Miljenko Jergović, avtor romana Dvorci iz orehovine in novele Buick Rivera
V kratkem času sta izšla prevoda knjig Miljenka Jergovića, enega najvidnejših balkanskih pisateljev, ki ga slovenski bralci poznajo kot pisca kratkih zgodb, prepoznajo pa po njegovem lahkotnem, a živopisnem slogu ter po bujni domišljiji in spretnosti, s katero oblikuje svoje zgodbe. Buick Rivera je novela o izseljencih v Ameriki, Dvorci iz orehovine pa roman o dvajsetem stoletju, povedan skozi prizmo življenja dubrovniško-trebinjske družine.
Bukla: Mama Leone je bila zbirka kratkih zgodb, ki se je brala kot roman, Dvorci iz orehovine pa so roman, ki na nek način deluje kot zbirka kratkih zgodb. Kaj mora narediti pisatelj kratkih zgodb, da postane romanopisec?
Miljenko Jergović: Ničesar mu ni potrebno storiti, niti se ne more kar sam odločiti. Enostavno, tematika odreja in določa format. Osebno sem eden tistih, ki imajo radi različne formate: obožujem film V vrtincu, a tudi vse filme Jima Jarmuscha. Odrasel sem na triminutnih pankerskih miniaturah, poslušam pa tudi Nusrat Fateh Ali Kahna in njegove pesmi, ki trajajo tudi do pol ure. Nikoli nisem bil poseben fanatik kratkih zgodb, pa tudi debeli romani mi zdaj niso nič bližji.
Bukla: Dvorci iz orehovine so obsežen zgodovinski roman, knjiga o dvajsetem stoletju. Kako ste se pripravljali na delo, polno zgodovinskih dejstev in detajlov, vezanih na kulturo življenja na območju Dalmacije ter Bosne in Hercegovine?
Miljenko Jergović: Nisem se preveč pripravljal, če v priprave ne štejem tega, da sem od nekdaj rad prebiral reči, ki se tičejo zgodovinskih tem dvajsetega stoletja in vsakdanjosti v tem času. Na primer črne kronike, stare turistične vodiče, modne revije izpred druge svetovne vojne …
Bukla: Kako bi opisali sebe, če bi nastopili kot lik v lastnem romanu?
Miljenko Jergović: Hm, to je nedvomno težko vprašanje. Ker sem naklonjen avtobiografskemu in biografskemu načinu pisanja, sem sebe v več zgodbah, in tudi v romanih, že vgrajeval v svoje like. Torej, sem se že opisal. Poleg tega pa, ko človeku direktno postavite tako vprašanje, ga pripeljete v skušnjavo, da zase poišče lik in masko nekoga drugega. Ampak naj bo: nikoli se ne bi opisal kot intelektualca, idealista, revnega umetnika ali preroka. Raje bi bil zanimiv človek, ki ga lahko srečaš na vlaku, kmet z neke oddaljene planine, do katere ne vodi asfaltna cesta, rudar, pakistanski pevec ali drvar iz Kolorada …
Bukla: Živite v Novem Zagrebu, nergate čez vse, navijate za Severino, pišete za Cosmopolitan … Koliko je v vsem tem še mladega bosanskega pankerja, ki se vztrajno zoperstavlja vzvišenim kulturnim veličinam?
Miljenko Jergović: Pojma nimam, a upam, da je še nekaj na tem. V vsakem primeru mi je všeč, ko se ljudje jezijo zaradi mojega pisanja v Cosmu, Severina pa mi je neprimerljivo ljubša in bližja, kot vsi etablirani alternativci in ves mainstream, ki se lažno predstavlja kot živa in delovna hrvaška kultura. Ko so Clash prodali glasbo za TV-oglas za kavbojke in ko so se liki iz NSK začeli predstavljati kot zaslužni borci za slovensko samostojnost, sem dojel, da so bivši pankerji postali dunajski valček. A to ni nič strašnega. Saj so tudi bivši šestdesetosmaši in maoisti danes najhujši ljudje v štabu Gerogea W. Busha.
Bukla: Skozi prikaz življenja ene družine v romanu pripovedujete zgodbo o nekem času in prostoru, zato se Marquez hitro nudi kot primerjava, primerjali pa so vas že tudi z Andrićem. Kakšen je vaš odgovor na iskanje vzornikov in podobna namigovanja literarnih teoretikov?
