Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Katarina Marinčič

»Koščke svojih doživetij posojam vsem svojim junakom, ne le v tej knjigi.«

Maša Ogrizek, Bukla 107-108, 4.2.2015

»Koščke svojih doživetij posojam vsem svojim junakom, ne le v tej knjigi.«

foto: Igor Modic

Dosedanjemu opusu Katarine Marinčič – romanom Tereza (1989), Rožni vrt (1992) in Prikrita harmonija (2001), za katerega je prejela nagrado Kresnik, ter zbirki novel O treh (2005), ki je bila nagrajena z Dnevnikovo fabulo – se je nedavno pridružil obsežen, kompleksno zgrajen roman Po njihovih besedah, ki je izšel pri založbi Modrijan. V njem avtorica prek lika pisatelja Pavla prepleta tri zgodbe, izhajajoč iz avtobiografij treh nenavadnih mož. Tako vprašanje avtobiografskosti, ki je implicitno vsakemu pisanju, postavi v samo jedro romana, s čimer je organsko povezana tudi tema lažnivosti in resnicoljubnosti oziroma avtentičnosti. Z rušenjem nevidne stene med pisateljem in bralcem, pri čemer ji je kot navdih služil razsvetljenski roman, pa spretno in duhovito preizprašuje tudi številne druge slasti in zagate pisateljevanja.

Bukla: Vaš novi roman, kot nakazuje že naslov, do neke mere pripoveduje s »tujimi« besedami, navezujoč se na avtobiografije nemško-ruskega trgovca in ljubiteljskega arheologa Heinricha Schliemanna, pisca pustolovskih romanov Karla Maya in šefa romunske protiobveščevalne službe Iona Mihaija Pacepe, ki je v romanu predstavljen zgolj kot P. Zakaj ste izbrali prav njih?

Marinčič: Odgovora na to vprašanje pravzaprav nimam. Junakov nikoli ne iščem. Ne vem, mogoče oni poiščejo mene, bolj realno pa je najbrž reči, da nanje naletim po naključju. Bistveno je, da mi (potencialni) junak s svojo zgodbo, ki je v tej fazi večinoma šele zametek zgodbe, zbudi osnovno radovednost. Da hočem o njem izvedeti – ali si izmisliti – več. Tu zame ni posebne razlike med resničnimi, napol resničnimi in izmišljenimi osebami. Po eni strani: tudi zgodbe, ki si jih izmislim, najbrž sestavljam iz drobcev, ki sem jih »nekoč nekje pobrala«. In po drugi strani: življenjepisni podatki o resničnem človeku so samo ogrodje, izmišljevanje fiktivnih biografij pa vsaj po mojem občutku sodi med lažja pisateljska opravila. Ampak vprašali ste me, zakaj ravno ti trije. Preprosto. Brala sem njihove avtobiografije in zdeli so se mi res nenavadni možje. Vsak zase, vsak na svoj način. Zakaj ti trije skupaj, to je že bolj zapleteno vprašanje. Če nekoliko poenostavim: presenetilo me je, da so trije ljudje s tako različnimi življenji čutili enako željo po prikrajanju lastnega življenjepisa. In da so pri tem uporabljali enake ali zelo podobne pripovedovalske strategije. V mojih očeh jih je najprej povezal slog. Druge podobnosti in povezave so se mi kazale sproti.

Bukla: Ljudje svoja življenja, čeprav ne napišemo avtobiografije, praviloma konstruiramo kot zgodbo, kar avtomatično pomeni odmik, interpretacijo, prirejanje ali vsaj motivirano pozabo nekaterih delov in (pretirano) osvetlitev drugih. V romanu z občudovanjem pišete o ljudeh – kar je za pisateljico morda presenetljivo – , ki nimajo takšne potrebe po »zgodbarstvu«. Zakaj vas ta odsotnost distance fascinira?

Marinčič: Verjetno mislite na tistih nekaj stavkov o Lucianu Pavarottiju, za katerega zapišem, da je shajal brez zgodbe. Ne vem, ali je to o Pavarottiju sploh res, zagotovo pa je mišljeno kot poklon, kot izraz občudovanja, tudi fascinacije. Taki ljudje so najbrž res izjemno redki – nisem pa prepričana, da jih to naredi za hvaležno literarno temo. O človeku, ki ne potrebuje zgodbe, me do zdaj še ni zamikalo pisati.

