Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Pobliski v prevode

Nagrajenci Društva slovenskih književnih prevajalcev v letu 2016

Nada Grošelj, Bukla 127-128, 23.11.2016

Nagrajenci Društva slovenskih književnih prevajalcev v letu 2016

V jesenskih mesecih leta 2016 je Društvo slovenskih književnih prevajalcev podelilo tri nagrade: Sovretovo nagrado, priznanje za posebno uspele prevode leposlovnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino, Jermanovo nagrado, priznanje za posebno uspele prevode družboslovnih in humanističnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino, in nagrado Radojke Vrančič za posebno uspele prevode leposlovnih, humanističnih in družboslovnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino, ki se podeljuje prevajalcem do vključno 35. leta starosti.

Sovretova nagrada

Sovretovo nagrado je prejela Lijana Dejak za prevod romana Jevgenija Vodolazkina Laurus (Lavr; Cankarjeva založba, 2015).

Utemeljitev komisije za nagrade in priznanja pri DSKP:
Lijano Dejak, po izobrazbi profesorico ruskega in angleškega jezika s književnostjo, že vsaj petnajst let poznamo kot plodovito in nadarjeno prevajalko literarnih in literarnoteoretičnih (zlasti etnološko in folkloristično obarvanih) del, ki so jih ustvarili pretežno sodobni ali vsaj novejši ruski avtorji. Že samo izbor iz njene bibliografije obsega več kot 30 prevodov knjižnega formata, med njimi pa najdemo zveneča imena, kakršna so Mihail Bulgakov, Vladimir Sorokin, Varlam Šalamov ali folklorista Aleksander Afanasjev in Vladimir Propp. Konec leta 2015 se jim je pridružil še Jevgenij Vodolazkin, avtor romana Laurus, za prevod katerega je Dejakova letos prejela Sovretovo nagrado.
Vodolazkin, ki ni samo leposlovni pisatelj, ampak tudi strokovnjak za staro rusko kulturo, prinaša v Laurusu zgodbo ruskega zdravilca. Pripoved, navdihnjena s hagiografsko zvrstjo, premočrtno sledi junakovi usodi in osebnostnemu zorenju, prehajanju v duhovni svet, vendar vsebuje tudi fantastične prvine. Časovno seže vse od srednjega veka do sedanjosti, ta časovna variabilnost in izmuzljivost pa še podčrtata pomen nadčasnega bratstva in ljubezni, ki edina lahko premagata smrt. Kakor bi pričakovali od hagiografsko obarvanega besedila, je pripoved jasna, prečiščena, žlahtna, poseben prevajalski izziv pa so neredki stavki v stari cerkveni slovanščini in nekoliko prilagojeni srednjeveški ruščini, ki se prepletajo s prevladujočo knjižno ruščino. Prevajalski oreh, kako prenesti staro cerkveno slovanščino z vsemi miselnimi povezavami, ki jih ta prinaša s sabo, je Dejakova reševala s »trubarjevsko« slovenščino. S to posrečeno izbiro je poustvarila vtis arhaičnosti in posvečenosti, obenem pa si naložila zahtevno delo, saj je morala sistematično raziskovati slovenska protestantska besedila in si izdelati slovarček. Rezultat je besedilo, ki je svetlo v svoji preprostosti in obenem žlahtno patinirano. Za ta dosežek (in še za katerega iz svoje prevajalske kariere) si je Lijana Dejak po mnenju komisije za nagrade in priznanja pri DSKP zaslužila najvišje stanovsko priznanje.

