srečnih koncih. In žrla. Ko sem požrla vse, kar sem kupila, sem si skuhala še špagete, in ko sem bila tako nabutana s hrano in romantičnimi iluzijami, da sem lahko samo še ležala in topo buljila predse, sem bila pomirjena. Medtem pa je bilo moje življenje v riti. To potrjuje mojo teorijo o knjigah v funkciji drog, a jih vseeno ne priporočam skupaj s takšno količino hrane. Neutolažljivo prebiranje pogrošnih romančkov pa se je kasneje vendarle izkazalo za koristno. Kar nekaj let sem se preživljala s pisanjem prav take literature. To je bila moja pisateljska vajeniška doba in izkazala se je za zelo primerno. Pri pisanju takih zgodb si bil plačan na stran, in to zelo slabo, zato ni bilo časa, za iskanje navdiha, dolgotrajno popravljanje in podobne privilegije, ki jih imajo slovenski pisatelji. Delati je bilo treba hitro in natančno. Trdo. To mi je odlično izurilo koncentracijo. In tako delam še danes. Sem pisateljski proletarec.
Ko sem sama začela pisati ni bilo več časa za branje. Kar je slabo. Tuje knjige namreč zelo navdihujejo. Odkar pišem sama, berem s svinčnikom v glavi. V mislih prečrtam, popravim, dopišem tisto, kar mislim, da bi moral storiti avtor. Tega seveda ne počnem pri vrhunski literaturi. Tedaj sem od knjige čisto zadeta in lahko samo vzdihujem: \"Prasec, kako si dober!\" Preveva me tako čisto občudovanje velikih talentov, da v njem še za fovšijo ni prostora. Mnogi so se rodili z več daru in pridnosti kot mi, kaj hočemo. Vedno je kdo boljši od nas, a hvala bogu, je vedno tudi kdo slabši.
Kljub vsemu prejšnjemu filozofiranju, pa imam knjige rada. Rada jih jemljem v roke, rada jih vonjam, ko sem bila otrok, sem jih celo jedla. Na drobno sem obgrizla robove, tiste stare, iz knjižnice, so bile še posebej okusne, ker so imele prijeten kiselkast okus. Rada živim tuje izmišljotine, vsaj za nekaj ur, čeprav danes vem, da nikoli niso čisto izmišljotine. Morda vse zgodbe prihajajo iz našega praspomina in jih zato tako zlahka prepoznamo kot svoje.

Desa Muck je svojo poklicno pot začela kot varuška v vrtcu, nadaljevala kot tehnična risarka v gradbenem podjetju, danes pa je svobodna umetnica. Je zelo ustvarjalna, poznamo jo kot igralko in televizijsko voditeljico, piše pa tudi stripe, podlistke, novele, scenarije, radijske igre ... Je najbolj brana slovenska pisateljica. Oktobra izide njen roman Peskovnik Boga otroka.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...