Kratkovidnost, zasloni in branje knjig
V zgolj nekaj dneh razmaka sem prejel dve sporočili z različno vsebino, toda istim skupnim imenovalcem. Pri prvem se je nekdo zanimal, ali je morda neka starejša filozofska knjiga, ki je v slovenskem prevodu izšla že pred desetletji, na voljo tudi v e-obliki. Zakaj, sem ga vprašal. »Zato, ker ima obstoječa tiskana različica premajhne črke in je ne morem več brati.« Pri drugem pa me je bralka spraševala in skoraj tudi naprošala, ali lahko morda posredujem pri neki knjižni založbi, ker imajo broširane verzije njihovih knjig izrazito premajhne črke. Bil sem kar malo ponosen ob njenem apelu, saj je močno precenjevala moj vpliv: le kako bi lahko jaz pri kaki drugi založbi dosegel, da bodo pri svojih izdajah povečali velikost uporabljenih črk v knjigah?
Njune težave pa tudi meni že nekaj časa niso neznane. Kratka zgodovina mojega druženja z očali in knjigami je približno taka: kot otrok sem škilil, zato sem bil že kmalu deležen operacije, po tem pa tudi očal zaradi daljnovidnosti. Kot otrok sem torej že bral z očali. V srednji šoli so mi ta začela presedati, zato sem se jih po hitrem postopku znebil, vid pa se mi je sam od sebe potem toliko popravil, da sem imel denimo na zdravniškem pregledu za vozniški izpit povsem normalen vid. Tako mi je kake četrt stoletja uspelo živeti brez očal, potem pa mi jih je vrnilo dolgoletno delo za računalnikom, tako da imam zdaj dvoje očal: ene za splošno rabo, druge, progresivne, pa za delo z besedili.
Zadnje čase tudi sam postajam občutljiv na velikost črk v knjigah. Ko kdaj v kaki angleški knjigarni brskam po novo izdanih broširanih knjigah, najprej pogledam, kako velike so črke na straneh. (Založniki broširane knjige v tehničnem smislu običajno naredijo tako, da večji format knjige v trdi vezavi zgolj z ukazom »zmanjšaj pdf za 25 odstotkov« prilagodijo na žepni format). Če so črke premajhne, broširane knjige kar zaprem in vrnem na polico, saj vem, da jih nima smisla kupiti – najbrž jih nikoli ne bi prebral, če bi se moral mučiti z vsakim odstavkom in imel ves čas občutek, da mi še naprej uničujejo vid.
Že hiter pregled stanja očesnega vida prebivalstva po svetu pokaže, da se ta v splošnem kar slabša. Pri tem vsi viri omenjajo pet osnovnih vidikov in razlogov:
a) povečana uporaba zaslonov: ljudje preživijo vse več časa pred računalniki, telefoni in drugimi zasloni. To lahko vodi do digitalne obremenitve oči, ki je znana tudi kot sindrom računalniškega vida, ta pa utruja oči in zamegljuje vid;
b) urbanizacija in manj časa, preživetega na prostem: ljudje nasploh, še posebej mladi, preživijo manj časa na prostem, izpostavljenost naravni svetlobi in različnim globinskim perspektivam pa je koristna za zdravje oči. Pomanjkanje naravne svetlobe je povezano tudi z večjo pojavnostjo kratkovidnosti (miopije);
c) porast kratkovidnosti (miopije): kratkovidnost postaja vse pogostejša, zlasti med mladimi. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ocenjuje, da bi lahko bila do leta 2050 kar polovica svetovne populacije kratkovidna. Glavni dejavniki za to so genetska nagnjenost in okoljski vplivi, pa tudi branje na kratki in konstantni razdalji ter uporaba elektronskih naprav;
č) staranje populacije: zaradi staranja prebivalstva nasploh narašča število ljudi z očesnimi boleznimi, kot so starostna degeneracija makule, katarakta in glavkom; ter
d) prehrana in zdrav življenjski slog: prehrana z nizkim vnosom hranil, kot so vitamini A, C, E in omega-3-maščobne kisline, lahko negativno vpliva na zdravje oči, poleg tega pa tveganje za očesne bolezni povečujeta tudi kajenje in premalo telesne aktivnosti.
Kako pa lahko vplivamo na očesno zdravje in ga izboljšamo? Hja, počnimo pač reči, ki so v nasprotju s tistimi, ki očem škodijo. Preživljajmo več časa na dnevni svetlobi (zlasti to velja za otroke), tudi branje knjig je dobro izvajati takrat, ko je še dan (kar seveda ni najbolj združljivo z življenjskim ritmom, ko je daljši dan, smo raje več časa zunaj), omejujmo čas pred digitalnimi zasloni in vpeljujmo redne odmore (pravilo 20-20-20: vsakih 20 minut glejmo nekaj v oddaljenosti 20 čevljev /6 metrov/ vsaj 20 sekund), se ustrezno prehranjujmo (zelenjava, ribe in oreščki), hodimo na preventivne očesne preglede itn.
Za tiste, ki berejo knjige, je primeren ukrep tudi ta, da berejo takšna knjižna besedila, ki ne utrujajo preveč njihovih oči. Elektronske knjige s prilagodljivo velikostjo se kažejo kot ena od opcij, druga je, da so bolj premišljeni pri samem izboru tiskanih knjig. Tu pa odigrajo svojo vlogo tudi knjižni založniki.
V obdobju zadnjih dvajsetih let, ko se je uporaba zaslonov bistveno povečala in vplivala na kakovost vida ljudi nasploh, nekateri založniki morda še niso pomislili, da bi se prilagodili (torej morda povečali velikost črk v svojih knjigah). To je tudi logično: večina založb nove knjige tehnično obdeluje (postavlja) na osnovi preteklih vzorcev/datotek, značilnih za posamezne knjižne zbirke, ki obstajajo tudi že več desetletij.
Morda je začetek leta priložnost, da tehnični uredniki pri posameznih založbah prevetrijo obstoječe protokole. Pomembno vlogo pri tem pa imajo tudi bralci in njihovi odzivi. Včasih so založbe dovzetne za to.
Pri nas je že tako, saj smo velikost črk v knjigah, tudi iz osebnih razlogov, prilagodili že dolgo nazaj. Kar dolgo časa pa smo npr. imeli paginacijo strani v knjigah (na predlog oblikovalca) postavljeno levo in desno, pravokotno na besedilo (na levi strani levo, na desni strani desno), zato je bilo treba, če si hotel prebrati še naslov (pod)poglavja, knjigo malce obrniti. Če si denimo iskal kaka gesla še po stvarnem kazalu na koncu knjige, je to včasih postalo precej nepraktično. Potrebno je bilo samo eno pismo, v katerem je bralec precizno razložil težavo, in v vseh kasnejših knjigah smo paginacije premaknili na vrh besedila (kjer so še zdaj).
Morda se kdaj zdi, da posamezen glas nima več nobene vloge. Verjamem, da je – vsaj pri bralcih knjig – lahko tudi drugače.
Naj vam letošnje branje knjig ne utruja preveč oči!