Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Miriam Drev

»Neke stvari hočejo biti povedane!«

Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 101-102, 09.7.2014

»Neke stvari hočejo biti povedane!«

Najsi gre za snovanje za otroke (Šviga gre lužat), za potep v romaneskni svet (V pozlačenem mestu) ali v pesniške vode (Časovni kvadrat, Rojstva, Vodna črta, Sredi kuhinje bi rasla češnja), za prevajanje ali pa bogato publicistično ustvarjanje – vsestranska Miriam Drev se prav vseh naštetih področij loteva z iskrenim navdušenjem in na moč predano! Takšna pač je: če ne bi izrazila vsega, kar nosi v sebi, bi jo verjetno preganjal občutek neizpolnjenosti.

A ta hip je še kako srečna in izpolnjena! Pred nedavnim je izšel njen novi roman Nemir, ki bo zagotovo nagovoril pisan krog bralcev.

Bukla: Že samo bežen pregled vašega ustvarjalskega opusa nakazuje, da suvereno plujete po različnih vodah in vam ni tuje ne ustvarjanje za otroke, ne pisanje pesniških zbirk in romanov, ne prevajanje ali pa različno publicistično delo. Bi vas, če bi ustvarjali samo na enem področju ter se ne bi mogli izražati na različne načine in v različnih oblikah, to razžiralo ali celo utesnjevalo? In v katerem od žanrov se vendarle počutite najbolj »doma«?
Drev: Odvisno od obdobja. Književno prevajanje je moj vsakdanji kruh in zato stalnica. So pa avtorji, takšni so bili v zadnjih letih Philip Roth, P. Carey, A. S. Byattova, ki so zahtevali večji poustvarjalni angažma in so mi komaj pustili kaj energije. Obenem takšno prevajanje prinaša veliko zadoščenja. Ko pišem svoje stvari, to od mene izvabi spet drugačno zbranost. Pri poeziji začutim notranjo nujo. K njej se ne morem spraviti z razumsko odločitvijo. Preden sem se opogumila in dokončala prvo zbirko, sem v sebi res čutila nedopolnjenost. Podobno se mi je dogajalo v času pred pisanjem prvega romana. Kot pravi kanadska pisateljica Margaret Atwood: »Neke stvari hočejo biti povedane.«

Bukla: Sedem let ste živeli na Dunaju in zdi se, da je to mesto pustilo na vas velik pečat. Že v svojem prvem romanu V pozlačenem mestu, ki je izšel pred dvema letoma, ste namreč dogajanje postavili v avstrijsko prestolnico, pa tudi del vašega najnovejšega romana Nemir, sploh v zgodbi Indijke Sangite, se odvija na Dunaju. Kako »usoden« je torej Dunaj za vaše junake, pa tudi za vas osebno?
Drev: No, prvi roman je zmes »ljubljanskega« in »dunajskega«. V Nemiru je v središču bolj Gradec kot mesto srečevanja dveh likov, zatem se pripoved iz Ljubljane prenese v Budimpešto. Dunaj ima manjšo težo, čeprav se v njem nastani Sangita, vendar tudi njo še vedno opredeljujeta rojstna Indija in doživetja v Sloveniji, takrat Jugoslaviji. Pravzaprav se dobršen delež dogajanja, več dramatičnih dogodkov, odvije med vožnjo. Ko sem knjigo končevala, sem ugotovila, da se mi je med drugim izpisal »roman ceste«.
Dunaj pa je meni osebno prinesel marsikaj. Ne le vživljanja v novo kulturno okolje in s tem obogatitev, temveč tudi izgube.