Bukla: Druga skrajnost je lik Karla Maya, neverjetno nadarjenega pripovedovalca zgodb. Pri njem so, tudi ko govori o lastnem življenju, meje med fikcijo in realnostjo povsem zabrisane, kar pogosto proizvaja humorne učinke. Na straneh, kjer se pred bodočim založnikom hvalisa z domnevnim znanjem tisoč jezikov, sem padla v krohot. A sami o tej zmesi deške očarljivosti in nezmernega samoljubja pišete toplo, naklonjeno. Kako to?

Marinčič: Najprej: s tem krohotom ste me zelo razveselili! Naklonjenost do Karla Maya pa je, to moram kar avtobiografsko priznati, povsem iskrena. Winnetou je bil prva daljša knjiga, ki sem jo prebrala, z njo se mi je v otroških letih odprl svet literature – in to zame ni majhna stvar. Saj deloma ste na vprašanje odgovorili že sami. Deška očarljivost ... No, in to njegovo samoljubje, nečimrnost ... Prekrasne kostumske fotografije ... Vse življenje se je spravljal v težave z laganjem, a tudi izvlekel se je zmeraj s pomočjo domišljije ali se celo kar umaknil v domišljijo. V tem vendarle vidim neko doslednost. To me resnično fascinira: da nekdo ni pripravljen, da preprosto ne more izreči, da so njegove zgodbe »samo fikcija«. S tem bi si Karl May (kot resnična oseba) vsaj v zrelem obdobju zelo olajšal življenje – pa si ga ni.

Bukla: Njegovo nasprotje je asketski, protestantski etiki podvrženi trgovec in popotnik Heinrich Schliemann. Pri njem je bolj kot za strast šlo za obsesijo, fiksacijo, predanost. Lastnosti, ki pridejo prav tudi pisateljici?

Marinčič: Pisateljica, če sem mišljena konkretno jaz, ni nadarjena za askezo. Šalo na stran, seveda je za pisanje potrebna določena mera predanosti in vzdržljivosti, pri daljšem besedilu se to pokaže v čisto fizičnem smislu, od romana začne boleti hrbet. Izmed schliemannovskih lastnosti prideta romanopiscu prav tudi dober spomin in organizacijski čut. Zdi pa se mi, da med lastnostmi, priporočljivimi za pisatelja, premalokrat omenjamo tiste nasprotne: popustljivost, smisel za kompromis. Mislim seveda na kompromis s samim sabo, na to, da se sicer trudiš po najboljših močeh, včasih pa vendarle sprejmeš tudi kak poraz: opis ali prizor, ki ni tak, kot si si ga predstavljal, ki pa ga moraš pustiti, kjer je, da lahko zgodbo pelješ naprej.

Bukla: Vprašanje avtobiografije pa je v romanu prisotno tudi na drugi ravni. Predvsem z likom pisatelja Pavla bralca namenoma »dražite«, da gre tudi za vašo lastno avtobiografijo. Na videz gre za povsem arbitrarne koščke, prav nič usodne, ki pa jih »izdaja« avtentičnost – denimo omemba dijaškega gledališkega abonmaja, gledanje umetnostnega drsanja, zasačenost pri razčustvovanem branju, doživeto opisovanje tujih krajev …

Marinčič: Koščke svojih doživetij posojam vsem svojim junakom, ne le v tej knjigi. Predvidevam, da tako dela večina pisateljev. Mogoče je kako Schliemannovo popotno doživetje – ali celo doživetje protiobveščevalca P. – v resnici bolj avtentično moje kot spomini pisatelja Pavla. Vendar imate seveda prav: podrobnosti, ki jih naštevate, so izdajalske že zato, ker so časovno opredeljene in pisatelja Pavla naredijo za mojega vrstnika. Je Pavel moj alter ego? Njegova zgodba ni moja zgodba, niti v obrisih ne, se pa v mnogih rečeh strinjava. Pavel denimo premore ogromno zdrave popustljivosti in smisla za kompromis. Aleš Berger mi je v šali navrgel, da se kot avtorica iz svojega fiktivnega pisatelja grdo norčujem. Če se, se ne norčujem zlonamerno. In se v določenem smislu vendarle norčujem predvsem iz sebe.

