»Mladi danes redko izrečejo ne.«
Bogata bibliografija pisatelja, pesnika, dramatika in scenarista Ferija Lainščka (1959) obsega tako mladinska dela kot tudi romane in pesmi za vse generacije. Njegova dela so doživela več filmskih adaptacij, sam pa je prejel že številne literarne nagrade, med drugimi nagrado Prešernovega sklada (1995), večernico (2000), desetnico (2011) in kar dvakrat kresnika (1992, 2007). Danes eden izmed najbolj angažiranih in pri svojih bralcih priljubljen avtor živi in ustvarja v Murski Soboti. Ob izidu nove pesniške zbirke za mlade Ne smo se z njim pogovarjali o izzivih ustvarjanja za mlade, receptu za priljubljenost in načrtih za prihodnost.
Bukla: Od izida pesniške zbirke za otroke in mladino Ne je minilo nekaj mesecev, imate že kakšne povratne informacije?
Lainšček: Imam jih pravzaprav veliko. V tem času sem namreč pogosto nastopal, se srečeval z bralci, posamezne pesmi so zaokrožile tudi po spletu. Na facebooku, recimo, so bile nekatere deljene tudi po tisočkrat. Ampak, najbolj me je vendarle presenečalo, ko sem ugotavljal, da to zbirko kupujejo tudi odrasli. Misleč, da jo podpisujem za njihove otroke ali celo vnuke, sem namreč podpisal veliko knjig, za katere sem potem med pogovorom ugotovil, da so jih kupili zase.
Bukla: Že sam naslov nakazuje uporništvo, se vam zdi, da mladim danes manjka lasten, kritičen pogled na svet?
Lainšček: Predvsem se mi zdi, da mladi danes redko izrečejo ne. Ko se z nečim ne strinjajo, to raje izražajo z zamolčanostjo, malodušjem, umikom ali pač z ustvarjanjem občutka, da jih ne zanima in jim je malo mar. Včasih se mi celo zdi, da se ne znajo in ne zmorejo postaviti zase, to pa me potem kar zaboli. Živimo namreč v času, ko se med nami dobesedno množijo prepovedi, doživljamo mnoga normiranja, smo na pragu čipiranja, večina pa si ne upa glasno izreči, da to ni v redu in niti malo prav. Zato mislim, da je čas za tako knjigo. Trenutek za NE. Ali vsaj za spodbujanje zavesti, da ni nujno nekritično sprejemati ravno vsega, kar okolje, okoliščine ali pač sistem terja od nas. Poglejte, včasih je biti priden pomenilo, da si marljiv, danes pa biti priden pomeni predvsem, da si ubogljiv. Če ne celo še kaj bolj klavrnega. In taki upognjeni hrbti mi niso prav nič simpatični.
Bukla: Ko beremo pesmi, se zdi, da imajo vse enega mladega junaka, ki se upira tako formalnim pričakovanjem kot tudi pripadnosti kakršnikoli skupini ali socialni mreži.
Lainšček: Vse te pesmi, ki torej temeljijo na nikalnicah, seveda niso nastale čez noč, ampak sem z njimi, kot pač z vsako svojo knjigo, prehodil neko pot. Na začetku me je zagotovo vodila problematika, o kakršni sva ravno govorila, potem pa so verzi postopoma začeli postajati vse bolj izpovedni. »Črna ovca z mavričnimi očali«, kot je pesniškega protagonista v spremni besedi poimenovala dr. Dragica Haramija, se je tako naposled spremenila v lirski subjekt. Ali, rečeno drugače – če se ne sprenevedaš, če misliš resno in ti gre ob pisanju zares, potem tudi v delu, ki je namenjeno otrokom, na koncu lahko zagledaš samega sebe.
Bukla: Kako bi lahko opisali razliko med pisanjem za mlade bralce in pisanjem za odrasle? Kdo je bolj kritičen bralec in za koga raje ustvarjate?
Lainšček: Otroci po šolah vedo, da jih kot pisatelj ne prihajam zgolj zabavat, ampak se ob branju lahko o marsičem pogovorimo, pristno in iskreno, kot se pač pogovarjajo ljudje, ki jih kaj zanima. Hočem reči, da k njim pristopam praktično povsem enako, kot nagovarjam svoje odrasle bralce, in nič posebej drugače ni niti takrat, ko zanje pišem. Seveda skušam ob tem upoštevati večino tega, kar neko literarno delo opredeljuje kot mladinsko delo, obenem pa sem iz leta v leto bolj prepričan, da je to, kar narekuje stroka in zahteva obrt, le posoda, ki jo je treba zmeraj napolniti z nečim takim, kar ni v njej še nihče nikoli kuhal. Sicer se vse le ponavlja in se še stotič ponuja nekaj, kar je bilo že stokrat prežvečeno. In ta edina, zame še zmeraj izzivalna naloga, ponuditi nekaj res svojega, je seveda spet enako težka, pa najsi pišeš za mlade ali za odrasle bralce.
Bukla: Veljate za enega najbolj angažiranih književnikov, tudi kar zadeva promocijo in stik z bralci, v Mariboru se je menda na vašem literarnem večeru nabralo več kot 500 ljudi.
Lainšček: Literarni večer, o katerem govorite, je bil pesniški in glasbeni nastop s pevko Ditko, ki je uglasbila že veliko mojih pesmi. S tem programom sva res napolnila že mnogo takih dvoran, od Lendave in Murske Sobote do Novega mesta, Ljubljane in Postojne pa tudi mnogo dvoranic v manjših krajih po Sloveniji. Ne da bi to pravzaprav načrtovala, se je najina skupna zgodba iz knjižnic in klubskih prostorov spontano preselila na velike odre, ki pač dihajo drugače in sem se jih včasih celo bal. Zdaj pa v resnici že uživam, čeprav se nekako zmeraj znova čudim, ko se ob poeziji spet zbere toliko ljudi.
Bukla: Nam zaupate skrivnost takega uspeha in priljubljenosti?
Lainšček: Če bi poznal tistih sedem izžrebanih številk, bil šel takoj zdaj kupit stavni listek. Morda zveni grobo in se zdi izmikanje, ampak, saj tudi založniki zares ne vedo napovedati uspešnice. Na knjižnem trgu se pogosto dvigne po lestvicah kaj takega, česar ni nihče predvidel, in morda sem en tak primer. Kot avtorju se mi je vsekakor že od nekdaj zdelo bistveno, da sta ustvarjanje ter promocija in prodaja ločena procesa. Zato pač niti ne razmišljam o bralcu, ko pišem. Ko pa je knjiga natisnjena, seveda zaživim z njo na drug način in ji skušam po svojih močeh pomagati. Pa tudi mnenje bralcev me takrat seveda zanima.
Bukla: In kakšni so vaši ustvarjalni načrti?
Lainšček: Z Ditko se jeseni odpravljava na turnejo z naslovom Ne bodi, kar nisi. Najina pesniško glasbena zgodba se je namreč malce preoblikovala ravno zato, ker sva vanjo uvrstila tudi pesmi iz zbirke Ne. Sicer pa pišem roman, o katerem, ker sem pač vraževeren, za zdaj raje molčim.