Kratek pogovor z Dušanom Mercem ob izidu njegove desete knjige
Izšel je novi roman Dušana Merca, mešanica erotike, napetosti in skrivnostnega, pa tudi neskončnega prehajanja iz sanj v resničnost in obratno. Delček večpomenskosti, spletene okrog 25-letnega akviziterja s knjigami in dopolnjene z žanrsko in tematsko hibridnostjo, nam je avtor razkril v kratkem intervjuju.
Bukla: Šesta knjiga sanj je vaša že deseta knjiga (osmi roman) in prav toliko let je minilo od izida vašega prvenca. Od kod tako silovita pisateljska kondicija, kje iščete inspiracijo za literarno ustvarjanje?
Dušan Merc: Ne vem. Navdih je dar. Res pa je, da ga je treba negovati, se z njim dogovarjati, ga vzpodbujati. Samo to. Mogoče je božja mana, ki jo je potrebno pobrati, ko je. Zaenkrat je blodnjak v meni dovolj živ, da se sprehajam v njem kakor v labirintu in ga gledam in ga pišem.
Bukla: Brezimni (anti)junak in tudi prvoosebni pripovedovalec vašega novega romana prodaja priročnike za zdravo življenje in občo blaginjo. Kontrastno in s kančkom ironije ste ga umestili v nezdravo, moralno izprijeno in načeto okolje. Je \"junakova\" molčečnost orožje, upor proti \"gnili in gobezdaški\" družbi ali morda le nadgradnja (za vaše pisanje značilnih) poprejšnjih pasivcev, redkobesednežev?
Dušan Merc: Junak Šeste knjige sanj sem jaz sam. Skušam prodajati svoje romane, ki pa jih ne razumem povsem, si jih prevajam in jih prevajam drugim, da bi jih kupili. Gre za sanje, ki niso nikoli amoralne, vedno so krivda, ki jo preživimo, ki jo predelamo. Roman res govori o sanjah. Tudi o dnevnih sanjah, mokrih sanjah, realiziranih sanjah, potrebi, da bi oživeli mrtvi, ki so nas imeli radi, in da bi umrli tisti, ki jim delamo krivico. Če vas ljudje ne marajo, se vam zdijo izprijeni, ne? To je tudi roman o tistih, ki me ne marajo ali za katere jaz mislim, da me ne marajo in me niso marali. Vse se dogaja v simulaciji sveta, ki sem ga nekoč videl ali doživel. Nič v tem romanu si nisem izmislil. Vse je tako, če samo malo bolj pozorno pogledamo.
Bukla: Protagonist je krepkeje zaznamovan s smrtjo, kot z življenjem. Poje na pogrebih, pred kratkim mu je umrla mati, tekom dogodkov še neznani oče, pa tudi sam je določen, da (s pomočjo zračne tlačilke) seje smrt. Čeprav romaneskno dogajanje poganja dialektika sanj in resničnosti, se zdi, da je vendarle smrt tista, ki nadvlada sanje, ki preži na koncu sanj ...
Dušan Merc: Smrt je v definiciji evropskega romana edina konstanta, vse ostalo so variable. Od jezika, okolja, junaka, dobesedno vse - samo smrt je tista, ki ostaja in ki določa. Junak ni junak, če ne umre. Obdobje živih junakov v družbi ali v literaturi pomeni retardacijo, posmeh realnosti. Roman ne more biti roman, če ni konca poti, ko se potovanje šele začenja. In tudi spanje je samo nekoliko rahlejša podoba smrti. Vedno se moramo prebuditi iz sanj, iz spanja, da potem lahko zares umremo, ne?
Bukla: Ste večkratni nominiranec za kresnika. Bi si upali - glede na to, da ste v zadnjih letih dodobra spoznali \"okus\" žirije, ki ostaja tudi letos nespremenjena - napovedati letošnjega lavreata? Zagotovo imate kakega favorita ...
Dušan Merc: V resnici me ne zanima, kdo dobi, pač pa kdo ne dobi. Saj vemo za pesniško tekmovanje med Heziodom in Homerjem in tudi vemo, da Homer ni zmagal. Verjetno je Dekleva najresnejši kandidat, čeprav … pomislekov je vedno lahko veliko.