O svojem pristopu k prevajanju nasploh in Laurusa še posebej je nagrajenka zapisala:
»Navadno si želim prevajati dela, ki so me navdušila tudi kot bralko. Večino knjig, ki sem jih prevedla, sem sama predlagala založbam, nekaj pa so jih izbrale tudi založbe. Vsako delo zahteva nekaj raziskovanja, toda jaz se tega navadno lotevam sproti, med prevajanjem. Ruski prevajalci imamo to srečo, da lahko marsikaj najdemo na spletu, tako večino literarnih besedil, tudi novejših, kot različne slovarje, take in drugačne podatke itd. Čisto konkretno sama prevajam tako, da imam na zaslonu računalnika vzporedno dve ruski besedili in pišem čez desno, zraven pa imam odprtih še kup slovarjev, ruski Google, slovenski Google, Gigafido itd.
Pri Vodolazkinovem Laurusu se v jezikovno nevtralno glavnino romana vpletajo različne jezikovne plasti – od sodobnega žargona, birokratskega jezika, pa vse do nekakšne prilagojene srednjeveške pogovorne ruščine in cerkvene slovanščine. Ti dve sta bili tudi najtrši prevajalski oreh, ki so ga prevajalci v različne jezike trli različno. Nekateri so ga kratko malo prevedli s knjižnim jezikom. Ameriška prevajalka je preučila številne angleške prevode Svetega pisma in se nato odločila, katerega vzeti za osnovo. V slovenščini je bila logična izbira jezik protestantov. Izkazalo se je, da slovarja protestantskega jezika ni, tako sem si morala sama sestaviti svoj slovarček – s primerjavo sodobnega in Dalmatinovega prevoda Svetega pisma in iskanjem besed v različnih protestantskih besedilih. Seveda pa je bil potreben tudi strokovni pregled.«

* * *

V ožji izbor za Sovretovo nagrado sta se poleg nagrajenke uvrstila še Darko Čuden s prevodom otroškega romana norveške pisateljice Marie Parr Tonja iz Hudega brega (Tonje Glimmerdal; Mladinska knjiga, 2014) ter celotnim opusom prevodov iz skandinavskih jezikov v letih 2014– 2016, in Marjanca Mihelič s prevodom romana madžarskega pisatelja Lászla Krasznahorkaija Vojna in vojna (Háború es háború; Cankarjeva založba, 2015).

Germanist Darko Čuden je verjetno najplodovitejši in najbolj vsestranski živeči prevajalec skandinavskih književnosti v slovenščino. Širši javnosti je znan po svojih prevodih kakovostne žanrske literature (Jussi Adler Olsen, Jo Nesbø, Henrik Brun), vendar je samo v obdobju 2014– 2016 slovensko prevodno književnost obogatil tudi s celo vrsto sodobnih družbeno kritičnih, razvojnih in družinskih romanov (Lars Christensen: Beatli, Gaute Heivoll: Čez kitajsko morje in Preden zgorim, Karl Ove Knausgård: Moj boj). Vsakič nas prepriča z bogato paleto govoric, slogov in registrov, ki jih z velikim občutkom za jezikovne nianse zazna v izvirnikih in poustvari v prevodih. Morda najvpadljivejši primer jezikovnega mojstrstva pa se izriše v njegovi poslovenitvi otroškega romana Tonja iz Hudega brega norveške avtorice Marie Parr. Tekoča, pogovorna pripoved v slovenščini, nadgrajena s številnimi duhovitimi jezikovnimi poigravanji in skovankami, nazorno ilustrira, kako lahko prevajalec zvesto poustvari učinek izvirnika (tudi) z vpoklicem jezikovnih sredstev, ki niso značilna za izvirni jezik, vendar so zelo učinkovita v ciljnem. Zaradi visoko kakovostnih prevodov v zadnjem triletju in še posebej zaradi virtuoznega prevoda Tonje se je uvrstil v ožji izbor za Sovretovo nagrado 2016.

