Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Ljubljana - Unescovo mesto literature

Nela Malečkar: Z veseljem bom spet samo bralka in opazovalka

Andrej Hočevar, foto: Lana Špiler, Bukla 192, 11. 02. 2026

Nela Malečkar: Z veseljem bom  spet samo bralka in opazovalka

Kaj imajo skupnega roman o kolesarskih protestih, eseji o hoji, zgodbe o nenavadnih božičih in omara, polna dnevnikov? Preprosto: isto urednico.


»Pred upokojitvijo me navdajajo mešani občutki,« pravi Nela Malečkar (1960), ki je dvajset let delala kot urednica leposlovja za odrasle pri Mladinski knjigi. »Veselim se svobode, hkrati pa se bojim padca v poporodno depresijo, ko ne bo več rojevanja knjig,« pove in nazorno opiše predanost, ki jo zahteva uredniško delo. Nela je uredila 330 knjig, od tega vsaj 120 knjig izvirnega leposlovja v zbirki Nova slovenska knjiga, ki je prav pod njenim vodstvom dobila svojo prepoznavno podobo. 

Ko je prevzela uredniško mesto, je po ­Aleksandru Zornu, Janezu Mušiču in Ivanu Potrču postala prva ženska na tem mestu. Od vsakega je kaj podedovala, saj je vsak izmed njih vzpostavil kakšno zbirko, ki danes zajemajo celo pahljačo pisav, od leposlovja do esejistike, memoaristike in politične publicistike ter tako delo s sodobnimi avtorji kot tudi raziskovanje arhivov. »To izročilo sem sprejela precej lahkomiselno,« v smehu pove Nela, »nisem imela prave predstave, kako do tak­šnega števila rokopisov sploh prideš.« Edina knjiga, za katero je že tedaj vedela, da bo izšla na njeno pobudo, in je zato sprejela delo ured­nice na založbi, so bile kratke zgodbe Maruše Krese Vsi moji božiči. »Prvo leto je bilo naporno,« se spominja Nela, »a to je moj značaj: vržem se v bazen in poskušam ostati na površju!« Pri uredniškem delu je namreč tako, da se ga učiš sproti. Rokopise in program za eno leto dobiš še od predhodnika, potem si pa odvisen od lastne iznajdljivosti in ogromno komuniciranja, saj izvirni knjižni program nastaja v živo v sodelovanju z avtorji. Tudi Nela bo svoji naslednici predala rokopise za letošnje leto, vendar pa je ne namerava obremenjevati z nasveti. »Vsak ured­nik je samosvoj,« pravi. 

Na veliki založbi se nikoli ne ukvarjaš z eno samo knjigo, temveč vsaj s tremi, če ne kar petimi hkrati. »Si kot žongler, v rokah imaš več žogic, ki predstavljajo rokopise v različnih fazah, obenem pa razmišljaš še vsaj za eno leto vnaprej.« Ena izmed Nelinih najbolj prepoznavnih uredniških lastnosti je namreč posluh za raznolike literarne glasove, kar je povezano tudi z njenim prejšnjim novinarskim delom. »Za urednika je pomembno, da ga živo zanimajo svet in ljudje,« pravi Nela, ki je znana po svojih številnih poglobljenih intervjujih, zbranih v knjigi Ne le intervjuji

Pluralizem in spoštovanje različnosti sta njen življenjski moto. Tako rekoč hkrati je delala za Radio Študent, Tribuno, Novo revijo, Mladino, Studio Ljubljana (kasneje City) in Ars Vivendi, nato pa do leta 2000 še kot kulturna urednica pri Razgledih. Družila se je hkrati z različnimi generacijami, bila je premlada za hipijevstvo in prestara za punk, zato nikoli ni pripadala eni sami skupini. Bila je radovedna opazovalka, bralka, poslušalka, ki je hodila na vse razstave, koncerte in gledališke predstave. Svoj dolg in veliko naklonjenost alternativam je poplačala s sourejanjem knjig Punk pod Slovenci (1984) in Brez nagobčnika (2023).

Nelin uredniški angažma je viden tudi v tem, da so vsaj polovico izvirnih knjig, ki jih je uredila, napisale ženske. »Niso zanimivi le sodobni ženski glasovi, ozavestiti moramo tudi pionirske zgodbe žensk iz preteklosti, ki so si izborile svoj prostor in se uveljavile na svojem področju.« Uredila je denimo knjige Samo en ples (zgodba Marte Paulin Schmidt), Igralka s svinčnikom (dnevniki Alje Tkačev), Segam po nebesnih zvezdah (zgodba Elde Piščanec) ter biografijo Mile Kačič, ki je pravkar izšla. Ob tem pa še številne biografije že kanoniziranih avtorjev 20. stoletja v zbirki Album.

»Vleče me v kulturno zgodovino – čas je, da grem!« se pošali Nela. »Tudi avtorji se starajo skupaj z urednico. Celo pri prvencih sem imela čedalje starejše avtorje.« Toda mar ni upokojitev urednice v nekem smislu tudi praznik? »Absolutno! Odhajam z občutki hvaležnosti, da sem bila v poklicnem živ­ljenju aktivni delček časopisnega in knjižnega sveta. In z veseljem bom spet samo bralka in opazovalka.«


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...