Moč je v tebi
»Posrkala me je vase. Napisana tako po moji meri. Na toliko straneh sem se našla, da sem kar kimala, ko sem jo brala.«
»Ko sem začutila, da potrebujem malo spodbude, motivacije, umiritve, sem vzela vašo knjigo. Bili ste moj terapevt na daljavo.«
»Danes prebiram vašo knjigo; eden tistih obupnih dni je, ko me krivda, da nisem naredila dovolj s svojim življenjem, da sem neproduktivna in nesposobna ter vsesplošno ne dovolj pridna in nekako narobe, v bistvu ne narejena za ta svet, posebej duši. Zato sem se vsaj za nekaj minut obrnila stran od dela in v navdih, pomiritev in iskanje poguma, da bi zmogla bolj poslušati samo sebe, vzela vašo knjigo. Bere se kot moj notranji govor …«
Včasih se vprašam, ali res potrebujemo še knjig za osebno rast in samopomoč. Ali je to pravi način za krepitev duševnega zdravja. Ali pod črto ne govorijo vse o istem. Ali sploh komu koristijo. (Prosim, tega ne povejte mojim šefom.) Pred časom sem z zanimanjem prebirala polemike, ali niso taki priročniki celo škodljivi, in po začetnem navdušenju, da so se končno znašli v intelektualnih debatah, ponovno preizprašala svojo vest in poklic.
Ampak vsakič, ko načnem ta notranji monolog, si moram priznati, da sem se v letih, odkar intenzivno prebiram tovrstne knjige, naučila marsikaj o sebi in svetu, v katerem živim. O človeških stiskah in neštetih oblikah pomoči, ki nam je na voljo, če jo znamo poiskati. O pestrosti notranjega sveta, ki se včasih bolje odziva na razumevanje kot razumsko razlago. In o tem, da so najpreprostejše reči včasih najučinkovitejše. Pred leti sem na londonskem sejmu poslušala panel, na katerem so založniki ugotavljali, da bralci v priročnikih za osebno rast iščejo zlasti sočutje in uteho. Občutek, da bodo zmogli, saj je uspelo tudi drugim. Vsak boj je lažji, če v njem nismo sami.
Za uvod sem izbrala nekaj odzivov bralk, ki so mi jih posredovali moji avtorji. Ob takih sporočilih vedno začutim veliko hvaležnosti, da sem lahko del njihove zgodbe, in se ne sprašujem več, ali svet potrebuje priročnike za samopomoč. Takrat vem, da delamo nekaj, kar ima smisel ali ga, še več, pomaga najti.
Letošnje leto se je v knjigarnah Mladinske knjige začelo z akcijo »Moč imaš v sebi«. Slogan povzema rdečo nit knjig, ki jih odlikujejo srčnost, iskrenost, sočutnost, spodbudnost in tudi informativnost. Kaj pa, ko zboli naš bližnji (Šimleša), Od pridnosti k pristnosti (Krajnc), Depra (Stanković), Iskanje izgubljenega jaza (Lorenčič), Pet resetov (Nerurkar) in Brez blata ni lotosa (Nhant Hahn) je le nekaj naslovov, ki jih izpostavljamo, čez leto pa se jim bodo v našem programu pridružili še številni drugi. Ker trdno verjamem, da je o stiskah treba govoriti, brati in pisati, če nočemo, da so tabu in nas hromijo. Na tisoče in tisoče načinov, ker ljudje govorimo različne jezike. Tudi priročniškega.