O pasteh in slasteh prevajanja je Darko Čuden zapisal:
»Vsakič, ko prevzamem prevod, se sprašujem, kateri vrag me je gnal na to barko. Ko primem v roko petsto-, šeststostranski roman, se mi od zajetnosti kar milo stori. In večno vprašanje kljuva v glavi: kdaj, kdaj bom prišel do konca?
Ampak: ko sta prevedeni dve strani, so tudi štiri, in kar naenkrat sem na petdeseti strani, potem je pa do petsto oz. šeststo samo še desetkrat toliko hoda.
Moj pristop do prevajanja je najbrž nekoliko drugačen od obče veljavnih zapovedi. Prepričan sem namreč, da mora prevod odslikavati tudi del izhodiščnega jezika. Kako to pretopiti v slovenščino, je pa že drugo vprašanje. Lahko gre za malce neobičajni besedni red, posebne besedotvorne vzorce, dobesedno prevzete frazeme itd.
Ni se še zgodilo, da ne bi bila v kaki knjigi kaka besedna igra. Večinoma sem jih rešil uspešno, se mi zdi, in to mi je poseben izziv. V Tonji iz Hudega brega sicer posebnih zadreg ni bilo. Ko pa drvi na smučkah in se otresa strahu, poje: Moj očka ima kozlička dvaaaaa … OBA STA LEPA, LEPA BUUUUUUHTELJČKA! Vas to kaj spomni na Irgoličevo zimzeleno vižo Moj očka ima konjička dva?
Prevajanju rečem prepihavanje, jezikovno in kakopak medkulturno. Na prepihu sem ves čas, in ko je knjiga prepihana, se več ne sprašujem, kateri vrag me je gnal na to barko. Zadoščenje je veliko in temu hudiču sem hvaležen.«

* * *
Slovenistka in filozofinja Marjanca Mihelič je Slovencem s svojimi prevodi predstavila že veliko pomembnih, predvsem sodobnih madžarskih pisateljev. Eden najpomembnejših, pa tudi najznamenitejših, je László Krasznahorkai. Po besedah Susan Sontag je »mojster apokalipse«, sebi in bralcu postavlja obenem aktualna in večna vprašanja o stanju sveta. Je ta v zatonu samo zdaj ali je taka njegova »narava« nasploh, kje je mesto etike in estetike, če sploh kje in če sploh še? Je izhod ali ga ni, s človekom ali brez njega?
Tem zahtevnim, temeljnim vprašanjem ustrezna sta jezik in slog romana Vojna in vojna. Vsako poglavje je ena sama nabita poved s priredji in podredji na več ravneh, kar je od prevajalke zahtevalo ne samo izjemno jezikovno znanje in spretnost (v obeh jezikih seveda), domiselnost, pogum in samozavest, obvladovanje različnih plasti govora od privzdignjenega do pocestnega, ampak tudi raziskovanje družbenega okolja, aluzij na sočasne in zgodovinske dogodke oz. osebe.

O svojem prevajalskem pristopu in izkušnjah z romanom Vojna in vojna je prevajalka, sicer tudi prejemnica madžarskega odlikovanja viteški križ (2012) za prevajanje in predstavljanje madžarske književnosti ter kulturno posredovanje, razmišljala takole:
»Prevajanje leposlovja je intimno opravilo, ki zahteva znanje, izkušnje, občutek in ljubezen do tega, kar počneš.
Ko začnem prevajati roman, če ponazorim s podobami, je tako, kot bi vstopala v neznano hišo, v katero se želim vseliti, in čeprav ni moja, postati domača v njej … V hišo, seveda, zgrajeno iz besed. Ogledujem si jo, tipam, hočem čutiti tudi njena skrivna mesta. Ko jo na novo opremljam, veliko tehtam, izbiram, iščem boljše rešitve, vse dokler – si umišljam – ne ujamem njenih razmerij.
Pri prevajanju romana Vojna in vojna Lászla Krasznahorkaija sem posvetila največ pozornosti ohranjanju avtorjevega toka pripovedi, njegovega ritma in estetike. Gre za lavo besed, ki tvorijo in se razpredajo v večstopenjska priredja in podredja, se valijo brez končnih ločil od začetka do konca poglavij, obsegajočih tudi do tri strani. Za madžarski jezik niso neglagolski stavki, polni deležij in nakopičenih stavčnih členov, nič tako posebnega, slovenščina pa teži k njihovemu razvezovanju, saj hitro delujejo starinsko, moteče, zaznamovano.«

Jermanova nagrada

Jermanovo nagrado je prejela Alenka Mercina za prevod dela Victorja Klempererja LTI – Lingua Tertii Imperii (Govorica tretjega rajha): Filologova beležnica (LTI: Notizbuch eines Philologen; Založba *cf, 2014).

