Krhkost
Jean-Claude Carrière
Krhkost
prevod: Danica Geršak
Enajsta šola-šala, 2014, m. v., 237 str.
Jean-Claude Carriere (1931) je velik med velikimi, eden zadnjih resničnih francoskih in svetovnih intelektualcev. Slovenijo je osvetlil z ostrim umom, ko so v Drami SNG Maribor pred tremi leti postavili njegovo priredbo znamenitega Zborovanja ptic perzijskega pesnika Attarja iz 12. stoletja. Delo je prevedla legendarna mariborska profesorica francoščine Danica Geršak, ki je takrat Carriera tudi pripeljala v Maribor. In zdaj je prevedla še njegove imenitne eseje pod naslovom Krhkost in jih izdala v samozaložbi.
J. Carriere je napisal več kot sedemdeset knjig: romanov, potopisov, dram in filmskih scenarijev. Leta 1964 je začel sodelovati z režiserjem Buñuelom in podpisal z njim vse njegove filme od takrat naprej; naj spomnim le na Lepotico dneva pa na Diskretni šarm buržoazije. Sodeloval je s Formanom, Waydo, Godardom, pa tudi z znamenitim režiserjem Petrom Brookom, s katerim je enajst let predeloval Mahabharato; pet ur trajajoči film je plod tega veličastnega projekta. Več mesecev se je z dalajlamo pogovarjal v njegovem templju, njun dialog lahko berete v uspešnici Moč budizma. Knjiga Krhkost je v Franciji izšla leta 2006, potemtakem smemo reči, da je zgodovinar, ki je prepotoval svet po dolgem in počez in zbral kar 2.000 mitov, legend in zgodb številnih ljudstev in plemen, svojo modrost strnil v tej knjigi ter jo poslal v svet kot »sporočilo v steklenici«.
V sodobnem svetu iluzij, slepil in metanja peska v oči si je Carriere izbral perspektivo nežnosti. Piše namreč o naši ranljivosti. O človekovi krhkosti: »Lahko sem jo povezal z oblastjo, zgodovino, z našim ogroženim planetom, z našimi religijami, z našimi zastavami, s starimi spori med védenjem in nevednostjo, s sodobnim terorizmom, z vsem, kar mi je prišlo na misel.« Sledil je tistim, ki so že prehodili to pot: Shakespearu in Dostojevskemu, indijski Mahabharati in »domačim«: Corneillu, Chateaubriandu, Balzacu, Proustu. Nevernika Carriera, ki strastno veruje v literaturo, saj ta sega globlje in udari močneje kot filozofske analize, so ti sopotniki naučili, »da neka oseba ne more ganiti ne nas samih ne drugih, če nismo v njej odkrili tiste \'steklene esence\', o kateri govori Shakespeare«. Steklena krhkost je namreč tisto skupno vsem ljudem, kar poganja izražanje, čustvovanje in pogosto tudi vso lepoto.
Carriere razmišlja, kako smo ljudje tehnološko napredovali, kako se zunanji svet zaradi t. i. »napredka« spreminja, a človek ostaja isti: krhek, ranljiv in preplašen. Ne zmore se soočiti s svojo minljivostjo, boji se staranja – starost je sovražnik in sramota! – in smrti. Negotovi smo, zato iščemo trdnost. A nismo je sposobni uzreti znotraj, kot je niso bile sposobne v sebi prepoznati romarske ptice. »Vse prihaja iz tebe, vse si le ti sam,« nalaga človeku prepoznanje svoje resničnosti. A mi bežimo pred njo: »Slepilo je naše pribežališče prav povsod. Laž nepogrešljiva, najprej laž o samem sebi.« Slepil je ogromno: moč in oblast, fanatizem, iluzije takšne in drugačne vrste, vojne, denar, različne organizirane nevednosti (sem Carierre uvršča vse religije), zlagana zgodovina, vsiljene identitete, nacionalizmi, egoizem, narcisizem … Mi pa smo nepreklicno minljivi. Saj prav zato je biti v tukaj in zdaj najbolj pomembno in je neponovljivo človekovo življenje tako dragoceno! Potrebujemo glas, ki nas bo prebudil iz slepil: »Nam predlagal, da si izmenjamo vprašanja, namesto da nam po visoki ceni prodaja cel rožni venec odgovorov. Bolj bi nam prišel prav novi Montaigne kot pa novi Marx, glas, ki ne bi zagovarjal ničesar, ki se ne bi skliceval na nikogar, ki bi govoril brez vnaprej skovanih idej, ki se ne bi skrival za razum, ne skliceval na vzvišene avtoritete in ki bi nam govoril o resničnih stvareh.« Tak glas želi biti Carrierova hvalnica ranljivosti, zato je Krhkost ozaveščajoče branje za vsakogar in za vse.