Michal Viewegh, češki literarni zvezdnik, na obisku v Sloveniji in njegova ekranizirana uspešnica Roman za ženske
\"Če hočem o svetu pisati po resnici, še ne pomeni, da moram pisati dolgočasno,\" je vodilo že nekaj let najpopularnejšega češkega pisatelja Michala Viewegha, avtorja romanov Čudoviti pasji časi in Vzgoja deklet na Češkem, ki smo ju v slovenščini lahko prebirali pred dobrima dvema letoma. Sočasno z njegovim romanom (Román Pro Ženy) Roman za ženske, ki so ga izdali v založbi Sanje, na slovenska platna prihaja tudi filmska priredba tega romana z naslovom Film za ženske. Inteligentna romantična komedija, duhoviti dialogi in ganljiva človeška zgodba so nas napeljali, da smo s tem iskrivim avtorjem tik pred njegovim prihodom v Slovenijo opravili tudi zanimiv intervju.
Bukla: Kaj se mora zgoditi, da češki učitelj \"skoraj čez noč\" postane avtor najbolje prodajanih knjig v domači deželi in poznan po vsem svetu?
Michal Viewegh: V prvem primeru je potrebna predvsem sreča. Jaz sem jo imel, ko sem leta 1991 prišel na dan z rokopisom \"humorističnega romana o letih socializma\" (Čudoviti pasji časi op. ured.), torej knjige, na katero se je tedaj kar nekako čakalo. Če bi takrat pisal na primer o ljubosumju, bi bil danes avtor uspešnic verjetno kdo drug ... Vendar je tu še kup drugih stvari, ki jih avtor potrebuje za uspeh pri bralcih: talent za pripovedovanje, smisel za humor, sposobnost videti in slišati, morda tudi iskrenost ... Za uspeh v tujini pa zadošča, da v svoji deželi prodaš osemdeset do sto tisoč izvodov vsake knjige.
Bukla: Kateri tuji pisatelj je po vašem mnenju najbolj nadarjen? Ali se kdaj primerjate z njimi? Kdo je vaš vzornik?
Michal Viewegh: Življenje ni tekmovanje, kaj šele literatura - to danes že vem. Bili pa so časi, ko sem tako mislil. Še danes pa se mi vseeno dogaja, da berem kak roman in si pravim: Klobuk dol, takole jaz ne bi znal ... Nazadnje na primer pri knjigi Michaela Cunninghama Dom na koncu sveta. T. i. literarnih vzornikov imam od nekdaj toliko - na desetine, morda stotine -, da pravzaprav nimam nobenega.
Bukla: Kaj bi rekli, če bi vas primerjala z Nickom Hornbyjem?
Michal Viewegh: Nick Hornby bi bil laskava primerjava. Njegov zadnji roman Dolga pot navzdol (A Long Way Down) je sijajen.
Bukla: Ali je res, da je v vseh vaših zapisih veliko osebnih izkušenj oziroma izkušenj vaših prijateljev in znancev? Ali bi raje rekli, da so vaša dela fikcija?
Michal Viewegh: Ne morem zanikati, da je pri vrsti mojih knjig delež avtobiografskega večji, kot je v navadi - na drugi strani pa to, za božjo voljo, niso moji dnevniki! Zadnje knjige, na primer Roman za ženske ali predvsem Med dvema ognjema, so nasprotno že bolj fikcija.
Bukla: V zadnjih štirinajstih letih, ste vsako leto napisali novo knjigo. Od kod črpate navdih, kje najdete energijo za toliko projektov? Ali so se razmere za pisanje in za pisatelje v zadnjih letih kaj spremenile?
Michal Viewegh: Bil sem prav častihlepen in delaven - mislim, da imam to po mami pravnici, ki je pravi deloholik. Predvsem pa sem od začetka pisal v upanju na literarno zmago, ki bi mi nadomestila vse tiste krute športne in seksualne poraze moje mladosti. To so prave korenine moje domnevne pridnosti. Moral bi tudi povedati, da sem že deset let na svobodi, tako da ena knjiga letno sploh ni tako osupljiv uspeh. Idej sem imel vedno dovolj, hvala bogu. Včasih imam občutek, da teme naslednjih knjig čisto same pridejo k meni. Kar se tiče sprememb pisateljskega statusa: še leta 1989 smo si mislili, da so pisatelji skoraj \"prvi med prvimi\", danes na srečo že dolgo vemo, da niso. Če želijo v družbi kaj pomeniti, se morajo truditi kot vsi drugi.
Bukla: Pred Romanom za ženske ste sodelovali z oglaševalsko agencijo v projektu \"ljubezenska pisma na metrojih\". Veliko pisateljev podcenjuje delo z oglaševalskimi agencijami, ste ga vi sprejeli zaradi plačila?
Michal Viewegh: Zadeva je malce drugačna. Agencija je že pred tem občasno uporabljala proste oglaševalske površine v vagonih metroja za objavljanje \"poezije za potnike\" - in meni so ponudili, če bi hotel tam imeti kako kratko prozo. Dvomil sem, da bi v metroju kdo začel brati zgodbo, in na misel mi je prišlo, da bi napisal serijo navidezno avtentičnih ljubezenskih pisem, v katerih se neznani pisec bori za ljubezen izgubljenega dekleta ... To sem delal čisto zastonj, pozneje pa mi je ideja s pismi odlično prišla prav za Roman za ženske, katerega glavni moški junak dela kot kreativec v oglaševalski agenciji. In zapusti ga dekle ...