Alenka Mercina se je lotila hudega prevajalskega vozla, zategnjenega po obeh plateh: vsebinski in jezikovni. Delo Victorja Klempererja Lingua Tertii Imperii (Govorica tretjega rajha): Filologova beležnica je v nemščini napisan tekst, ki sočasno s Karlom Jaspersom (o krivdi) in Hanno Arendt (o zlu) govori o nemški družbenopolitični kulturi od vzpona nacizma do konca druge svetovne vojne. Ta občutljiva miselna snov je v prevodu Alenke Mercina razpletena dovolj natančno in brez preostankov, da jezikovna analiza nacističnih govornih prijemov iz nemščine tudi v slovenskem jeziku zveni kot briljantna znanstvena esejistika, podkrepljena z nepredstavljivo bolečo izkušnjo nemškega Juda, ki se kljub smrtnim grožnjam noče odreči svoji nemškosti. Alenka Mercina je v prevodu razgrnila ves jezikovni in eruditski talent, ki ji je najprej pomagal razvozlati nenehno samonanašalnost nemškega besedila, nato pa sešiti slovenski tekst, v katerem se terminološka, znanstvena jasnost na videz samoumevno spoji z grozljivo prvoosebno pripovedjo o razčlovečenju neke skupnosti.
O svojem odnosu do prevajanja, jezika in seveda Klempererjeve knjige je nagrajenka Alenka Mercina, po izobrazbi umetnostna zgodovinarka in komparativistka, sicer pa avtorica več zahtevnih družboslovnih prevodov iz nemščine, zapisala:
»Če si smem na vprašanje, zakaj prevajanje, sposoditi odgovor od Tineta Miheliča, glasbenika, alpinista in pisca planinskih vodnikov, ki svojo zadnjo knjigo začne s preprosto izjavo gore imam rad, lahko enako rečem tudi za jezik. Tudi jezik je lahko kakor glasba ali pa nekaj povsem drugega. Vsekakor odločilno vpliva na naša življenja, nas prežema in oblikuje – z vsem svojim bogastvom in z vso svojo bedo (čeprav, seveda, to ni zgolj enosmerni psihični mehanizem in daleč presega posamezne individualne zgodbe).
Slovenščina je izjemno lep in bogat jezik, ki premore vse od natančnosti učenega govora in bohotnosti leposlovja do rezkosti polemike, miline eseja in razkošnosti klasičnih del (cf.).
Vendar ne gre samo za preprosto čustveno izjavo ali za razumsko trditev o omikanem jeziku oziroma, kakor pravi Klemperer, \'jezik ne le pesni in misli zame, temveč tudi usmerja moje občutke, vodi vse moje duhovno bitje\' (zato je nacistična govorica nekoč lahko učinkovala kot strup in zato je opozarjati na strup in svariti pred njim vselej aktualno).
Prevajanje je zelo natančno branje in prav kakor branje nasploh tudi čas za odmik od vsakdanjih rutin in samoumevnosti in priložnost za razmislek.
Prevajanje znanstvenega dela, zlasti takega, kot je Klempererjeva LTI, ki zahteva poleg jezikovnega znanja še obsežno poznavanje vsaj še dveh področij, je – zlasti za nepoznavalko – precej zahtevno razis kovalno delo. Ne vem, ali bi se ga upala lotiti, če me ne bi besedilo tako zelo pritegnilo in če bi se že na začetku zavedala vseh težav, ki so me čakale. Kljub temu tudi po neskončnih urah iskanja podatkov, pojasnil, citatov, izrazov; prebiranja spletnih strani, dnevnikov in drugih knjig (z veseljem tudi in spet in še zmeraj razsvetljenci), tuhtanja in tehtanja, posvetov in pregledovanja s poznavalci in sodelavci založbe – privlačnost Klempererjevega dela, njegov smisel in namen vse do danes niso popustili.«

Nagrada Radojke Vrančič

Nagrado Radojke Vrančič sta letos prejeli dve mladi prevajalki: Tanja Petrič za prevod izbranih pesmi avstrijske pesnice Friederike Mayröcker, ki jih je pod naslovom Smrt zaradi muz izdala Mladinska knjiga (2015), in Diana Pungeršič za prevod romana slovaške pisateljice Daniele Kapitáňove Samko Tále: Knjiga o britofu (Samko Tále – Kniha o cintoríne; KUD Sodobnost International, 2015).