Bukla: Bralec obeh vaših romanov takoj opazi, da ste izjemno natančni v opazovanju najmanjših detajlov in v zaznamovanju čutenj junakov, kar spretno nizate vse od začetka pa do konca obeh svojih romanov. Koliko osebnodoživljajskega dajete v tovrstno ustvarjanje, da vam uspe takšen potop v globine duše junakov in s tem prepričljivo oblikovanje celotnega toka dogajanja?
Drev: Kakšna avtobiografska prvina bi se našla, v prvem romanu jih je bistveno več. Ampak filtri časa, spomina, navsezadnje tudi literarne zvrsti same, ki terja gradnjo, ujemanje delov in uravnavanje pripovednih linij na več ravneh, vplivajo nanje in jih ključno spremenijo. Celo če bi želela postaviti v ospredje nekatere lastne izkušnje, ima proces pisanja lastno logiko, ki na stopnji, ko zastavljeno ali že napisano besedilo dopolnjuješ, pomete z marsičim. Duševni razvoj likov, tek človeškega življenja, seveda v stiku z družbenimi procesi, me kratko malo zanima. V Nemiru, tam, kjer je v središču begunec Tibor, nakažem temo grešnega kozla v družini, ukvarjam pa se tudi z vprašanjem, komu je nekdo pripravljen ali zmožen zaupati najosebnejše zagate, svoj izmuzljivi občutek krivde, po eni strani osramočenost, po drugi napadalnost, ali pa, koliko je sploh zmožen dvigniti pokrov z družinskih senc. Ni nujno, da se razkrije partnerki oziroma partnerju.

Bukla: Menda naj bi bila ena od junakinj romana, indijska glasbenica Sangita, povzeta po resnični osebi. Je ustvarjalcu laže, če ima, ko gradi in brusi svoje like, še preden jih potem postavi v celoten tok dogajanja, v glavi vsaj okvirno podobo neke resnične osebe?
Drev: Tega ne bi mogla posplošiti. Ampak v tem primeru mi je za upodobitev Indijke prišlo prav, da poznam stvarno osebo, ki so se ji na življenjski poti zgodili nekateri od opisanih zasukov, tudi precej nenavadnih. Z več suverenosti sem zatem tej podlagi dodala fiktivne nanose in dialoge. V drugem delu romana, kjer pripoveduje Sangita, se ukvarjam z dilemo, kje ji je, ženski v njenem položaju – hkrati pa je to univerzalna dilema – tradicija v oporo in kje jo neusmiljeno duši.

Bukla: Ne le najgloblji, intimni svet junakov, ampak tudi jezik igra v vaših delih pomembno vlogo. Ta je v romanu Nemir ponekod bogat z metaforami, spet drugje pa zelo izčiščen ali celo oster. Tako lahko bralec takoj začuti notranjo razpetost junakov, še posebej, denimo, Tiborjevo. Se z jezikom med ustvarjanjem namensko ukvarjate in ga (pre)oblikujete ali pa se, nasprotno, preprosto prepustite toku, ki vas vodi od začetka ustvarjalskega zanosa do konca?
Drev: Jezik je zame usmerjevalec, prek jezika se razkriva zavest protagonistov, prek izrazja si ustvarimo sliko o njih, enako učinkovito, kakor si jo ustvarimo s pomočjo njihovih odzivov in početja. Jezik avtorju preskrbi dodatno razsežnost, nakaže, recimo, sanjaštvo, občutja na meji s psihotičnim zdrsom ali nezavedno mržnjo. Besede, ki jih položiš v usta svojih likov, lahko bralca sprovocirajo, odvrnejo, pomirijo, pritegnejo ali zastrašijo. Namerno izbrana jezikovna lestvica od književne do pogovorne, nekje pa sem se poigrala z narečjem, se mi zdi potrebna. Med pisanjem se kljub temu hkrati prepuščam, kajti s prehudo sprotno jezikovno cenzuro bi se preveč zavirala.

Bukla: Skupna nit dogajanja v vašem novem romanu, ki je zgrajen na zaznavah osebnega pa tudi širše družbenega sveta treh junakov, Slovenke Eme, Madžara Tiborja in Indijke Sangite, je nedvomno nemir. Notranji, najgloblji, na ravni duše posameznega junaka, pa tudi nemir kot zrcalna slika celotnega dogajanja v različnih časovnih obdobjih romanesknega dogajanja. Se vam zdi, da je prav nemir, ki lahko tako kot pri Tiborju prinese marsikatere posledice, tisti, ki tudi sicer v življenju usodno vpliva na določen razplet dogodkov? Bi se bilo v tem pogledu vrednejše ravnati po Emi in Sangiti, ki kljub vezem lastnih preteklosti vendarle bolj stojita »tukaj in zdaj«?
Drev: Neka mera nevrotičnosti, recimo ji nemir, je vpisana v našo sodobnost in nas preganja. Malo večja prizemljenost najbrž pride prav. Predstavljam pa si, da se bodo dejanja ali pa načela osrednje trojice v bralcih odslikavala različno. Vsakdo bere po svoje, prenaša v besedilo lastne izkušnje in nazore.

