Moja skrivnost, Zahvalni spevi in Skrij me, sneg
Francesco Petrarca
Moja skrivnost
ali O skrivnem neskladju mojih stremljenj
prevod: Tomaž Potočnik
Slovenska matica, 2020, t. v., 182 str., 22 €, JAK
Jesen z milo otožnostjo nagovarja srce, da se odpre globinam in knjigam, ki imajo ključ Presežnega. Kako preživeti duhovno krizo, ki se rada zgodi na take dni? O njej se je spraševal italijanski renesančni pesnik Petrarca (1304–1374). Pomagal si je zbistriti duha s pisanjem v obliki dialoga med mladim Francescom in največjim latinskim cerkvenim očetom Avguštinom, ki mu je odpiral oči. Ne s svetopisemskimi odlomki in teološko pedagogiko, kot bi pričakovali, temveč s stoiško mislijo, najpogosteje s citati Seneke in Cicerona. Slovenska matica, ki prodaja Dnevnik cesarja Marka Avrelija za med, je s prevodom pesnikove izpovedi zajahala val fenomena – oživljanje stoiške filozofije. In res zveni njun pogovor kot psihoterapevtska seansa, v kateri terapevt dopoveduje klientu, da niso problem dejstva njegovega življenja, temveč odziv nanje in njegova prepričanja, kar je mantra sodobne literature za samopomoč. Avguštin ve: »Popolnoma jasno je, da je vzrok za vse tvoje težave napačno razmišljanje«, kajti: »Vidiš tisto, v kar usmerjaš pogled.« Francesco ga usmerja navzven, v svet, v to, kaj bodo o njem mislili drugi, Avguštin ga vodi navznoter: poslušaj srce, izprašaj si vest – posebej zaradi sedmih smrtnih grehov, izstopi iz zapora, ki si ga sam gradiš. Nesrečni so samo tisti, ki hočejo biti nesrečni, je prepričan Avguštin, ki se posebej posveča pesnikovi zagledanosti v lepo, plemenito Lauro. Prav navezanost nanjo ga odvrača od osredotočanja na najpomembnejše: premišljevanja o sebi in vrlinah, ki jih velja krepiti, o Bogu in smrti. Razmišljanje o umrljivosti je rdeča nit učitelja, ki mu bolnik prizna, da se boji starosti in smrti. Že Platon je učil, da je vsa filozofija priprava na smrt, in Avguštin to ponavlja: »Razmišljaj o smrti in ves čas jo imej v mislih. Pazi, da ne mine en sam dan ali noč, ko ne bi pomislil na zadnje trenutke.« Ga spraša: »Premisli, koliko ti ogromno znanje, vse prebrane knjige koristijo pri vsakdanjem življenju?« Naj manj bere in bolj na globoko živi. Prebiranje Petrarcove Moje skrivnosti nas vodi prav v to smer: v preizpraševanje lastnega življenja, našega smisla in priprave na smrt. Koristno! Za prevod tega dela je Tomaž Potočnik prejel nagrado Radojke Vrančič.
Dejan Kos
Zahvalni spevi
KUD Logos 2020, m. v., 141 str., 16 €, JAK
V krščanskem horizontu k notranjemu motrenju nagovarja tudi duhovna pesniška zbirka Dejana Kosa, čigar prvenec Evangelij bližine (2016) je ponatisnjen. Pametovati o drhtečih hvalnicah Izviru, o pesniški molitveni drži je prepovedano. Zato le nekaj utrinkov iz Zahvalnih spevov, ki jih odpre vodilo: »V svetu, o katerem smo prepričani, da ne premore ničesar, kar bi lahko zlomilo njegovo neizogibno resničnost, ni nič bolj resničnega od neizogibnega zloma našega prepričanja.« Kaj je po Kosu smisel prebujenja? »Mar ni edini blagoslov klečanja in ni ves smisel prebujenja / vračanje v brezdanje kraje, od koder se je vrnila misel o vrnitvi, / kjer molitev prvi svit obhaja in blagovest odzvanja o stvaritvi, / in svetloba podaritve ves privid razkraja smrti in življenja?« Kosova vprašanja so vredna kontemplacije v tišini, v kateri ponižnost lahko zasliši odgovor: »Mar ni srca utrip zanikanega niča val, morja / večnosti, mar ni naša smrt globina, / iz katere smo rojeni, mar zadnja ni jasnina / rojstvo prvo, mar niso zenice obzorja?« Nekdo prinaša upanje, Ti je naše ozdravljenje, piše Kos tako, da duša vztrepeta: »Ti samo se skrušiš k skrušenim. Ti samo odpraviš smrti izmišljijo / in bolezen v ptico spremeniš nebeško. Ti samo v nas miruješ, / ki si mirovanje nadčloveško, ki v večnem toku mirujoč potuješ, / Ti samo minevanje daruješ darovanju in ozdraviš harmonijo.« Moja kolena se dotikajo tal, s katerih so zrasle Kosove pesmi: Hvala!
Miklavž Komel
Skrij me, sneg
Slovenska matica 2021, t. v., 230 str., 25 €, JAK
Veličastna, čarobna, metafizična, sanjska, ekstatična je knjiga erudita Miklavža Komelja Skrij me, sneg. Ogrnila me je z vzporednimi svetovi in paralelnimi časi, ki so vsi zdaj in tukaj, da sem se razširila v drugo zavest, jaz sem izginila, Dih me je dihal. Izkušnja, ki je nisem doživela še ob nobenem slovenskem romanu. »Če človek ne bi živel vseh svojih življenj hkrati, bi se že zdavnaj ubil. /…/ Če bi imel povedati samo to, kar je njegova življenjska zgodba …« Zato ta roman ni zgodba, ni zgodovina, so sanje in spomini z neba, od koder pada sneg, snežinke padajo druga na drugo v eni povedi na devetih straneh. In je knjiga – posvečena je duši Stanislava Leniča – o smrti: »In vsi si panično želijo Smrt, / da bi se je končno nehali bati /…/ In videli ste jo, kako prihaja. / Mi zdaj verjamete, da ne obstaja?« In: »Samo kdor je najbolj živ, lahko sreča Smrt. Samo kdor je nesmrten, lahko sreča Smrt. Vse, kar se kaže kot naravni tok stvari, je umikanje pred njo.« Kdor je tih in bel kakor sneg, lahko vanj pade Komeljeva mistična pisava in mu prebode srce, da nevidna kri kaplja na belino. To dela tudi Komeljeva zbirka poezije Goreča knjiga (Litera 2021), še ena čudežnost, zaradi katere je Miklavž Komelj dobil na letošnjem Lirikonfestu Velenje pesniško nagrado čaša nesmrtnost. On pije iz nje in iz nevidnega nariše vidno v naše oči. Moj poklon!