Mesto literature ne potrebuje stiropora, ima korenine
Foto: Blaž Samec
Ljubljana je decembra 2015 prejela naziv Unescovo mesto literature. V primerjavi z drugimi pridobljenimi nazivi, ki so začasne narave, je ta stalen, kar pomeni, da je skupaj z njim prišla tudi zaveza Ljubljane k trajni podpori in razvoju področja literature.
Po drugi strani pa so lahko značke in bleščeči nazivi le prazne oznake, zato je prvo vprašanje, ki se pojavi ob misli na naziv, vsebinske narave – kaj dela literarno Ljubljano izjemno, drugačno in jo postavlja ob bok drugim velikim mestom literature?
Zanimajo nas razmisleki in osebni pogledi na mesto literature, po možnosti izhajajoči iz osebnega doživljanja, a tako, da presegajo zgolj intimne mitologije in osebni stik s knjigo prenesejo na mestno raven. S tem oblikujemo celoto, sestavljeno iz posameznih koščkov v zgodovinskem mozaiku literarne Ljubljane.
Tokrat predstavljamo prispevek novinarja in pisatelja Andreja Predina, urednika kulture pri časniku Delo. Čeprav je po izobrazbi biolog, se Predin posveča predvsem pisanju: doslej je izdal tri romane za odrasle, vrsto knjig za otroke in mladino, med katerimi je tudi Mica pri babici, ki je bila ob 100. obletnici SNG Maribor postavljena na oder.
Pred časom sem se po spletu okoliščin v družbi sodelavcev znašel na strehi stolpnice Črna vdova, da bi opazoval bojna letala zveze Nato. Šest ameriških lovcev F-16 in trije slovenski pilatusi so 1. junija zmagoslavno preleteli našo domovino v čast požrtvovalnih delavcev v zdravstvu in uradnega konca pandemije. »Zamudili ste jih, itak se jih je samo slišalo,« je rekel nekdo iz skupine radovednežev, ki je kadila v sosednjem kotu strehe in se počasi vračala nazaj na delo. Škoda, rad sem priča butastim stvarem. Je pa res, da sem v zadnjih mesecih doživel skrajnosti, za katere si nikoli ne bi mislil, da jih bom izkusil. Prazne ulice, tišina in svobodno nebo, ki ga niso prekrižale sledi letal. In ker mi letal še kar ni bilo dano videti, sem spustil pogled z oblakov na mesto. Ležalo je pod mojimi nogami, videti je bilo majhno in obvladljivo. Kot Mariborčan sem Ljubljano z razdalje spoznaval predvsem kot kraj, kjer so živeli, ustvarjali in umirali veliki pisatelji. Tam je bila vsa akcija. To me je pri njej uvodoma tudi najbolj zanimalo.
V neposredni bližini stolpnice stoji železniška postaja. Že v srednješolskih letih sem z vlakom prihajal v prestolnico na obisk k prijateljem, kasneje sem v Ljubljani študiral. Kolodvor je bil moje izhodišče, kakor kapljica črnila na papirju sem v čedalje večjih krogih pronical skozi tkivo mesta, ga osvajal in sčasoma je postalo moj novi dom. Naključje je hotelo, da so takrat v mestu snemali nadaljevanko o Prešernu. Luknje v takrat zanemarjenih fasadah Viteške ulice so prekrili s stiroporom in jo preuredili, da je bila videti kot v drugi polovici 19. stoletja. Prešeren je bil moj spremljevalec skozi celotno osnovno šolo in gimnazijo; učili so nas zgodbe o Primičevi Juliji, neuslišani ljubezni kot temi osrednjega trga pri Tromostovju, o usodni trnovski cerkvi, šele kasneje sem odkril Dolenčevo Zaliko. Večkrat sem si poskušal predstavljati, kakšni so bili Prešernovi časi, ne nazadnje je bil ideal pesnika, žrtve družbenih krivic in neuslišane ljubezni, kdo bi si mislil, da bosta domišljiji priskočila na pomoč stiropor in po tlakovcih posuto seno. Bilo je skoraj tako, kot bi se odpravil v New York po sledeh Charlieja Parkerja in bi se znašel sredi snemanja filma Bird. Ljubljana je mesto literature in premore zgodovinske kotičke literarne preteklosti bodisi kot turistične točke ali skrite kotičke.
Vendar me niso najbolj pritegnili le zgodb polni trgi in prehodi starega mestnega jedra. Očarala me je narava, trnovsko obrežje Dravice, kot še danes ljubeče pravim Ljubljanici, Botanični vrt, park Tivoli in seveda Rožnik, kjer raste veličastna bukev. Pravili smo ji bukev bukev, ker je pač glavna med vsemi bukvami na svetu. Med prepletom njenih mogočnih korenin sem našel mir in navdih. Ne vem, zakaj, a v njenem objemu mi je bilo vse lažje, besede so brez napora zdrsnile iz podzavesti, um je bolj živahno žvižgal, celo modrci so se laže odpirali in trava je bolj zadela. Nisem bil edini, ki je romal k njej, včasih je bila zasedena in si moral počakati, da si prišel na vrsto. V njenih nedrjih so zorele generacije, jo zalivale s solzami in šepetale skrivnosti, medtem ko se je s fasad luščil stiropor in se zarotniško zbiral v temnih kotih ulic.
Po prežuranih nočeh sem se neredko s prijatelji podal na pot kesanja, gor, na hrib, do bukve bukve, da bi se otresli grehov minulega dne in slabega počutja. Še danes tam stoji ponosna in kot mati kljubuje norosti časa človeštva. Ko nam je povrnila moči, je našo slabo vest ponovno premagala razposajenost in sprehodili smo se do gostilne Rožnik, kjer je svojčas živel nehvaležni sin Ivan Cankar. V njegov spomin smo zvrnili kak kozarček, ker se to spodobi. In potem smo se v objemu noči spuščali po vijugasti poti do Rožne doline in študentskega naselja. Objeti in brezskrbni. Vedno niže, kamor segajo korenine mogočne bukve.