Nekaj misli o preteklosti in prihodnosti revije Bukla
Ko neka revija na trgu brezplačno obstaja že skoraj petnajst let, verjetno za marsikoga postane samoumevna. Ničkolikokrat se nam zgodi, da vidimo, npr. v knjižnicah in knjigarnah po Sloveniji ali na knjižnem sejmu, kako obiskovalci suvereno pridejo do stojala, z njega skorajda avtomatično potegnejo novo Buklo in gredo dalje. Kakšna samoumevnost je v teh gibih! Seveda nas, ki z Buklo živimo, bdimo in spimo že petnajst let, to iskreno veseli. A v resnici Bukla ni samoumevna. Njeni izidi v tej (brezplačni) tiskani obliki in v sedanji nakladi (25 tisoč izvodov), da res lahko pride do širokega kroga bralcev in kupcev knjig, niso avtomatični, predvsem pa niso samoumevni. V uredništvu tako že nekaj časa poteka živahna debata o njeni prihodnosti po koncu letošnjega leta – dokončnih odgovorov še nimamo. Tu je nekaj misli o njej za vse tiste, ki jih zanima ozadje delovanja revije, ki jo držite v rokah.
V svojem izhodiščnem konceptu se Bukla naslanja na dva različna modela. Po eni strani je dedič vsebinsko podobnih revij, denimo revije Knjiga (1953–1996), ki so na slovenskih tleh prisotne že več kot sedemdeset let. Njihova osnovna značilnost je (bila), da s krajšimi splošnoinformativnimi in zgoščenimi besedili predstavijo čim večji del tekoče slovenske knjižne produkcije (v zadnjih letih je bilo letno v Bukli predstavljenih približno 1200 knjig). Te revije, večina jih je izhajala v obdobju od leta 1945 do leta 1996, so imele finančni model svojega poslovanja zasnovan tako, da so knjižne založbe za njihovo izhajanje (bolj ali manj po dekretu) namenjale določen delež svojega prihodka. Naklada teh (plačljivih!) revij je bila od 1500 do 5000 izvodov, namenjene pa so bile tako profesionalni (knjižničarji, knjigarji, uredniki, založniki, avtorji, prevajalci itn.) kot tudi splošni publiki v smislu njihovega informiranja o tekoči knjižni produkciji.
Po drugi strani pa je Bukla naslednik koncepta brezplačnikov, ki so se v svetu začeli pojavljati ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja (v naši založbi smo prvi brezplačnik, filmsko revijo Premiera, začeli izdajati leta 2000). Ključna lastnost brezplačnikov pa je bila visoka naklada, ki smo jo prenesli tudi k Bukli. Zakaj? Po začetku privatizacije slovenskega knjižnega založništva od leta 1992 naprej »zapovedani« način financiranja revije o knjigah s strani založnikov ni bil več mogoč, saj so založbe postale zasebne gospodarske institucije, ki so samostojno odločale o razporejanju finančnih sredstev za promocijo lastnih knjig. Zaradi tega je po več kot štiridesetih letih nehala izhajati tudi revija Knjiga, sledil ji je še kratek (neuspešen) poskus izhajanja Revije o knjigah (2000–2002).
Tako smo leta 2005 zasnovali in začeli izdajati Buklo, kjer se je zaradi (pre)nizkih subvencij kot edini možni način rednega izhajanja revije izkazal koncept kombinacije javne podpore (ta se je skozi čas spreminjala) in financiranja z oglasi s strani zasebnih in drugih založb. Da imajo založbe sploh interes oglaševanja svojih knjig, mora tiskana revija izpolniti vsaj dva pogoja: dovolj visoka naklada s široko nacionalno distribucijo (Bukla ima 25 tisoč brezplačnih izvodov) in spletno podporo (www.bukla.si) ter dovolj ugodne cene oglasnega prostora, da se ob mikro promocijskih proračunih, ki so na voljo za knjige v slovenskem jeziku, založniki sploh odločijo za oglaševanje nekaterih svojih knjižnih naslovov.
Revija Bukla se je tako s svojim bralskim dosegom leta 2014, ko je bila opravljena zadnja nacionalna raziskava branja in nakupovanja knjig v Sloveniji (Knjiga in bralec V), uvrstila med ključne informatorje slovenske publike o knjigah, istega leta pa je bila narejena tudi raziskava branja NRB, ki je pokazala, da ima vsaka številka Bukle več kot 40.000 rednih bralcev.
Ne glede na svoj splošnoinformativni vsebinski koncept smo z Buklo v zadnjih letih v okviru možnega ustvarili revijo, ki se lahko primerja s katero koli podobno revijo v Evropi (poudariti velja, da je primerljivih brezplačnih knjižnih revij zelo malo, da izhajajo na bistveno večjih jezikovnih trgih, v precej bogatejšem ekonomskem okolju in ob izdatni podpori celotne knjižne branže). Poleg ustreznega koncepta pa izdajanje take revije v obstoječem vsebinskem obsegu in formatu zahteva tudi usposobljene kadre za delo: Renate Rugelj je na založniških študijih magistrirala prav iz uredniških in finančnih modelov knjižnih revij na Slovenskem, Samo Rugelj pa je eden od zgolj treh Slovencev, ki so doslej doktorirali iz založniških tem.
Revija Bukla izhaja znotraj založbe UMco, ki poleg kadrovskih moči reviji nudi tudi tehnično, prostorsko in administrativno infrastrukturo. Od izdajanja revije nimamo nobenega pozitivnega ekonomskega učinka, s prihodki komaj pokrivamo izdajateljske stroške, revijo pa z ogromno entuziazma kljub temu izdajamo že petnajst let in z njo ves čas zajedamo v lastno finančno in energetsko bilanco.
V okviru možnega skušamo v Bukli bralcem predstaviti čim večji del javno podprte in tudi druge kakovostne knjižne produkcije za vse knjižne okuse in vse starosti. Kljub vsem oviram letno pokrijemo nekajkrat več knjižnih naslovov kot katerikoli drug splošni ali specializirani medij v Sloveniji.
V vsem tem času je Bukla tako že skoraj prerasla v knjižni projekt z javnim interesom. Ker si iskreno želimo, da bi izhajala še naprej (upadanje gospodarskega obsega založništva se občutno odraža v zmanjšanih prihodkih iz oglaševanja in kar nekaj založb, ki so bile naši stalni partnerji, je v tem času usahnilo ali povsem prenehalo z dejavnostjo, prav vse pa so zmanjšale obseg svojega oglaševanja), izkoriščava ta uvodnik za prijazen apel in večjo podporo naši reviji s strani celotnega komunikacijskega kroga knjige, od založnikov do knjigarn in knjižnic, še posebej slednjih, kjer več kot polovica bralcev najde svoj izvod revije.
Samo z jasno izraženim interesom vseh vpletenih bo Bukla kot brezplačna revija v sedanji obliki lahko izhajala še naprej ter bralce in kupce informirala o novih knjigah na Slovenskem.