»Nehajmo se sprenevedati – vsi potrebujemo tudi knjige o čustvenih stiskah!«

Vesna Sivec Poljanšek, foto: Borut Krajnc, Bukla 144, 12. 9. 2018

Potem ko je njena prva knjiga Na tesnobi doživela velik uspeh, je vsestranska ustvarjalka Damjana Bakarič pred kratkim napisala novo knjigo z naslovom Na boljše. V njej opisuje raznolike poti in načine, ki so ji pomagali iz trenutkov najgloblje teme ter njenemu življenju vdahnili polnost in nov smisel.
O svoji poti na boljše se bo avtorica, s katero sva se med pogovorom sproščeno tikali, saj je po naravi zelo odprta, v prihodnjih tednih pogovarjala tudi z obiskovalci svojih knjižnih predstavitev po različnih koncih Slovenije, svoje izkušnje in ideje pa Bakaričeva po novem deli tudi v kratkih posnetkih na youtubu.

Bukla: Si že po izidu svoje prve knjige Na tesnobi slutila, da bi ta lahko postala uspešnica; v dveh letih po izidu bo zdaj izšel že tretji ponatis …
Bakarič: Na eni strani sem se prve knjige lotila predvsem zaradi vzgiba, da moram preprosto pisati o svoji izkušnji. Ko sem bila namreč sama v stiski, sem vedela, da krvavo potrebujem točno takšno branje – mešanico znanstvenega in človečnostnega pristopa. Iz tega sem sklepala, da bo knjiga pomagala tudi drugim, ki trpijo podobno, kot sem jaz. Nisem želela, da se vrtijo v temi, kot sem se sama. Domnevala sem, da jim bo pomagalo že to, da bo nekdo javno spregovoril o tem. Tako sem potem na lepem dobila navdih za pisanje in v mesecu dni sem napisala 260 strani, med katere sem vključila tudi izkušnje drugih. Že takrat sem nekako slutila, da bo knjiga ljudi navdušila ali pa jo bodo povsem spregledali. A zagotovo nisem vedela, kaj se bo sploh zgodilo. In, da, potreben je bil pogum, ker smo Slovenci precej zaprti, še posebej glede tematike, ki se dotika čustvenih stisk.

Bukla: Tvoja nova knjiga Na boljše v ospredje postavlja pomembnost osebne svobode in dobrega počutja, pa čeprav na račun manjšega materialnega ugodja.
Bakarič: Res je, marsičemu sem se odpovedala. Prej sem vsak mesec dobila plačo, zdaj pa ni več tako. Pomembneje mi je, da sledim svoji poti, in v srcu vem, da je tako, kot je, prav in da bo vse v redu.

Bukla: Kdaj se je ta optimizem zalezel vate in si začutila, da greš na boljše?
Bakarič: Jaz ne bi govorila toliko o optimizmu. Prej lahko rečem, da sem doživela razsvetljenje, uvid.

Bukla: Res?
Bakarič: Da, tu lahko citiram Branka Gradišnika, ki ga zelo cenim: zgodil se mi je uvid na čustveni ravni. Na razumski ravni namreč veš vse, a to ti nič ne pomaga. Ko pa enkrat čustveno dojameš vse to, se zgodi premik. Seveda tudi danes še kdaj popustim ali me napade strah, na primer v slabih trenutkih, ki jih imamo vsi in pridejo recimo zaradi utrujenosti. A ta strah me zdaj uklešči za pet ur, prej pa me je držal vse življenje. Zdaj znam iti naprej.

Bukla: Torej ne padeš v vlogo žrtve, o kateri med drugim pišeš v svoji novi knjigi?
Bakarič: Vsi se po malem identificiramo z njo. A sama sem povsem izstopila iz te vloge, če sem sploh kadar koli bila v njej. S takšnimi, ki so nenehno v vlogi žrtve, se danes sploh ne pogovarjam prav veliko, ker to nima smisla, pa naj se to sliši še tako neizprosno. Kadar je človek v vlogi žrtve, vztraja v istem stanju in ni pripravljen na spremembo. Ko človek spozna, da je vse v njem in da lahko sam kaj premakne, ne bo več čutil potrebe niti po dvajsetletni psihoterapiji (nasmeh). Pa ne da bi bilo s terapijo kaj narobe, bog ne daj, da se razumemo. Ampak velikokrat si priskrbimo bergle, naslone, namesto da bi več delali sami.

Bukla: Kdaj konkretno se je začela tvoja pot na boljše?
Bakarič: Prvi uvid te poti, da je prva in prava odločitev za pot na boljše v meni, se mi je zgodil nekoč doma, ko sem doživela panični napad. Takrat sem si rekla, ne, ne bo me znova potegnilo v to nemoč, močna ženska sem. Lahko si pomagam in lahko vzamem vse te stvari, ki se mi dogajajo, v svoje roke. Udarila sem po mizi, ob tem izrekla nekaj grdih in sočnih besed (smeh) in se tako spodbudila, da grem naprej. Takrat mi je bilo res težko. A po tej odločitvi mi je bilo veliko lažje.

