Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Urednikov uvodnik

Knjige zahtevajo nove pristope

Samo Rugelj, Bukla 146, 6. 2. 2019

Knjige zahtevajo nove pristope

Včasih je bilo za dovolj visok javni odmev (skoraj) dovolj že to, da je knjiga izšla. Dobila je nekaj predstavitev v ključnih medijih (ki jih je bilo veliko manj kot danes) in kar nekaj tistih ljudi, ki jih je tematika zanimala, je kmalu našlo čas za pot v knjigarno. Ti časi so bili pred več desetletji, ko je izšlo bistveno manj knjig kot danes, obenem pa so ljudje imeli precej več časa. Oziroma natančneje: takrat je bilo na razpolago veliko manj drugih privlačnih alternativ za preživljanje pros­tega časa. Tudi delovni dnevi so bili drugače organizirani in delovne obveznosti so se precej manj zažirale v pozne popoldneve in zgodnje večere, da o digitalni revoluciji, ki je spremenila naše preživljanje časa, niti ne govorim.

Oni dan sem obiskal svojega stalnega antikvarja in mu zastavil magično vprašanje: »Ozri se na zadnje desetletje, od konca leta 2008, ko je bila ta dežela v največ­jem gospodarskem razcvetu od osamosvojitve do danes, in povej, kaj se je zgodilo s tvojo dejavnostjo?«

Pri sebi sem razmišljal takole: obseg knjižnega založ­ništva je v zadnjem desetletju padel na polovico, za kar obstajajo predvsem ekonomski razlogi, torej pomanjkanje denarja in podobno. A vendar; če je problem (samo) pomanjkanje denarja, bi se moral ob enakem zanimanju za knjigo v tem času antikvarju promet torej povečati, saj njegova dejavnost omogoča dostop do cenejših knjig. Na žalost ni tako: tudi v antikvariatih se je v zadnjem desetletju promet zmanjšal in antikvar je žalostno ugotavljal, da se je v tem času zmanjšal »splošni interes za knjigo«.

»Tudi veliko manj obiska imam v lokalu!« je zatrdil antikvar, s čimer je jasno povedal, da se je v zadnjem desetletju življenje v mestnih jedrih korenito spremenilo: lokalni prebivalci so se premaknili v nakupovalna središča, mestna jedra pa so napolnili turisti, ki v antikvariatih s starimi slovenskimi knjigami nimajo kaj veliko iskati.

Pri knjigi nasploh (seveda vsaka sezona prinese tudi kakšno izjemo) tako ne gre več (zgolj) za ceno, temveč za to, da mora njen potencialni bralec in kupec ob izidu knjige začutiti neko dodatno vznemirjenje, da bo konkretni knjigi namenil denar in/ali čas. V zadnjem času sem tako identificiral tri novejše pristope v zvezi s plasiranjem knjig.

Prvi so (avto)biografske knjige; v lanskem letu se je na tem področju izkazala Beletrina, ki je imela že pred leti izjemen uspeh z biografskim romanom ­Cavazza Vesne Milek. Njihova programska usmeritev v tovrstne vsebine je v lanskem letu postregla s kar nekaj knjigami, ki so bile hvaležen material za promoviranje. Med njimi so bile (avto)biografija Milene Zupančič Kot bi Luna padla na zemljo, ki jo je napisal Tadej Golob, potem avtobiografija Na stara leta sem vzljubil svojo mamo, ki jo je napisal Dušan Jovanović, ter seveda avtobiografski roman Belo se pere na devetdeset, ki ga je kot svoj knjižni prvenec podpisala Bronja Žakelj. Tik pred koncem minulega leta sta pri njih v tem žanru izšli še biografija o Ivanu Cankarju, ki jo je napisal Igor Grdina, in biografija o Jožetu Plečniku, ki jo je napisal Peter Krečič. Kot so pri Beletrini povedali na nedavni predstavitvi svojega letošnjega programa, bodo z obstoječo usmeritvijo nadaljevali, saj že spomladi izide biografija Svetlane Makarovič z naslovom ­Svetlobnica.