Bukla: Roman Po njihovih besedah je zelo kompleksno zasnovan, kar od bralca sprva zahteva določen napor. A ko enkrat drži pripovedni niti v rokah in se sprosti, gre tudi za zelo zabavno branje. Obilo užitka nam nudi prav neposreden dialog, ki ga prek lika pisatelja Pavla vzpostavljate z bralcem. Zakaj ste se odločili za rušenje nevidne stene med njima?

Marinčič: Upam, da napor ne traja predolgo. To me je precej skrbelo, s strahom sem pričakovala, da mi bo kdo od bralcev potožil, kako ga je knjiga zmedla in se je v njej nepreklicno izgubil. Pisatelj Pavel je v tem pogledu nekakšna orientacijska točka ali usmerjevalec, dokaj zanesljiv, čeprav rahlo muhast vodnik. Da se bosta v mojem prihodnjem romanu oglašala pripovedovalec in bralec, pa sem se trdno odločila že pred leti, preden sem sploh vedela, kdo bodo preostali nastopajoči. Kriva sta bila Denis Diderot in študentka, ki se ni in ni mogla nehati smejati, ko smo pri vajah iz francoske književnosti 18. stoletja brali odlomek iz Fatalista Jacquesa, v katerem se pripovedovalec in bralec spričkata o nadaljnjem poteku zgodbe. Po navadi vsaj na zavestni ravni ne povezujem svojih dveh poklicev, ampak ta smeh mi je zbudil pristno pisateljsko zavist in me globoko zaznamoval.

Bukla: Najbrž vam je zaradi vašega »drugega poklica«, na Filozofski fakulteti v Ljubljani poučujete francosko književnost 18. in 19. stoletja, blizu tudi frustracija poliglota Schliemanna, ki navkljub odličnemu znanju jezika vedno ostaja sam z nekim neprevedljivim ostankom.

Marinčič: No vidite, avtobiografski drobec je šel k junaku: kar se v knjigi zgodi Schliemannu, se je v resnici zgodilo meni. Ko sem nekoč pametnemu in ljubeznivemu Rusu, svojemu zdravniku, omenila, da me mika učenje ruščine, mi je pojasnil, da se besede in slovnico sicer lahko naučim, zares razumela pa Rusov ne bom nikoli, vsaj v najbolj bistvenih stvareh ne, kajti o teh se sporazumevajo z nasmeški in pomenljivimi premolki. Prepričanje, da imajo nasmeški in premolki nekakšen narodni značaj, se mi zdi izjemno prikupno: drobcen, eleganten paradoks, ki morda niti ni tako daleč od mojega pompoznega prepričanja, da znam zares govoriti in pisati samo en jezik. Schliemann za takšne filigrane po mojem ni imel občutka. Če bi mu kdo rekel, da njegove jezikovne zmožnosti v določenih okoliščinah ne zadostujejo, bi se raztogotil – tako kot se v romanu.

Bukla: Dobila sem občutek, da roman nepretenciozno odkopava tudi duh Evrope; najbolj neposredno s Schliemannovo fascinacijo s Homerjem, z antično Grčijo, prek P.-ja pa razgalja tudi njeno totalitarno preteklost. In kot protipol starega sveta stoji Amerika – kot Mayeva izmišljena in P.-jeva obljubljena dežela.

Marinčič: O duhu Evrope imava s pisateljem Pavlom povedati eno samo stvar: širi se iz Sredozemlja, že zelo dolgo, po principu toplote in svetlobe. Na obrobju je hladneje in manj svetlo, a za zdaj še gre. Schliemanna je nekaj zasvojilo in ga potegnilo v središče starega sveta. Amerika ga ni pretirano zanimala, kvečjemu kot tržišče. P. je na drugi strani Atlantika videl priložnost, začeti na čisto, stari svet si je nepopravljivo skazil. Podoba novega sveta pri Karlu Mayu pa je spet čisto drugačna: Amerika se nam skozi njegovo optiko včasih prikaže celo kot umirajoča dežela. Iz teh treh tako različnih pogledov najbrž ni mogoče izluščiti sheme – in prav je tako.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...