Bukla: Ali misliš, da boš koga tudi razočarala, ker v drugi knjigi vendarle ni čarobne paličice, s katero bi stvari v hipu obrnili na boljše?
Bakarič: V knjigi je zapisano tako, kot je. Brez olepšav. A dejstvo je, da v knjigi ljudje res ne bodo našli »instantnih« rešitev. Sicer pa, ali nismo nori, če mislimo, da se nam bo življenje spremenilo, če bomo samo prebrali knjigo, ob tem pa ne bomo ničesar zares spremenili? Ves čas je treba delati na sebi. Kaj to pomeni? Se opazovati, uvideti, kaj nam dela preglavice, kje so manki, in skušati vsakokrat znova stvari narediti drugače, boljše. Človek mora biti zavesten, ni druge. Če ne, hitro pade v stare, ne dobre vzorce. Preizpraševati je treba misli, prepričanja, vzgibe. Ne reagirati, temveč delovati tako, kot je prav. Tudi če želimo imeti zdravo in čvrsto telo, je treba nenehno skrbeti zanj. Ne zadostujeta le vadba ali dve, da bi bili vse življenje v dobri formi. Sama se še vedno ukvarjam s sabo, čeprav nimam več paničnih napadov in tesnobe. To preprosto počnem zato, ker se potem dobro počutim. Vse to je vadba, trening za boljše počutje in posledično boljše življenje.

Bukla: In kaj narediš za to, da se zdaj počutiš boljše kot nekdaj?
Bakarič: Imam jutranji obred s telovadbo, počnem več stvari, ki mi dvigujejo energijo in razpoloženje, gledam le vsebine, iz katerih se nekaj naučim, ne gledam več dnevnika … Obkrožam se z ljudmi, s katerimi se dobro počutim in drug na drugega delujemo pozitivno. Pazim, da sem sama s sabo na dan vsaj eno uro, da lahko slišim svoje misli, sebe. Vem, da to ni najlažje, sploh ker sem ob tem še mama, gospodinja, priložnostna avtomehaničarka, kadar gre pri avtu kaj narobe (smeh), ampak danes vem, da je to nujno zame, ker se tako jaz počutim dobro. In če sem jaz okej, sem potem v redu tudi do svojih bližnjih. Sem bolj koristna zanje, pozitivna. Takrat lahko dajem.

Bukla: Kot pišeš v knjigi, je samota nekaj finega in se moramo obvezno naučiti ločiti med samoto in osamljenostjo.
Bakarič: To sta dve povsem različni stvari. Bojimo se samote, tudi jaz sem se je. Zato ves čas nekam bežimo. Oziroma, kot pravi priljubljeni Gradišnik, anesteziramo se z različnimi stvarmi. Jaz sem se denimo z delom. Ves čas sem delala, in ko sem nehala, sem še vedno našla kaj novega za delo. Potem so prišle še druge obveznosti, nikoli konca ... (nasmeh). Tak je bil moj način živ­ljenja. Eni gredo v drogo, drugi v pijačo, tretji v šport. Tudi sama sem si pomagala s športom, in to si štejem v dobro. Tako sem lažje uravnovesila vse skupaj. Če danes pogledam nazaj, mi ni jas­no, kako sem zdržala tak ubijalski tempo dela, obveznosti, neprenehno hitenje in lovljenje, večopravilnost. Danes ga ni denarja, da bi se vrnila v takšno življenje.
Zato lahko rečem le, da je samota krasna stvar, v njej sem se našla, slišala svoje misli in prišla v stik s čustvi, s seboj ... Res je, da je na začetku hudo, a ko jo enkrat sprejmeš, ti začnejo nekatere stvari postajati zelo jasne. In takrat te prešine, kak­šen bedak si bil, da tega nisi spoznal že mnogo prej. Zdaj v samoti naravnost uživam, obožujem jo.

Bukla: V svoji drugi knjigi večkrat omeniš, da so te v slabih trenutkih reševale tudi knjige. Kakšne?
Bakarič: Vse mogoče zvrsti. Od nekdaj sem ogrom­no brala, zame so knjige vir znanja, zdravja, način preživljanja v samoti, spoznavanja sebe in drugih, učenja. Ko mi je bilo najbolj hudo, sicer nisem brala, takrat namreč nisem zmogla imeti mirnih misli, dajala me je nespečnost … Nato mi je prišla v roke knjiga Carlosa Ruisa Zafóna Senca vetra, in ko sem jo začela brati, sem mislila, da sem se znova rodila. Končno sem imela možgane spet osredotočene le na eno stvar, na knjigo. Prej je bilo v moji glavi ves čas odprtih tisoč datotek hkrati (nasmeh) ...
Zanimajo me leposlovne knjige, obožujem Dostojevskega, Murakamija, Italijane, kot sta Marco Missiroli in Alessandro Baricco. Pa Gilbertovo, Mazzantinijevo, Tamarovo, Gradišnika, klasike. Berem sociološke, psihološke knjige avtorjev, kot so: Anthony Storr, Oliver Sacks, Eric Berne, Edmund J. Bourne, Marijan Košiček, Jeffrey Masson, Irvin D. Yalom, Alice Miller, Viktor Frankl, seveda pa so mi, ko mi je bilo najhuje, pomagale knjige Eckharta Tolla, Thich Nhat Hanha, Don Miguel Ruiza in podobne. Ravno pred dnevi sem znova vzela v roke Eckarta Tolla; zame je zelo globok, šele zdaj ga dobro razumem, prej nisem toliko cenila takšnih knjig. Ampak s kakšno pravico?! Moram pa odkrito priznati, da me je ob vsem tem vseeno presenetil naš knjižni trg.