Miljenko Jergović: Sam ne maram te vrste primerjav. Ko človek nečesa ne zna opisati, začne s primerjavami.
Bukla: Kakšna je razlika med pisanjem o moškem in pisanjem o ženski? Koliko pri pisanju o ženski moškemu pisatelju primanjkuje osebnih izkušenj?
Miljenko Jergović: Vsi bi morali pogosteje biti ženske. Kar pa se osebnih izkušenj tiče: moje ženske izkušnje so intenzivnejše kot npr. izkušnje morilca in lopova, pa me še nikoli ni nihče vprašal, kako lahko pišem o morilcih, čeprav nisem nikogar ubil.
Bukla: V noveli Buick Rivera pišete o ljudeh v izgnanstvu, v katerem ste se znašli tudi sami. Ali se vaše pisanje vseeno razlikuje od pisanja Dubravke Ugrešić in Aleksandra Hemona, saj je tudi vaša izkušnja eksila nekoliko drugačna od njune.
Miljenko Jergović: Razlikuje se, kolikor se razlikujemo mi kot ljudje in kot pisci. Ob tem, da sva s Hemonom prijatelja še iz pubertetniških in punkerskih dni, imava podobne izkušnje in podoben odnos do stvarnosti. Med tem, da je on v Chicagu, jaz pa v Zagrebu, ni velike razlike, saj se srečujeva v Sarajevu in primerjava stvari. Rad imam književnost eksila. To je še eden od izumov dvajsetega stoletja.
Bukla: Izet Sarajlić je nekoč napisal: \"Mila, kako bi bilo, da pobjegnemo od istorije?\" Lahko pisec pobegne od svoje zgodovine, svoje kulture, svojega mesta in ljudi? Je tudi za vas, kot za Gorana Bregovića, Balkan kovček, ki ga nosite s seboj? Lahko, recimo, Hemon postane ameriški pisec, ki bo pisal o Američanih?
Miljenko Jergović: Nimam namena bežati ne od zgodovine ne od Balkana. Vsako mesto ima svoje zlo in svojo nesrečo in mi po tem nismo nič posebnega. A mislim, da je napačno, da se Balkan ocenjuje le po zlu in nesreči. To je neka vrsta evropskega šovinizma, ki ga mi rade volje sprejemamo in na ta način sovražimo pomemben del lastne identitete. Hemon lahko postane ameriški pisec, ki bo pisal le o Američanih, nisem pa prepričan, če ga to zanima. Tudi Karl May je pisal o Indijancih, čeprav nikoli ni bil v Ameriki, vendar mu je to ustrezalo in je to dobro počel. Ni pomembno, kje živimo, temveč kaj nas zanima.
Bukla: Je po vašem mnenju asimilacija sploh možna?
Miljenko Jergović: Možna je, ni pa potrebna. Naravno je, da se ljudje socializirajo v novem okolju, a je žalostno, če se asimilirajo. Vedno mislim, da jih v asimilacijo pelje subtilni šovinizem okolice. Kjer je šovinizem agresiven, asimilacije ni, ker se ljudem ne dopušča, da se asimilirajo. Moj ideal je mesto, ki se veseli svoje pisanosti.
Bukla: Nekje ste zapisali, da greste skoraj vsakodnevno v Mercator. Kaj iščete in najdete v \"šoping centru\", ki ga \\'intelektualci\\' prezirajo in se ga izogibajo?
Miljenko Jergović: Že dolgo je v trendu preziranje potrošniške civilizacije. To je nenevarni intelektualni angažma, ki je pogosto dobro plačan in na račun katerega se dobro živi. Poznam ljudi, ki več kot dvajset let pišejo le o škodljivosti supermarketa in slabem vplivu televizije, poznam pa tudi takšne, ki jih peče vest, ko vstopijo v šoping center, ker mislijo, da delajo nekaj antiintelektualnega, nekaj, kar je v nasprotju z njihovimi levičarskimi nazori. Mene vse to zabava. Kupujem, kar me veseli in kar potrebujem. Nisem tepec, da bi kupoval, česar ne rabim.
Bukla: Po čem se po vašem mnenju dvajseto stoletje razlikuje od predhodnih oziroma kateri dogodki so bili ključni za današnje razumevanje tega časa?
Miljenko Jergović: Ne bom pretirano izviren: dvajseto stoletje so koncentracijska taborišča, genocidi, električna energija, filmski trak in bencinski motor. Vse drugo poznamo od prej. Mislim, da je električna energija spremenila naš pogled na svet veliko bolj kot vse ideologije v dvajsetem stoletju.
