Nedeljska prevajalka
Večkrat pomislim na tisti dan na Mallorci – bila je nedelja –, ko smo po polžje drseli po otoku, mahali nedeljskim voznikom, ki tudi na tistem otoku tako kot v Sloveniji le enkrat na teden s klobuki na glavi peljejo svoje gospe na lepše, iz radia je hlipal Julio Iglesias in je beseda vsem naravnim lepotam in vsesplošno razposajenemu razpoloženju navkljub nanesla na prihodnost, ki je obetala in hkrati plašila. \'Nikoli ne bi hotela biti prevajalka,\' je rekla Francesca, ki je danes profesorica španščine na augsburški politehniki, \'ne bi hotela vse življenje govoriti s tujimi besedami.\'
Jaz sem od nekdaj hotela biti prevajalka. A hotela sem biti še marsikaj, pa so me vselej zalezovale besede, se mi nastavljale na pot, se kotalile za mano, mi dihale za ovratnik, me silile, da sem postajala La Malinche in Pocahontas, posrednica med njimi in nami. Bile so neizprosne bolj kot spremstva velikih konkvistadorjev, kot sta Hernán Cortés in Pedro Álvares Cabral. Čeprav sem te majhne in vsakdanje besede, pa tudi vzvišene in abstraktne, odganjala in se jih bala še bolj kot velike besede prevajalka, sem končno klonila pred njimi in postala to, o čemer sem kar nekaj časa le boječe sanjarila.
A še preden sem vedela za nesrečno La Malinche in princeso Pocahontas, sem poznala Piko Nogavičko in si zaradi nje želela obiskati Lizbono. V znamenitem poglavju, ko se gre Pika mance s policajema, ko jo ta dva naganjata v šolo in jo skušata prepričati, da brez šole ne bo nič, se zgodi tudi tole, zame, tedaj, precej ključno vprašanje: \'Pomisli, kako neprijetno ti bo, ko boš odrasla in boš morda srečala koga, ki te bo vprašal, kako se imenuje glavno mesto Portugalske, pa mu ne boš znala odgovoriti, ker nisi hodila v šolo.\' Pika odvrne: \'Res, morda bi včasih zvečer ležala budna in se spraševala in spraševala: \'Sto zlomkov, le kako se imenuje glavno mesto Portugalske …" Ravno te dni pričakujem elektronsko pošto od profesorice Clare Nunes Correia z Nove lizbonske univerze, preverila bo namreč, kako je lizbonsko zagato prevedel portugalski prevajalec. Se Pika v portugalščini tudi sprašuje o portugalskem mestu? Je za portugalske otroke Lizbona tako vznemirljiva kot za Švede ali Slovence? Katero mesto pa nastopa v izvirniku?
Strahospoštovanje pred besedami se je nato, potem ko sem že spoznala Lizbono pa Madrid pa tudi Rio de Janeiro, da o Juanu Carlosu, španskem kralju, niti ne govorimo, sprevrglo v objestnost tiste vrste, ki napade tiste, ki še ne vejo, da ne vejo ničesar, in se jim zdi, da vedo vse. In ves čas kažejo jeziku jezik, pa tudi tistim, ki prevajajo. In če tako nanese in jim je dano, da ti modrijani nekoč začnejo prevajati še sami, se hitro ugriznejo v jezik in vzamejo marsikatero gorko besedo nazaj; srečanje s trdim in zagonetnim delom, kar prevajanje je, jih strezni, da nehajo ocenjevati, da postanejo ponižni in spoštljivi. Do izvirnika, avtorja, prevodov, ki jih berejo. To je po prvem resnem delu doletelo tudi mene. Od takrat tujih prevodov ne ocenjujem. Zato vas prosim, da me tega ne prosite! Rada poblisnem vanje, jih neskončno ali pa malo manj občudujem. In od takrat se ponižno razglašam za nedeljsko prevajalko.
In prav ko pišem te vrstice, razglasijo novico tega dneva: nagrado ESASI za najboljši prevod iz španščine je letos prejel Miklavž Komelj za prevod dela Trilce Cesarja Valleja. Sporočili so, da gre za eno od ključnih in najbolj zahtevnih del pesniškega modernizma, ki je dolgo veljalo za neprevedljivo, tudi po avtorjevem mnenju. "Se pravi, da je delo v prevodu treba tako rekoč izumiti, kar lahko stori le mlad, potenten pesnik v jeziku, v katerega prevaja," pojasnjuje Tomaž Šalamun, predsednik letošnje žirije. Navdušena sem!
Nedeljska prevajalka, torej. Vedno znova prestrašena pred oceani besed, ki čakajo na spopad. Prevajalka, ki ne prevaja vsak dan, vsako leto. Ki ji je včasih v olajšanje, da govori s tujimi in hkrati s svojimi besedami. Prevajalka, katere prevodi se rojevajo ob metaforičnih nedeljah. In kdor se rodi v nedeljo, je rojen pod srečno zvezdo.
Včasih se mi zasvetlika, da je moje delo privilegij, in včasih, ko me primorajo, da preberem kakšen drobec iz besedila, pod katerim za besedo prevod piše moje ime, se sprašujem, kdo je ta človek, ta ženska, ki naj bi bila moja soimenjakinja. Vse te besede … Zvenijo in pripovedujejo, tu in tam poblisnejo kot repatica. Nikdar ne morem verjeti, da sem to prevedla jaz, nedeljska prevajalka.
Blažka Müller Pograjc je lektorica za portugalski jezik in kulturo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot jezikoslovka se ukvarja z izražanjem časovnosti in jezikovnimi stiki med portugalskim, španskim in slovenskim jezikom. Piše dramatizacije za slovenska gledališča. Je voditeljica oddaj na nacionalni televiziji in najrazličnejših dogodkov, zlasti kulturne narave. Je prevajalka, pa v resnici ne le nedeljska!