Po zaslugi komparativistke in germanistke Tanje Petrič smo v slovenščini dobili poznavalsko premišljeni in reprezentativni izbor iz malodane neizmerljivo obsežnega opusa poezije Friederike Mayröcker, ene vodilnih evropskih pesnic, rojene leta 1924 na Dunaju. Smrt zaradi muz predstavi celotni spekter pesničinega dolgoletnega ustvarjanja – od eksperimentiranja, kolažiranja, intimizma in visokega modernizma, hkrati pa prinaša tudi tehten presek njenih proznih avtopoetskih besedil. Prevajalka je s svojo jezikovno tankočutnostjo, dovzetnostjo za zvočno in pomensko neulovljivost modernistične poezije ter z intuitivno odprtostjo za poezijo avtorice, ki je izjavila, da »živi le v jeziku«, suvereno prebredla kipečo reko njenega »pobesnelega jezika«, ne da bi ga udomačevala ali krnila njegovo drugost. Vešče in virtuozno je reflektirala pesničino nekonvencionalno in svojevrstno rabo ločil, ki (pre)usmerja in dvoumno razpira tok pesmi. Bogata metaforika, konotativnost in paradoksalnost pa tudi natančno odmerjene tišine Friederike Mayröcker nas drzno nagovarjajo tudi v prevodu Tanje Petrič. Ta vselej ohranja in oživlja avtoričino – in prevajalkino – vero v poetično (z)možnost jezika.

Nagrajenka Tanja Petrič, leta 2011 je prejela nagrado lirikonov zlat za najboljši prevod poezije v sklopu pesniškega festivala Lirikonfest, leta 2015 pa Stritarjevo nagrado za kritiško delo, razmišlja takole:
»Na prevajalsko pot sem stopila skoraj vzporedno s kritiško, v zadnjih letnikih študija primerjalne književnosti in nemščine, a sem dolga leta prevajala predvsem krajša besedila in poezijo za revijalne objave, radio in festivalske zbornike. Moj prvi samostojni knjižni prevod mi je leta 2011 ponudil Brane Mozetič z romanom Pozno je, ne morem dihati nemškega pisatelja Maria Wirza. Prodor mladega prevajalca, kot ga določa starostna meja, se mi zdi zmeraj težji, sploh za jezike, ki so institucionalno dobro zastopani. Nemških prevajalcev je najbrž več kot dejanskega povpraševanja po njih, sploh ker nemška literatura trenutno pri založnikih ni zelo priljubljena, kar opažam tudi po številu lastnih prevajalskih projektov, s katerimi ne bi mogla preživeti. Zato se v zadnjem času ogrevam za priključitev še kakšnega, recimo skandinavskega jezika. Toliko bolj sem vesela, da mi je pogumni Andrej Ilc, za katerega sem bila še mačka v žaklju, zaupal poezijo čudovite avstrijske avtorice Friederike Mayröcker, med drugim tudi resne kandidatke za Nobelovo nagrado za književnost. Na to knjigo sem v okviru svojega prevajalskega opusa, v katerem rada izpostavim še \'prevajalsko izdatna\' Roberta Menasseja in Richarda Wagnerja, najponosnejša in hkrati najobčutljivejša, ker gre za mojo najbolj avtorsko knjigo, ki sem jo podpisala tudi z izborom iz več kot tisočih pesmi. Pesniški album Smrt zaradi muz prinaša razpon od avtoričinih zgodnjih čutno-čustvenih miniatur in doživljajske lirike, prek zanjo značilnih montažnih in kolažnih pesnitev v slogu \'parlanda\', do umirjene refleksivne in ljubezenske lirike, posvečene Ernstu Jandlu. Ne nazadnje pa naj nagrada Radojke Vrančič velja tudi prevodni poeziji in zbirki Nova lirika, ki še ena izmed redkih brani trdnjavo.«