Drugi pristop k promociji so tematsko zaokroženi dogodki v zvezi s knjigami, kot je bil Moj dan, ki ga je ob koncu januarja na Gospodarskem razstavišču pripravila založba Mladinska knjiga. Na celodnevnem druženju so se znašli bralci, ki so pripravljeni delati na sebi. Postregli so jim z dogodkom, ki ga je usmerjala Zvezdana Mlakar, posamezne sklope pa so vodili avtorji ali pa tesni sodelavci pri izidu posameznih knjig, od učiteljice joge Urške Božič Križaj do dr. Veronike Podgoršek, katerih dela je ta založba izdala v pretek­lem obdobju. Seveda je bila večina udeleženk ženskega spola, dogodek pa je jasno pokazal, da je za prihod­njo (vsaj) približno stabilno in samostojno poslovanje založbe, ki izdaja knjige v slovenskem jeziku, nujna interakcija med avtorji, založbo in bralci, saj se le na ta način lahko (z)gradi dolgoročna povezanost treh pomembnih oglišč knjižnega večkotnika.

Tretji uspešen pristop so personalizirane knjige in odprtje v svet; založniško-marketinški projekt Mali junaki, pri katerem lahko starši, stari starši ali drugi sorodniki in znanci naročijo personalizirano knjigo, v kateri otrok nastopa kot osrednji lik, pri nas poznamo že nekaj časa. Pred dnevi pa smo izvedeli, da so ga njegovi kreatorji v lanskem letu več kot uspešno lansirali še v nekaj držav po svetu ter s tem ustvarili unikatne knjiž­ne izdelke, ki ciljajo stran od klasičnega bojevanja z nizko ceno: za naročilo personalizirane knjige z darilno škatlo in poštnino mora pošiljatelj odšteti dobrih štirideset evrov, kar pa zanj (kot kaže) ni težava, saj v njegovem mentalnem računovodstvu ta strošek ne predstavlja samo knjige kot take (najbrž bi toliko le težko odštel za nakup klasične knjige v knjigarni), temveč se mu s tem zdi, da podari zelo osebno darilo z vso simboliko vred.

To so samo trije primeri, s katerimi želijo založniki knjige v teh časih približati končnemu kupcu, bralcu in potrošniku. Obstaja še mnogo drugih, ki upoštevajo spremenjeni čas, v katerem se nahajajo bralci in kupci knjig. Kljub temu pa mnogo založnikov še zmeraj vztraja pri starih paradigmah, premalo delajo za promocijo in trženje knjig, zato lahko sami sebe ter druge prepričujejo zgolj s tem, da izdajo knjige z dolgotrajno vred­nostjo in večno (u)porabo. Taki založniki so ostali v preteklem času in so (tržno) tako nerazviti, da lahko knjige izdajajo zgolj ob vnaprej (javno) bolj ali manj pokritih stroških izida njihovih knjig.

In kaj se z večino takih knjig potem zgodi v letu ali dveh od njihovega izida? Večina izvodov ostane neprodanih in neodprtih, tisti, ki so jih odkupile knjižnice, pa pogosto samevajo na knjižničnih policah, saj nihče ni angažirano opozoril nanje. Le redke doživijo drugačno usodo in v tem hrupnem času dobijo vsaj kratko prilož­nost za kaka kasnejša bralna vstajenja.

Nove knjige v našem času tako hočeš nočeš potrebujejo nove pristope.

P. S. Revija Bukla po skoraj petnajstih letih izhajanja ni nov pristop za predstavljanje knjig, v razdrobljeni medijski krajini pa ima vse pomembnejšo vlogo pri tem, da marsikatera knjiga, ki bi sicer ostala v množici spregledanih, najde svoje bralce.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...