Bukla: Kako pa vaši stanovski kolegi, pisatelji, gledajo na vaš status zvezdnika? Ali so ljubosumni? Ali vas zaradi komercialnih uspehov vaših knjig še vedno jemljejo resno kot pisatelja?
Michal Viewegh: Če je kdo zares ljubosumen name, ne vem, tega na zunaj, v kavarni, ne ugotovite. Občasno pa, nasprotno, čutim skoraj občudujoče spoštovanje - predvsem v zvezi z diskutirano višino mojih honorarjev. Nalepko \"komercialnega avtorja\" pa imam pri številnih kritikih že leta. Če bi pisal le romančke za ženske, bi bilo to v redu, ampak jaz pišem tudi politične feljtone, literarne parodije ali čiste psihološke zgodbe, novele in romane ... Ne da se me spraviti v noben predal, ne da bi me obrezali. (smeh)
Bukla: Kaj Vas je navdahnilo za nastanek Romana za ženske?
Michal Viewegh: Hotel sem napisati samo bolj inteligentno, zabavno in resnično variacijo \"pogrošnega romana\". Izkoristiti bralsko privlačnost večne teme ONA ZAMAN IŠČE TISTEGA PRAVEGA, vendar napisati to vsaj trikrat bolje kot na primer Daniele Steel. Kar pa spet ni tako težko.
Bukla: Ali ves ta cirkus, ki se dogaja okoli Romana za ženske in po njem posnetega Filma za ženske, medijsko pojavljanje, turneje, predstavitve itd. čutite kot pritisk pri nastajanju novega romana?
Michal Viewegh: Medtem se mi je posrečilo napisati še dve čisto drugačni knjigi. Pristranska recenzija neumnega kritika me lahko še danes razjezi, drugače pa si ne dovoljujem nobenih pritiskov. Že leta v bistvu pišem enako, nekako vsem dobrim in slabim nasvetom navkljub. Premiere, podpisovanja knjig, gostovanja - to je samo zunanji cirkus, ki nima z mojim pisanjem nič skupnega.
Bukla: Ljudje vas dobro poznajo, tudi zaradi pogostega pojavljanja v časopisih in na televiziji. Kje je meja, ki vašo zasebnost varuje pred napadi radovednih medijev?
Michal Viewegh: V tej smeri sem plačal za svojo začetno preveliko ustrežljivost in naivnost. Naj pa povem, da je bil češki bulvarski tisk svoje čase dokaj krotek, naraščajoča konkurenca pa ga je prisilila, da je postal bistveno bolj grob. Sprijaznil bi se z družabnim opravljanjem, nočem pa dopuščati zavestno uporabljene laži, fotografij igralk v krsti, programskega škandaliziranja, fotomontaž in podobnih stvari. Sedaj tožim enega bulvarskih časopisov. Ne gre mi niti toliko za to konkretno zadevo kot za načelo: da ne bi več mogli o komer koli pisati česar koli.
Bukla: Na prvi pogled so vaši romani zelo češki, ali vas je presenetil tako intenzivni mednarodni odziv na vaša dela? Po uspehu sodeč so vaše zgodbe večnarodne?
Michal Viewegh: Število prevodov in brez izjeme prijazni kritični odmevi v tujini me seveda zelo veselijo. Prav tako mi je v veselje, ko pri branju na tujem vidim, kako se občinstvo odziva na istih mestih besedila kot češki bralci. Človek potem skoraj začenja verjeti iluziji, da bi se v skupni Evropi vendarle lahko dogovorili.
Bukla: Dolgo časa ste se preživljali z učiteljevanjem, zdaj pa le še občasno predavate na Akademiji za literaturo. Ali si lahko predstavljate, da bi samo poučevali?
Michal Viewegh: Tega ne znam več, za to sem se preveč polenil. Pisanje je v nasprotju z učiteljevanjem prijetno, časovno nezahtevno delo. V šolstvo se ne morem vrniti med drugim tudi zato, ker vstajam v času, ko je na večini šol drugi odmor. (smeh)
Bukla: Kaj trenutno počnete?
Michal Viewegh: Dokončujem dnevnik leta 2005 - prvi dnevnik, ki sem ga kdaj pisal. Izšel bo maja. Še pred tem moram napisati scenarij Zgodba o zakonu in seksu - poleti pa bom začel Roman za moške.
Bukla: Domišljija je osnovno orodje vsakega pisatelja, kako vidite sebe čez deset let?
Michal Viewegh: Enako prijaznega, nadarjenega in skromnega mladeniča, polnega elana, kakršen sem danes. Temeljna oprema popularnega pisatelja je tudi sposobnost šaljivega pretiravanja. (smeh)
Bukla: Kaj bi počeli, če ne bi pisali romanov?
Michal Viewegh: Pisal bi zajedljive kritike romanov drugih avtorjev. (smeh)
Bukla: Ali obstaja nekaj, za kar bi bili pripravljeni umreti?
Michal Viewegh: Nekaj najbrž ne, ampak -- upajmo -- nekdo. (smeh)
če vam je ta knjiga všeč, preberite še:
Čudoviti pasji časiMichal Viewegh
mehka vezava, Sanje, 2004
Sanje s tem romanom nadaljujejo svojo tradicijo prepoznavnih in cenovno ugodnih romanov. Viewegh je trenutno največja zvezda češkega pisanja, ki s svojim pristopom pa na moderen način lepo nadgrajuje sicer zelo močno tradicijo češkega pisanja, ki ga pri nas najbolje poznamo s Kundero, Škvoreckyjem in Hrabalom. V Pasjih časih se skozi (avtobiografsko) družinsko kroniko na humorno ciničen način loti železnih socialističnih časov. Nabrito.