Bukla: V kakšnem smislu?
Bakarič: Ko odkriješ čustvene stiske, ki so v naravi človeka, in o njih odkrito pišeš, se zdi to nekaterim manj vredno, na tako literaturo marsikdo gleda s prezirom. Toda nehajmo se sprenevedati, vsi potrebujemo tudi takšne knjige, moramo se naučiti, kako si prisluhniti, kako iti v lastne globine, in se o tem odkrito pogovarjati v odprtem dialogu. Takšno družbo si želim. Ki diha. Ki ne omejuje in stereotipizira, stig­matizira in tabuizira.

Bukla: Ali si si za drugo knjigo pripravljala kakšne zapiske, uvide, si morda pisala dnevnik in so ti tudi tovrstni zapisi pomagali pri ustvarjanju?
Bakarič: Da, res že dlje pišem dnevnik, zapisujem si tudi svoje sanje, kljub temu pa ob vsem tem največ štejejo izkušnje, to, kar sem dala skozi. Veliko se pogovarjam z ljudmi, se ukvarjam z njimi, človekova psiha me je od nekdaj zanimala. Je pa res, da sem si pred snovanjem druge knjige zapisala, katerih tem se moram lotiti v njej, sploh ker sem vedela, kaj sem sama potrebovala ali iskala, ko sem šla skozi proces spoznavanja sebe in iskanja smisla ter odnosa s seboj in z drugimi.

Bukla: Med temami, ki jih opisuješ v knjigi, so tudi trpljenje, ljubosumje, maščevanje ter marsikatere druge, o katerih pogosto ne želimo razmišljati ali govoriti na glas.
Bakarič: Teme so takšne, s kakršnimi se v svojem življenju ukvarja večina ljudi. Vsi se bolj ali manj zavedajo sebe in drugih. Svojih misli, vzgibov, prepričanj, čustev. Iskanja smisla. Iskanja sožitja, mirnejšega življenja, počasnejšega tempa in ravnovesja. Vsi se bolj ali manj zavedamo, kako pomembni so odnosi. Ljubezen, pogum, strah, prevara, maščevanje, bolečina, trpljenje pa so del nas in življenja, večne človekove teme. Če bi se lotila vsega po novinarsko, torej da bi še bolj analitično raziskala posamezno temo, bi lahko samo o eni temi napisala celo knjigo. Sem pa izhajala iz življenja in drugih ljudi, iz sebe ter iz teorije. Malo. Ravno prav, za pokušino, da človek pri sebi ugotovi, kaj ga zanima, da bi podrobneje raziskal ... Na kratko sem opisala vse tisto, kar je v vsakem od nas, in nato dodala, kako sem se sama soočila s temi temami. A poanta knjige je v resnici predvsem v spoznanju, da vsi padamo in imamo težave. Pravi bojevnik je tisti, ki zna po padcu vselej vstati in iti naprej, močnejši.

Bukla: Boš nadaljevala s pisanjem? Morda se zdaj podaš še v kakšno drugo zvrst?
Bakarič: Ta hip pišem knjigo, ki ni takšna, kot sta predhodni, govori pa o odnosih med moškimi in ženskami. Kakšen žanr bo nastal iz vsega skupaj, ne vem, ker se s tem ta hip ne ukvarjam, preprosto le pišem o ženskah in njihovih moš­kih. Zdaj sem nekje na polovici, a vse bolj me preveva občutek, da sem v resnici šele na začetku (smeh).

Bukla: Jesen bo torej v vseh pogledih pestra.
Bakarič: Res bo. Med drugim bo prav v teh dneh moj prvenec Na tesnobi izšel tudi na Hrvaškem in prav zanima me, kako bodo sosedje sprejeli delo Polhrvatice, ki živi v Sloveniji (smeh). Vem le, da je tema tesnobe in izgorelosti aktualna tudi na Hrvaškem, čeprav me nekateri že opozarjajo, da hrvaški sosedje slovenskih avtorjev morda ne sprejemajo najbolje. A to so spet posploševanja, ki se mi zdijo povsem odveč. Prepričana sem, da bo vse v redu. Kakorkoli že bo.