Ko knjiga da sanje podnevi in vzame spanec ponoči
Branje knjig se mi je vedno zdelo kot Šeherezadine zgodbe. Če imaš knjige rad, potem je, ko prebereš zares dobro, kot bi končal na najbolj napetem mestu in zato začneš brati naslednjo. Seveda, če imaš knjige rad. A z ljubeznijo do knjige moraš imeti v življenju nekaj sreče, saj po mojem mnenju pri knjigi le redko naletiš na ljubezen na prvi pogled.
Ta sreča se začne takrat, ko imaš kot otrok nekoga, ki ti bere in ki jemlje knjigo v roke s tihim zarotništvom, da bo s tabo delil dragocen in malo skrivnosten zaklad. Sreča se nadaljuje, ko začneš brati sam, če ti nihče ne vsiljuje knjig, ki bi jih po njegovem mnenju moral brati. Ni bilo lepšega, kot z družinskih polic, zlasti skrivaj, jemati knjige, ki še niso bile zate. Spomnim se Ljubezni tod in drugod Herberta Lewandowskega, pa nekega starinskega zdravstvenega priročnika, v katerem je mrgolelo skrivnostnih slik raznih človeških organov. Seveda je sreča tudi dober učitelj v šoli, ko srečaš knjige, ki so v tvojih rokah preprosto prevelike zate in ki potrebujejo spremno besedo “v živo”. Vsem ta začetna sreča s knjigo ni bila dana, meni pač. Zato že dolgo vem, kako mogočni vzvodi so knjige za našo zavest in tudi za naše nezavedno. Vem, da ti knjiga včasih da sanje podnevi in ti vzame spanec ponoči, te razjoče in nasmeji, te rani in ozdravi, te oklofuta, prestraši in strezni.
Kasneje je bilo srečnih okoliščin žal vse manj. Ko se človek loti študija naravoslovja ali celo znanstvenega delovanja, postanejo njegove knjige drugačne. Manj besed in več številk, manj lepih misli in več enačb, malo čustev in veliko dejstev. Tudi te knjige so občudovanja vredne in tudi med njimi so take za dušo. Saj vemo, da se znanost v knjigi na prvi pogled ali prvo branje lahko predstavi kot nekaj popolnoma nerazumljivega. So pa tudi take znanstvene knjige, ki te nežno in spoštljivo, skoraj z dlanjo v roki vodijo od razumljivega in logičnega do tistega, kar ti imajo novega povedati. Saj ne, da bi takoj vedel vse, a dajo ti optimističen namig, da si na pravi poti, blizu cilja.
Naravoslovje in znanost, pa še nenehne časovne zanke, ti nekako odtujijo leposlovje. Vsi tisti napeti romani in kriminalke, knjige velikih in malih literarnih zvrsti se počasi preselijo najprej na nočne omarice, saj si prepričan, da boš zvečer prebral do konca. Selijo se v počitniške torbe, da lahko na plaži ali v kaki senci ali zvečer mrzlično bereš za tedne nazaj. Selijo se v ročno prtljago na letalu, kjer končno lahko v miru dokončaš poglavje ali dve. Spomnim se svojega obdobja branja zbirk kratkih novel, saj se je v naglici dalo prebrati le krajša dela. Ali pa iskanja cenenih knjižnih izdaj žepnega formata, ki sem si jih stlačila v torbico in me ni skrbelo za pomečkane liste in platnice. Ampak knjige so kot prijatelji, za katere si je treba vzeti čas. Kajti majhen je korak do tega, da se ti znova vzbudi strast po branju. Saj vemo: tako kot vožnje s kolesom ali drsanja iz mladih dni nikoli ne pozabiš, tako te tudi občutek za dobro knjigo nikoli ne zapusti.
In kaj so dobre knjige? Vsak ima svoj kriterij, o tem ni dvoma, ampak meni se zdita izjemno blizu definiciji dveh slavnih mož: Umberta Eca in Blaisa Pascala. Prvi, naš sodobnik, pravi, da je dobra knjiga tista, ki jo je mogoče brati večkrat, ne da bi jo popolnoma izčrpali. Pascal pa je nekoč zapisal, da za dobro knjigo meniš, da bi jo lahko napisal sam.
Zakaj sta mi ti dve razlagi tako všeč? Zato ker sem globoko prepričana, da v našem življenju za dojemanje kake knjige vedno obstaja neki optimalen čas. Včasih ta čas določa naše duševno stanje, včasih pa kar zrelost in izkušnje. Naj pojasnim! Ko kot obvezno branje nekje pri sedemnajstih bereš na primer Flaubertovo Gospo Bovary, se ti zdi morda romantična zgodovinska knjiga. A ko jo bere zrela ženska z nekaj življenjskimi izkušnjami, se ji morda zdi, da bi jo lahko napisala sama. Tudi obratno se zgodi in včasih se začudim nad kako knjigo, kako me je mogla takrat, pred leti, tako navdušiti. Ob tem spoznam in opazim, da knjiga pripoveduje zgodbo o meni: kako sem se spremenila sama, in nenadoma lahko čez mnogo let bolje razumem takratni čas in samo sebe.
Zato je treba večkrat vzeti v roke isto knjigo. Če smo imeli srečo v življenju, da smo osebno rasli, nam bodo knjige vsakič povedale novo zgodbo. Sama ravno v tem najdem največji in najbolj trajni žar knjige. Verjamem, da si – tako kot si je Šeherezada s pripovedovanjem zgodb – z branjem knjig podaljšujemo svoje življenje.
Dr. Lučka Kajfež Bogataj je klimatologinja in profesorica na Biotehniški fakulteti v Ljubljani ter članica Medvladnega foruma za spremembe podnebja (IPCC) v Ženevi.