Nekaj besed o dveh Aleših in njunih knjigah
»A zdaj bo pa prišel čas, da do konca prevedete Pereca?« sem vprašal Aleša Bergerja, ko sem ga pred nekaj dnevi videl in mu čestital za prejem Prešernove nagrade za živ ljenjski (prevajalski) opus.
»Ne,« je rekel in šegavo pomahal s prstom, »če bi bil trideset let mlajši, potem morda že. Zdaj pa se tega ne bi več lotil. Poleg tega je prevod težavnejši od izvirnika, saj ima francoščina več črk od slovenščine.«
Seveda sva govorila o romanu Izgin francoskega pisatelja Georgesa Pereca (1936– 1982), svojevrstnem literarnem eksperimentu, v katerem je Perec preizkusil svoje besedno mojstrstvo tako, da je celoten roman napisal brez uporabe črke e, ki je v francoščini sicer najpogostejša črka. A to Bergerja pred več kot dvajsetimi leti ni ustavilo, da se ne bi – za lasten užitek – lotil tega prevajanja. Del prevedenega romana je potem izšel v Novi reviji.
»Ob tem prevodu takrat med kolegi ni bilo kakega velikega odmeva,« je nadaljeval Berger, »zato potem nisem nadaljeval.«
Pokimal sem.
»Poleg tega pa …« je za trenutek postal Berger, »mora nekaj ostati še za prihodnje generacije.«
V knjižni obliki je »prvi kos« Izgina kasneje izšel v Perecovi Čitanki (Litera, 2009), seveda pa je to samo kaka četrtina romana. Mladi prevajalci iz francoščine imajo tako pred seboj gotovo vsaj ta izziv.
Marsikateri prevajalski oreh pa je Bergerju v zadnjih desetletjih uspelo mojstrsko streti, kar v obsežni spremni besedi k njegovi najnovejši knjigi Arles, večkrat (pravkar izšlo pri Mladinski knjigi), nekakšnem povzetku mnogih njegovih obiskov v tej francoski prevajalski rezidenci, utemeljuje Janez Pipan. A prevajanje še zdaleč ni vse, kar je počel Berger v tem času.
Spoznala sva se pred nekako petnajstimi leti, ko je postal pozoren na moje knjižne recenzije v filmski reviji Premiera. Zdelo se mu je na moč nenavadno, da nekdo v filmski reviji piše ne samo o novih knjigah, temveč tudi o klasikih Kondorja, ki jih je urejal prav on.
Že takrat me je fasciniral, ne samo kot prevajalec, temveč predvsem kot celovit ustvarjalec na področju knjige, torej prevajalec, pisatelj in seveda urednik. Urejal je klasične knjižne zbirke, ki so mi bile blizu (Kondorja, Novo liriko, Velike večne romane), začel je zbirko Roman (ta je bil nekakšno nadaljevanje Zenita), ki je prinašala kakovostno leposlovje za širši krog bralcev in v naslednjih letih so se najine poti še mnogokrat križale.
Ko smo pred zdaj že skoraj dvanajstimi leti začeli izdajati Buklo, je bil seveda eden prvih, ki smo ga povabili k pisanju gostujočega uvodnika. V njem se je zazrl v svojo uredniško preteklost in že tedaj razmišljal o svojih tridesetih letih urednikovanja, ki ne predstavljajo kakšnega posebno »razviharjenega življenja«, ter ugotavljal, kako mu je včasih rahlo nelagodno, ko ga kdo začudeno vpraša »A kar isto si počel ves čas?« in ne ve, kaj bi odgovoril.
Seveda Berger ves ta čas, tudi potem ko se je upokojil in začel s svojim novim ustvarjalnim obdobjem, še zdaleč ni počel ves čas isto. Ves čas je počel (in še počne) nekaj drugega, samo orodje – knjiga – ostaja enako.
Bodisi da je prevajal, urejal, pisal spremne besede ali pa ustvarjal samostojna dela (prebrati velja vsaj njegove Zagatne zgodbe in pa seveda Povzetke, njegovo literarno delo iz lanskega leta), vedno se je gibal v svoji najljubši galaksiji – svetu knjig.
Kar se mene tiče, je imel najboljši poklic na svetu.
Da sva se z Bergerjem srečala pred nekaj dnevi, ni bilo naključje. Oba sva prišla na dogodek ob prvi oblet nici smrti Aleša Debeljaka, ob tej priložnosti pa je pri čas niku Delo in v režiji Alija Žerdina, urednika Sobotne priloge, izšla tudi knjiga Debeljakovih kolumen z naslovom Zadnja stran. Dogodek je bil poln emocij in vsaj pol navzočih je spravil v jok Vlado Kreslin s svojim kitarskim nagovorom.
»Nikoli ne menjam strun na kitari,« je začel s svojim sugestivnim globokim glasom. »Nekatere od strun so bile tako na moji kitari mogoče že kakih dvajset let. Men jam samo tiste strune, ki se strgajo, drugih pa ne. No, lani, ko sem šel igrat na Alešev pogreb, pa sem pogledal strune svoje kitare in videl, da so nekatere od njih že precej na koncu. Če kdaj, sem si rekel, jih moram zamenjati zdaj, za Aleša. Zdaj morajo zveneti drugače.«
S tem je Kreslin najbolje ubesedil občutke tega dogodka.
Tudi Aleša Debeljaka sem spoznal nekako pred petnajstimi leti. Bil je naš, tudi moj intelektualni sopotnik v tem času. Spremljal sem njegove esejistične in pesniške knjige, bral njegove natančno izpisane kolumne v Sobotni prilogi, ki so bile polne osebnih prebliskov in liričnih utrinkov, a vedno tudi z neko splošno, široko zastavljeno poanto. Ko je bilo vsaka dva meseca objavljeno njegovo besedilo, je bilo to moje prvo jutranje branje.
Poleg vsega, kar je počel, je Aleš Debeljak svojim prijateljem in znancem pošiljal tudi razglednice. Tudi jaz sem jih dobil nekaj. Presenetilo me je, da mi je običajno napisal kar kartico Feliks, ki smo jih kot naš prvi brezplačni medij, s katerim smo se v podjetju začeli ukvarjati pred dvajsetimi leti, izdajali prav mi. Vedno sem si ogledal motiv in bil začuden, kako dolgo je hranil kartico, saj nekatere od njih niso bile na voljo že več let. Morda so mu ostale od takrat, ko so bile na naših stojalih, sem si mislil, in jih je takrat vzel nekaj več.
Po Kreslinovem nastopu je imel predstavitev še srbski pisatelj Eli Štiks. Na platnu je predstavil nekaj kartic, ki mu jih je poslal Aleš. Vsak motiv in zapis na zadnji strani je tudi komentiral. Mislil sem, da bom kakega morda prepoznal. Vendar ne. Aleš je vsakič premiš ljeno izbral motiv, ki ga je poslal Štiksu. Vsaka kartica je bila prav zanj in je imela svojo poanto.
Tisti trenutek sem ugotovil, da tudi meni ni pošiljal naših kartic zato, ker bi si jih nabral na zalogo. Pošiljal mi jih je zato, ker jih je izbral posebej zame in je to, kar smo v našem podjetju počeli, s svojim pošiljanjem znova spravil v življenjski obtok.
To pa je tudi poanta obeh novih knjig, ki sta jih napisala Aleša (kot mnogih knjig na splošno): v obtok znova spraviti ideje in razmišljanja, ki bi drugače, morda za vedno, ostali nekje na podstrešju. Ali v omari v kleti, bi rekel Aleš Berger.