Meta Kušar: »Poezija je ustvarjalni vrhunec človeškega duha, je energiziranje življenja.«
Meta Kušar je Pesnica z veliko začetnico, njena ustvarjalna moč je neusahljiva, njeni verzi vedno pretanjeni, gibki in nadčasovni. Njeni sedemdesetletnici so pri Mladinski knjigi posvetili antologijsko knjigo Vse od prej, v kateri so objavljene izbrane pesmi iz njenih šestih pesniških zbirk. Ob izidu smo se z njo pogovarjali o pomenu in vlogi poezije, pa tudi o prav posebnem projektu Prestol poezije, katerega ustanoviteljica je.
Meta Kušar
Vse od prej
Antologija
Mladinska knjiga, 2022, t. v., 228 str., 27,99 €, JAK
Bukla: Antologija, ki je izšla ob vašem jubileju, je naslovljena Vse od prej, obenem pa gre za izbor in ne res za vse od prej. Kako razumete ta pomenljivi naslov?
Kušar: Pri sedemdesetih letih še nimam tistega položaja, ki bi mi omogočal izid zbranega dela. Če dočakam sto let, bo gotovo več možnosti. Tudi za Pahorja se niso pri njegovih sedemdesetih tako zanimali kot pri stotih. Hvala bogu, da jih je dočakal! Tukaj »vse« res ni vse, saj so te jubilejne knjige Mladinske knjige namenjene antologijam, izborom. Kar je v knjigi, je resnično »vse od prej«, kar pomeni, da ni dodano nič, kar bi bilo na novo napisano in prvič objavljeno. Je pa vse na novo zloženo, lahko bi rekla na novo »orkestrirano«, kar je posebne vrste izkušnja, če dovoliš sobivati pesmim vseh starosti. Zdaj ko je antologija narejena, je občutiti, da je to »nova« knjiga, ker vse, kar je notri – gre za razpon pol stoletja – zelo dobro sobiva in tvori celoto. Spet se je enkrat potrdilo, da je duša pramodel demokracije.
Bukla: Kako je knjiga pravzaprav nastajala? Kako gledate na svoj opus s časovne distance? Kaj pa na prejete nagrade?
Kušar: Sama sem izbrala pesmi iz prvih šestih zbirk, vrstni red je zrežiral režiser in dramski igralec Vladimir Jurc, s katerim sva prijatelja pol stoletja. S to antologijo se je potrdilo, kar je o mojem pesništvu že ob Jaspisu zapisal Peter Kolšek, namreč, da v moji poeziji ni prelomov, ampak kontinuiteta, lovljenje ravnotežja med fiziko in metafiziko. Tam tudi trdi, da je tehnopoetika v mojem celotnem opusu zgledno enotna.
Nagrade za poezijo se me pa zelo izogibajo. Za Prestol poezije sem leta 1999 v ZDA dobila zlati pečat guvernerja države Ohio in leta 2015 za pesniško zbirko Vrt, ki je izšla pri Sodobnosti, Veronikino nagrado. Ne vem zagotovo, če je naša stanovska nagrada, to je Jenkova, res stanovska ali jo morda vendarle odločujoče usmerja literarna veda, ki ji običajno tudi predseduje.
Bukla: Ste ustanoviteljica glasbeno-literarnega gledališča Prestol poezije, kjer ste pred kratkim predstavili tudi pričujoče delo. Lahko poveste kaj več o tem? Kako ste dobili navdih za ustanovitev takega dogodka, kaj prinaša v prostor, kako je (skozi leta) sprejet?
