Na nogomet in založništvo se spozna vsak

Samo Rugelj, Bukla 160, 26. 5. 2021

Nedavno je bil časopisu Delo objavljen članek o t. i. knjižnih vplivnežih. Nekdo ga je delil na spletu, postavil provokativno vprašanje o njihovem pomenu za promocijo knjig nasploh, in kmalu se je usulo raznovrstnih odgovorov ter komentarjev. Osebno se mi zdi dobro, da so si posamezni knjižni ljubitelji v digitalnem svetu ustvarili svoj krog sledilcev. Marsikomu od njih bi jih privoščil še več, ker se nekateri od njih pri svojem pisanju o knjigah res trudijo. A to je bila samo ena plat te knjižne debate.

Med debato so komentatorji namreč hitro začeli udrihati čez knjižne založnike. Kritizirali so jih vse povprek, kako ne znajo delati tega, kar je njihov poklic, kako knjig ne znajo promovirati in prodajati, kako ne vidijo priložnosti, ki se jim ponujajo na raz­nih koncih, itn. Ko sem preletel imena komentatorjev, sem hitro našel njihovo skupno značilnost: med tistimi, ki so se odzvali, ni bilo niti enega založnika. Morda je kaj pokomentiral kak urednik, ki znotraj založbe ustvarja svoj program, vsekakor pa ni bilo nikogar, ki, kot pove že beseda sama, zalaga knjige.

Klasični založnik pač počne ravno to: založi denar, energijo in svoje ime za knjižno stvaritev kakega domačega ali tujega avtorja, s tem finančno tvega, ob tem pa upa, da se mu bo vložek povrnil, in bo od te dejavnosti lahko živel ter knjige izdajal še naprej. Včasih mu pri tem pomaga tudi javna ali pa kaka druga podpora, večina knjižnih izidov pa je vseeno odvisna od njihovega nakupa, založnik pa se z njimi, kakor ve in zna, vedno znajde na prepihu.

Zdi se mi kar logično, da se k debati ni priglasil noben založnik: na javnem forumu se v kratkih komentarjih res ne moreš pregovarjati z ljudmi, ki založniškega posla ne poznajo dovolj od blizu in ga ne živijo prav vsak dan, predvsem pa pri njem sami nič ne tvegajo. V tem smislu se vedno spomnim na pomenljivo izjavo nekdanjega nogometaša Braneta Oblaka, ki je v neki pogovorni oddaji na vprašanje, kako sedaj spremlja to športno dogajanje, lakonično odvrnil približno takole: »O nogometu se pogovarjam samo s tistimi, ki so ga kdaj igrali na mojem nivoju!«

Založnik je pogosto obkrožen z različnimi ljudmi, ki se ukvarjajo s knjigami: avtorji, torej pisci knjig, pogosto bolje od njih vedo, kako bi bilo treba knjigo izdati in prodajati. Prevajalci se pogosto strinjajo, kako so založniki res nesposobni, saj knjig, ki so jih prevedli, ne znajo dovolj približati bralcem. Tudi uredniki, oblikovalci in lektorji včasih komentirajo, kako posamezni založniki nimajo pojma o izdajanju knjig. Včasih kaka taka izjava uide celo tiskarju. Zdaj najbrž že veste, kam pes taco moli: našteti so ­tisti sodelavci pri nastajanju knjige, ki so seveda nujni in ključni pri njenem ustvarjanju, vendar pa – vsaj v večini primerov – plačilo za svoje delo pri posameznem knjižnem projektu običajno dobijo pred založ­nikom in seveda prav od založnika. Založnik mora namreč najprej pokriti honorarje in stroške vseh sodelujočih, potem pa, če kaj ostane od prodaje knjig, pride na vrsto tudi sam.

Naj vam izdam majhno skrivnost. O slovenskem knjižnem založništvu pišem že več kot dve desetletji, o njem sem objavil tri samostojne analitične knjige, bil soavtor še pri najmanj treh, ves ta čas pa tudi vsakodnevno čutim utrip na krvnem obtoku slovenske knjige, saj sem jih izdal približno štiristo. Vseeno pa si še vedno ne drznem kar takole počez in v neformalnih javnih debatah presojati poslovnih odločitev kateregakoli domačega založnika. Ob koncu lanskega leta sva z mojo ženo in sodelavko Renate pripravila pregleden raziskovalni članek za revijo Sodobnost, v katerem sva popisala večino knjižnih založnikov, ki so ustanovili svojo založbo v zadnjih treh desetletjih in še vedno aktivno izdajajo knjige. Zaključek je jasen: vsak od slovenskih knjižnih založnikov, ki že po definiciji deluje na jezikovno majhnem knjižnem trgu, je razvil svojo metodo, svoj pristop in svoj model, po katerem lahko izdaja nove knjige.

Seveda je po svoje logično, da skoraj vsak, ki bere, pomisli, da se spozna na knjige in njihovo izdajanje. (Tudi gledalci nogometa mislijo, da se spoznajo na žogobrc.) V digitalnih časih, ko je napisane stvari možno tudi neposredno in takoj objaviti kje na spletu, se sploh zdi, da je do tiskane knjige samo še kak korak. In v resnici tudi je: marsikdo lahko dandanes izda knjigo, saj gotovo pozna kakega oblikovalca in tudi kakega tiskarja, ki lahko pripeljeta knjigo do končne oblike. Če se tovrstni samozaložnik dodobra pouči o tem, kako narediti knjigo, mu lahko izdelek tudi odlično uspe: celo prodaja jo lahko, če je knjiga vsaj približno solidna in če je dovolj aktiven. Seveda pa je nekaj povsem drugega imeti kontinuirano založniško dejavnost: stalno in skozi daljše časovno obdobje, vsaj desetletje in dlje, izdajati knjige.

To, da je založnik poklic, ki je pri knjigah potisnjen na stran kot nekaj samoumevnega, pa seveda sploh ni neka novost. Prav domiselno je to nakazala tudi Tanja Tuma v novem romanu Brodnik, ki je literarno prepleten življenjepis Lavoslava Schwentnerja, velikega slovenskega založnika z začetka dvajsetega stoletja. V tistih časih je bil Schwentner, kljub temu da je bil izjemno zaslužen za izdajanje tedanje slovenske moderne (Ivana Cankarja in drugih), v domači kulturni srenji vedno v nekoliko podrejenem položaju: da je lahko preživel, je moral knjige pač tudi prodati, s tem pa je nanj vedno znova padla tudi avra trgovca, ki skuša s knjigami predvsem zaslužiti. (Kaj več o knjigi si preberite v intervjuju na strani 10.)

Tudi stoletje kasneje so stvari podobne: založniki naj bi s knjigami služili, ob tem pa izkoriščali ustvarjalno delo drugih, za katero praktično zmeraj plačajo premalo. Je to miselnost možno vsaj malo spremeniti? Ne vem. Rečem lahko samo to: če se obstoječi pisani druščini slovenskih knjižnih založnikov želi pridružiti kdo, ki založniško delo tako rad kritizira, je seveda toplo povabljen, da to stori čimprej – že kar nekaj časa je minilo od takrat, ko je bila ustanovljena kaka nova založba, ki je v slovenski knjižni krajini pustila opaznejši vtis.

Po enem ali dveh desetletjih rednega izdajanja knjig pa bomo začeli presojati, kaj in kako je naredil dotlej.