Bukla: Koliko časa je nastajal Nemir glede na to, da ste morali preučiti tudi marsikatere zgodovinske vire in zapise o različnih kulturah? In kdaj je padla končna odločitev za obstoječi naslov romana, saj se vam menda zdi iskanje pravega naslova ena težjih stvari v procesu ustvarjanja?
Drev: Kakšen naslov kar »pade iz zraka«, kakor da bi ga knjiga imela skoraj vnaprej. Tako je bilo pri treh pesniških zbirkah, pri eni pa se mi je skrival. Naslov je sicer pomemben, toda vsebina še precej bolj. Ta roman sem dokaj zdržema pisala lani, vendar sem ob tem tudi prevajala, čeprav ne ves čas – zato bi težko seštela mesece. Obravnavano snov sem v sebi nosila od prej, glavne izseke sem imela že dalj časa tudi v osnutku. Raziskovanje kultur, zgodovinskih danosti, čeprav je tega precej, vseeno ni bila najbolj zamudna stran zadeve. Kakšne reči poznam in sem jih bolj preverjala kakor spoznavala na novo.

Bukla: Ne le v Nemiru, tudi v drugih vaših delih, denimo v zadnji pesniški zbirki Sredi kuhinje bi rasla češnja, dajete velik pomen obračunom z osebnim in tudi s kolektivnim spominom, družinskim odnosom, samoiskanju. Te teme vas, kot se zdi, očitno nenehno vznemirjajo. Zakaj?
Drev: Mislim, da so to teme, ki si jih deli veliko ljudi. So kakor neskončna zgodba. V našem okolju veliko damo na pridnost. S tem in s prilagajanjem oziroma ugajanjem smo skoraj obsedeni, deklicam se takšno naravnanost vztrajno vtepa v glavo, danes nič manj kot nekoč, kot opazujem. Neke sposobnosti se tako zatre in jih je treba dobesedno izkopavati, kar lahko traja in traja. Kako udejanjiti svoje sanje? Se jih sploh zavedaš? To je, na primer, del Eminega tipanja, samoiskanja. Potem so tu prikriti ali včasih vandalski vdori v posameznikove odločitve iz zakulisja ... do kod se jim je zmožen postaviti po robu? Sploh če se za povrh ubada z lastno razklanostjo. Tovrstna vprašanja so neminljiva, gradiva zlepa ne zmanjka. Zbirka Sredi kuhinje bi rasla češnja v tem pogledu, razumljivo, vsebuje veliko več osebnega doživljanja kot pa moja proza.

Bukla: Ob vsem omenjenem pa vas vznemirjajo tudi čisto drugačne, bolj »vsakdanje« teme. Že v študentskih letih ste namreč skupaj s kolegico Sonjo Tomažič izdali prvo takratno izvirno vegetarijansko kuharico z naslovom 101 zelenjavni jedilnik, ki je pred dvema letoma izšla v posodobljeni in še lepši izdaji. Vas tovrstno ustvarjanje sprošča med pisanjem oziroma v času zorenja idej za nova dela?
Drev: Kuharica je bila v tistem času nekaj presneto korajžnega, a tudi inventivnega, kot na to gledam zdaj. Študentki književnosti, ki ju je zaneslo v kuharske vode! Sva se pa delu posvetili z veliko predanostjo. K prenovljeni izdaji nas je vse, ki smo sodelovali, spodbudilo nagovarjanje drugih k ponatisu, kajti knjiga je bila davno razprodana, vmes pa je odrasel nov rod. Razvrstitev v jedilnike se še zdaj zdi posebna domislica. Kuhinja je od nekdaj srce vsakega bivališča in, ja, pri jedeh rada malce izumljam.
Ampak z literaturo to ni povezano, je pač drugo področje – ljudje smo »multibitja«, privlačijo nas različne reči.

Bukla: Se vas zdaj, ko je vaš sveži roman že zunaj, že kaj loteva novi »ustvarjalski nemir«? Kam ga boste usmerili?
Drev: Hm, v dveh letih so izšle tri moje knjige. Naj odgovorim, kot bi odgovorila moja akterka, novinarka Ema: »Za zdaj malo predaha. Mogoče ob espressu na avtocestnem počivališču ali pa na klopi s pogledom na reko.«


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...