Prevajanje uspešnega in odmevnega romana slovaške pisateljice Daniele Kapitáňove Samko Tále: Knjiga o britofu je zajeten zalogaj. Slovenistka, slovakistka in sociologinja kulture Diana Pungeršič, ki je doslej iz slovaščine in češčine prevedla pet knjig, se je morala v njem spopasti z miselnim in čustvenim svetom umsko prizadetega moškega. Glavni junak skozi prikrojeno perspektivo otroško odkritosrčno in brezsramno razgalja svoje življenje in svoj svet, občasno pa v prebliskih bridkega razuma celo zazna kaj od bistva človeške eksistence. Kvaziavtobiografski roman je mogoče površno brati le kot zabavno mistifikacijo, lahko pa v njem prepoznamo karikaturo banalnega človeka vsakdanjosti, ki ima o vsem svoje kvazimerodajno mnenje in je lahko s svojo prostodušnostjo čisto simpatičen, vendar pa zaradi naivne svete preproščine, zaradi nezmožnosti za ločevanje dobrega od slabega tudi nevaren za okolje (s svojim ovaduštvom na primer). Prevajalka se je zelo empatično vživela v duhovno-duševna obzorja slovaškega posebneža, ki mu je sočutje tuje, v njegovo logiko, ki je včasih osupljivo preprosta, drugič pa povsem nelogična, in posledično v domet njegovih izraznih sredstev. Roman je napisan v jeziku, ki je preplet otroške govorice, struktur s pravopisnimi in slovničnimi napakami, izrazov s premaknjenim pomenom, napačno uporabljenih frazemov, v okornem jeziku, polnem ponavljanj, pojasnjevanj, kar vse vzbuja komične, humorne učinke. Diana Pungeršič je mojstrsko, stavek za stavkom, dosledno nedosledno zarisala osupljiv ustreznik temu izražanju: s kršenjem jezikovnih norm, preobračanjem stalnih besednih zvez, s posrečenim smislom za duhovite neologizme, domiselne spakedranke in iskrive pogruntavščine. S tako stilizacijo je tudi v slovenščini ustvarila enako čudaški človeški značaj in edinstven jezik, ki vzbuja smeh.

Prevajalka Diana Pungeršič, ki je v letih 2007 in 2008 prejela prvo nagrado na prevajalskem natečaju Oddelka za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je zapisala:
»Prevajam iz slovaške in češke književnosti, dodaten izziv mi pomeni prva, ki je v našem prostoru še vedno skromno zastopana, zato se vsak prevod razume kot pars pro toto, kar temu početju podeljuje še posebno odgovornost. Prevajalsko delo pri sebi delim na tri enakovredne faze. Kot poznavalka izhodiščne kulture in literature se najprej neizbežno znajdem v \'uredniški\' vlogi, da iz starejše in sodobne zakladnice izhodiščne kulture odberem (in v prevod ponudim) tista kakovostna dela, ki bi obogatila naš literarni sistem – v izziv tako bralcem kot ustvarjalcem. Sledi ustvarjanje prevoda. Prevajanje iz slovanskih jezikov je na videz preprosto. A praksa razkrije nasprotno – ne le zloglasnih lažnih prijateljev, temveč vse slogovne posebnosti. Zlasti izzivalen pa je kulturni kontekst – prikaz družbenopolitičnih in literarnozgodovinskih posebnosti druge kulture, a tako, da ne bi ogrozili literarnosti, da ne bi zapadli v poljudnost, pa tudi da bralcu dela ne bi preveč odtujili. Prevajanje je boj s temi silnicami, izid pa dober kompromis, vsakič drugačen. Tretja faza mojega prevajalskega dela je \'promocijske\' narave. Ko je enkrat knjiga na svetu, jo želim pospremiti med bralce, priljubiti našemu kulturnemu prostoru. Ljubo mi je, če mi pri tem pomaga tudi avtor knjige. Književno prevajanje dojemam kot poslanstvo z neomejeno odgovornostjo. Želela bi si, da bi tudi družba znala prepoznavati kompleksnost in pomen kakovosti tega poklica in ga tudi primerno (finančno) vrednotiti, da ne bi bilo treba sklepati kompromisov tudi na račun kakovosti in spodjedati zgornjih ciljev.«


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...