Maja B. Kranjc: »Najbolj me je oblikovalo branje.«
Majo B. Kranjc je poklicna pot vodila od dramaturgije do klinične psihologije, ob tem pa ji je uspelo negovati še ustvarjalno žilico. Rezultat so pesniška zbirka Mreža na dlani (Hiša poezije, 2024), aktualni roman Klopotec (Beletrina, 2025) in roman Kjer teče košuta (Mladinska knjiga), ki ga bomo lahko brali poleti, zanj pa je prejela nagrado modra ptica. V romanu Klopotec izstopa odnos med materjo in hčerko, Vero in Nino, ki je poln zamolčanega. Vsaka od njiju spregovori s svojim glasom, v časovnih preskokih pa ju spremljamo od otroštva vse tja do zrelih let. Pisateljica se z občutkom za nianse loteva tematike podedovanih vzorcev, materinstva, družinskega nasilja, osamljenosti, zapuščenosti in nenazadnje – kako se iz tega izviti.
Maja B. Kranjc
Klopotec
Beletrina, zbirka Beletrina, 2025, t. v., 261 str., 29 €, JAK
Bukla: Leta 2024 je izšla vaša prva pesniška zbirka Mreža na dlani, konec lanskega leta roman Klopotec, letos pa lahko pričakujemo že vaš drugi roman Kjer teče košuta. Izjemno ustvarjano in plodovito obdobje za vas! Kaj vas je poklicalo k pisanju in kdaj se je to zgodilo?
Kranjc: Pisala sem od otroštva do zgodnje odraslosti, imela sem dokaj jasno vizijo, da bom nekoč pesnica in pisateljica. Potem se je zgodilo daljše obdobje, v katerem sem to zavedanje povsem zanemarila. Pred dobrimi desetimi leti pa se mi je začelo dogajati nekaj čudnega. Sredi noči me je pesem vrgla pokonci, in če je nisem zapisala, nisem mogla spati naprej. Sporočilo je bilo jasno, vrnila sem se k pisanju. Izdaje so se res zgostile v zadnjih dveh letih – malo zaradi naključij, malo zaradi mojega odlašanja.
Bukla: Roman Klopotec se osredotoča na dve ženski, Vero in Nino, mamo in hčerko. Čeprav se zdi, da nimata nič skupnega, to ni tako – obe zaznamuje klopotec. Nam lahko poveste nekaj več o tem glavnem simbolu romana?
Kranjc: Želela sem spregovoriti o notranjih pokrajinah, o intonaciji notranjega glasu, ki jo oblikujejo temnejši odtenki izkušnje odraščanja. Ta glas se oblikuje zelo zgodaj in pomembno zaznamuje naš odnos do sebe, drugih ljudi in sveta. Zanimalo me je, kje in kako nastane, kaj ga ojačuje, kako ta glas vpliva na sprejemanje odločitev, ali se tudi spreminja. V klopotcu so shranjena težka in kompleksna doživljanja: strah, hrepenenje, groza, sram, občutki zapuščenosti in nerazumljenosti, ki jih nosimo v različnih oblikah, tudi v telesu. Ker se klopotec oblikuje tako zgodaj, še preden imamo kot otroci besede za to, kar se nam dogaja, še preden imamo sposobnost svoje občutke prepoznati in vzdržati, tudi sam ostaja težko dosegljiv besedam. Lahko bi rekli, da je temna prizma, skozi katero presojamo sebe in svet. Presenetilo me je, koliko ljudi mi je po branju povedalo: tudi jaz imam klopotec v sebi. Ta manj prijeten, pogosto od zavesti oddaljen del pripovedi o sebi imamo verjetno vsi. Morda o tem laže govorimo, laže ga prepoznamo, če ima svoje ime, oprijemališče v literaturi.
Bukla: Študirali ste dramaturgijo, po poklicu ste klinična psihologinja in ob prebiranju romana je jasno, da dobro poznate globine človeške psihe. So teme romana Klopotec močno povezane z vašim delom? Od kod ste črpali navdih?
Kranjc: Študij psihologije in delo z ljudmi prineseta določena strokovna znanja in izkušnje, ki pri pisanju pridejo prav, tudi študij dramaturgije je dobra podlaga. Moji največji učitelji glede človeških odnosov ter odnosa do sebe in sveta pa so bili pisateljice in pisatelji, pesnice in pesniki. Najbolj me je oblikovalo branje. V romanu se med drugim odpirajo teme duševnih motenj (samomorilnost, depresija, odvisnost), vendar sem morala, da sem lahko pisala, psihologinjo v sebi precej utišati. Navdihu bi rekla igriva radovednost, raziskovanje. Zanimalo me je, kako se skušamo ljudje drug drugemu približati, kako in zakaj se pri tem zgrešimo, kako se ujamemo v ponavljanje določenih vzorcev, kakšno vlogo imajo pri tem zgodnji in kasnejši bližnji odnosi, pa naključni dogodki in znanstva ter duševne motnje. V ospredju romana so notranji svetovi, ki so pripeti na ozadje patriarhalnega okolja in zaznamovani s socialnim položajem, preplet naštetega pa otežuje osvoboditev. Črpala sem iz domišljije, ki se napaja iz vsega, kar vemo, iz osebnih izkušenj, iz prebranih ali slišanih zgodb in se razrašča tudi onkraj znanega.
Bukla: Vera iz Klopotca piše poezijo in piše ponoči. Kdaj pa vi ob delu najdete čas za pisanje in kako se tega lotevate? Tudi vam, podobno kot Veri, pisanje pomeni neke vrste uteho?
Kranjc: Čas za pisanje si moram pravzaprav ukrasti. Na žalost je posledično ta čas odmerjen precej manj sistematično, kot bi si želela. Potrebno je bilo jasno postavljanje meja doma. Ni še povsem samoumevno, da se tudi mama kdaj zapre v kabinet in se je ne sme motiti. Pisanje je uteha v tem smislu, da je ustvarjalno delo, skozi katero lahko preigravam marsikaj, pogosto tudi z besedilom nepovezana občutja, misli, spomine. V tem je veliko igrivosti, trenutkov, ko sebe izgubiš v tistem, kar nastaja, in si hkrati čuječe prisoten. Nenazadnje pa gre predvsem za delo in ključno je, da ima človek pri tem mir.
Bukla: Vaš drugi roman Kjer teče košuta, ki ga pričakujemo v začetku poletja, je prejel nagrado modra ptica, ki jo založba Mladinska knjiga podeljuje za še ne objavljeno delo. Nam lahko poveste še kaj o njem, o čem bomo brali?
Kranjc: V pisanje me je povsem potegnil glas živahne gimnazijke, ki beži od doma. Ko se uzremo skozi njene oči, polne ironije in (včasih tudi naivne) kritičnosti do sodobne družbe, nam gre morda malo na smeh, zagotovo pa ne ostanemo brezbrižni. Vzporedno spremljamo potovanje njenega vrstnika, sirskega begunca, pred nami se razpre prepadna razlika med obema izkušnjama iskanja svojega mesta v svetu. Prej ste me vprašali, če je pisanje lahko neke vrste uteha. Včasih gre tudi za način umika in v novem romanu sem se na begu znašla skupaj s tistima, ki bežita vsak na svoj način.