Bukla: Vedno znova poteka debata o tem, ali ste bosanski ali hrvaški pisec. Mene pa zanima, za koga navijate, kadar igrata Bosna in Hrvaška?
Miljenko Jergović: Za Bosno, seveda. A če bi nekega dne Hrvaška bila slabša in bolj nemočna kot Bosna, bi mogoče navijal zanjo. No, to je le predpostavka, zasnovana na dejstvu, da imam rad \"autsajderje\". Na smučarskih tekmovanjih so zame vedno najzanimivejši tisti z repa razpredelnice in zato imam rad zimske olimpijske igre, kjer lahko gledam čilenske in argentinske smučarke in smučarje. V času Alberta Tombe je zadnja mesta osvajal Mehičan, po rodu avstrijski grof.
Bukla: Za kateri klub pa navijate?
Miljenko Jergović: Navijam za sarajevski Željezničar, na Hrvaškem pa za Hajduk. Liverpool je zakon!
Bukla: Buick Rivera bo kmalu postala tudi film. Kako doživljate svojo prvo filmsko izkušnjo?
Miljenko Jergović: Zaenkrat je še ne doživljam, ker film še ni posnet. Poleg tega nisem niti scenarist, temveč zgolj neki nadzornik.
Bukla: Zadnje čase se hrvaška literatura pogosto pretvarja v film. Kako pojasnjujete nenadno zanimanje hrvaških filmarjev za literaturo in kaj je po vašem mnenju potrebno, da bi iz nje nastal dober film?
Miljenko Jergović: Potrebno bo videti, ali je to zgolj kratkotrajni incident ali je na tem kaj več. Film je pravzaprav spretnost pripovedovanja pomembnih zgodb. Vendar scenarist zgodbo le predlaga, pripoveduje pa jo režiser, skozi oko snemalca in ob pomoči igralcev. Nisem rekel nič pametnega, a okoli teh stvari ni treba pametovati in se jih ne sme mistificirati. Za dober film je potrebno malo tega. Recimo Jan Cvitkovič in malo denarja. To je dober film.
Bukla: Koliko je film s svojo močjo in značilnim pripovedovanjem in oblikovanjem zgodb vplival na sodobno literaturo?
Miljenko Jergović: Njegovi vplivi so veliki, a je večina teh vplivov neizgovorljiva. Pogosto se jih niti ne zavedamo. Recimo, Čehov je bil genij, a tudi on bi drugače pisal, če bi lahko hodil v kino.
Bukla: Kaj pa slovenski film?
Miljenko Jergović: Rad imam in spoštujem to, kar počneta Burger in Kozole, Cvitkovič pa je eden zares velikih. Kruh in mleko ima moč slovenskega Državljana Kana. V jugoslovanskih časih so Slovenci imeli veličastno gledališče, filma pa niti ne. Razen Karpa Godine in še koga. Danes so se stvari spremenile, ne vem pa, ali je to Slovencem sploh pomembno. Pogosto mi namreč delujejo tako, kot da bi bili srečnejši z boljšimi nogometaši ali smučarji in jim ni kaj dosti mar za slovenski film.
Bukla: Že dolgo nazaj ste dejali, da je Alamut Vaš najljubši slovenski roman. Ste od takrat našli kaj boljšega?
Miljenko Jergović: Nisem. A ne gre za to, da bi lahko kaj odkril. Alamut je preprosto velik roman. Ni sicer edini slovenski, meni so bili vedno po godu tudi Vitomil Zupan, Lojze Kovačič, Drago Jančar …
Če vam je ta knjiga všeč, preberite še ...Sarajevski MarlboroMiljenko Jergović
trda vezava, Aleph, 2003
Knjiga zgodb o majhnih ljudeh in stvareh, ki se izrišejo v senci smrti okupiranega Sarajeva. Vse se začne sredi varnega mitološkega otroštva in sindikalnega izleta v Jajce, konča pa z gorečimi sarajevskimi knjižnicami.
Mama LeoneMiljenko Jergović
trda vezava, Goga, 2003
Jergović se vrača v idilično otroštvo, ki ga je z babico in dedkom večinoma preživljal v Dalmaciji. Skozi tople in srčne pripovedi, prežete z značilno nostalgijo, poveličuje navidezno nepomembne drobce iz katerih je sestavljeno življenje.