Kušar: Prestol poezije je imel prve uresničitve v Italiji, v Padovi, kamor sem vsa osemdeseta zelo pogosto prihajala. Nekaj jih je bilo tudi na mojem vrtu in prvi leta 1979 v Slovenski filharmoniji. Ker je bila moja druga knjiga Svila in lan/Silk and Flax, ki je izšla pri DZS, slovensko-angleška, je bila tudi predstava taka. Ana Pusar Jerič je takrat pela Händlove arije, Stanko Arnold je soliral s Tartinijem, Andrej Jarc za čembalom, bil je tudi Ljubljanski godalni kvartet in Boris Šinigoj na lutnji. Pesmi sta brala Vladimir Jurc in Alojz Svete v angleščini. Ker je bilo takrat na večeru veliko veleposlanikov, ki so pri nas akreditirani, smo dobili možnost, da se preskusimo tudi v Ameriki in Londonu. Vem, da klasičen način predstavitve poetičnega poslušalcem godi, dramski igralci in glasba, primerna scenografija in določen čas trajanja se harmonično ujamejo. Tako v slovenskem glavnem mestu kot na podeželju, pa v Londonu, v dvorani Guild Hall, kjer je pela Mirjam Kalin, in v Parizu, pa v Beogradu, kjer sem sočasno vrtela Bismillah Om produkcije v Sava centru, pa v kongresni knjižnici v Washingtonu, pa v Chicagu, Lemontu, Clevelandu in Torontu, kjer so bili Prestoli slovensko-angleški, z odličnim nastopom dramskega igralca Alojza Sveteta v angleščini, povsod so vzbudili navdušenje. Vodila me je želja, da občinstvo začuti v sebi pomen in zgodovinsko nujnost poezije. Leta 2012 sem Slovensko filharmonijo napolnila s Prestolom, ki je bil posvečen 140-letnici Društva slovenskih pisateljev. Odlomki iz pisem so bili od Jurčiča do Kosovela. Poudarjam, da od trenutka, ko sem stopila v javnost kot pesnica, ne maram umetnosti, ki moti ljubezen.
Bukla: Kako vidite pomen in vlogo poezije v današnji družbi? Ste morda skozi čas opazili kakšne spremembe?
Kušar: Opažam, da ljudje ne znajo zares brati poezije, kadar jo prav povedano poslušajo, jim pa gre v kri. Učinkuje. Ne samo pisanje poezije, tudi branje krepi prisluškovanje bistvenim stvarem v nas samih, ki jih prevečkrat preslišimo ali celo obsojamo kot brez vrednosti, nekoristne za življenje, čeravno je velikokrat to človečnost, ki nas opozarja. Duhovna zanemarjenost, ko človek o sebi ve malo, o bratu in sodelavcu še manj, o svojih otrocih skoraj nič, povzroča umetno spanje. Popolnoma se izgubi sporazumevanje z Velikim človekom, univerzalnim človekom – če rečem s Kosovelom, Tagorejem in močnimi pesnicami – ki je ves čas v nas kakor olje v semenu in maslo v mleku. Zato začno ljudje sovražiti napor in vlaganje in dajanje in trajnost. Poezijo potrebujemo, da obvarujemo lepoto v sebi in okoli sebe. Poezija ne onesnažuje; če to res je, če ni nadomestek, čisti kri in misel. Kot morje. Duša je več kot psiha. Duša in Muza sta temelj poezije.
Bukla: Kaj bi si v prihodnje še želeli za svojo poezijo?
Kušar: Za vso poezijo vseh avtoric in avtorjev, že napisano in nastajajočo, bi si želela, da bi jo vsi razlagalci brali z zavedanjem, da je poezija ustvarjalni vrhunec človeškega duha. Da je energiziranje življenja. »Ždanovščina« se še vedno preoblači v vse mogoče novodobne teorije, ki rovarijo po znanstvenih interpretacijah in uničujejo individualnost in tiho šepetanje kolektivnega nezavednega. Vem, da morajo literarni znanstveniki živeti od svojega poklica, ampak ne smejo s svojimi teorijami, tačas ko iščejo poetične vodnjake, kopati vsepovsod, toda nikoli dovolj globoko, da bi prišli do vode. To je samo uničevanje poezije in zemlje, na kateri je nastala.
Bukla: Dolgo časa ste opravljali intervjuje za Sodobnost, ki so kasneje izšli tudi v knjigi. Kaj pa bi na intervjuju želeli odgovoriti, pa vas še ni nihče vprašal?
Kušar: Res je. Moja knjiga Intervju, ki je izšla pri Slovenski matici, je bila hitro razprodana. Veste, intervju je v resnici literarni žanr, ni policijsko zasliševanje in tudi ne srečanje z eksaminatorjem pred šolsko tablo. Zelo me zanima, kje so danes tisti umi, ki bi slovensko politiko vseh odtenkov prepričali, da Slovencev brez poezije ni ne etnično, ne zgodovinsko in ne geografsko. Vsi vemo, ker se nam je že večkrat zgodilo, da je zgodovina odšla, izginila z močjo, kultura pa je ostala kot moč, ki raste iz ljudi, prostora in časa. Nekajkrat je slovenska kultura preživela tudi, ko je prostor izgubila. To bi morali vedeti politiki in tudi vsi interpreti umetnosti in tudi umetniki sami.