Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Pogled od znotraj

Nevladni sektor vs. Javni kulturni zavodi

Mitja Rotovnik, Bukla 67-68, julij-avgust 2011

Nevladni sektor vs. Javni kulturni zavodi

Roko na srce – lobistično zrežirana polarizacija med javnim kulturnim sektorjem in nevladnimi kulturnimi organizacijami se stopnjuje. Kljub temu da številni javni kulturni zavodi vključujejo v programe tudi projekte nevladnih organizacij, to ni dovolj. Problemi enih in drugih so hudi, zapleteni in v zoženih materialnih možnostih vse teže razrešljivi. Toda, so rešljivi!

Na obeh straneh, ob dejavni vlogi zaposlenih na Ministrstvu za kulturo, potekajo resna prizadevanja, da bi v temeljih spremenili nekaj hudo zakoreninjenih postulatov kulturne politike. Na eni strani je pravkar končala delo projektna skupina za posodobitev javnega kulturnega sektorja, ki je pripravila predlog za radikalno spremembo kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti in predlog nujnih sprememb zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture. Asociacija nevladnih organizacij je na drugi strani pripravila zanimive predloge o statusnem preoblikovanju NVO, njihovem financiranju in o dopolnitvah omenjenega zakona. Na tretji strani, v okvirih strokovnih služb Ministrstva za kulturo, potekajo skrbne priprave na izdajo tretjega strateškega dokumenta o prihodnosti slovenske kulture do leta 2016. Na četrti strani, v obeh reprezentativnih sindikatih, v Glosi in Svizu, niso naklonjeni spremembam v kulturnih dejavnostih. Vkopani za svoje okope kategorično zavračajo ključne strokovne pobude o posodobitvi javnega kulturnega sektorja. Celo zakon (ZUJIK) se jim zdi tako popoln, da ne vidijo nobene potrebe po spreminjanju. Zlasti zanimiv bo dialog z njimi, ko bo treba spremeniti kolektivno pogodbo o kulturnih dejavnostih. Gre za relikt preteklosti, ki ob seriji zakonov, ki urejajo javni sektor sploh, pomeni hudo oviro tudi za preseganje polarizacije med javnim in nevladnim kulturnim sektorjem, ki je vse bolj neproduktivna.

Kljub vsemu strokovnemu vrenju, dialogu, ki se prepočasi uveljavlja, in iskreni želji sicer preozkega kroga somišljenikov o nujnosti reforme kulturne politike se zadeve poslabšujejo, namesto da bi se spreminjale na bolje. Zanimivo pri tem je, da se poslabšujejo pogoji za delovanje javnih kulturnih zavodov, medtem ko se v najbolj prodornih nevladnih kulturnih organizacijah razmere postopoma izboljšujejo. Ugotovitev temelji na dejstvu, da se je vsem javnim kulturnim zavodom za 3 % zmanjšal obseg sredstev, ki jih imajo na voljo za izplačevanje plač; pri čemer pa je treba vedeti, da so vodstva javnih zavodov zavezana izplačevati plače po veljavnih predpisih, brez kakršnih koli odbitkov. Javni zavodi so letos v glavnem ostali tudi brez sredstev za investicijsko vzdrževanje, kar je huda pomanjkljivost aktualne kulturne politike. Za primer naj navedem, da bi moral Cankarjev dom v skladu z veljavno zakonodajo prejeti 1,4 milijona evrov; veseli pa bomo, če nam bo uspelo pridobiti vsaj 80.000 evrov za nadomestilo iztrošene tehnološke opreme. Vendar to še ni vse: ekonomska kriza je javne zavode udarila pri sponzoriranju, ki se je glede na »zlate čase« razpolovilo, brezglavo financiranje vedno širše kulturne ponudbe, zlasti lokalnih politik, pa dodatno zmanjšuje njihov prihodek od prodaje vstopnic.

Če kaj, je v tem trenutku treba povedati, da so javni kulturni zavodi v nezavidljivem finančnem položaju. Vodstva zaradi toge zakonodaje, ki velja za celotni javni sektor, torej tudi za državno upravo, poslušajo očitke, da so sama kriva za očitne pomanjkljivosti v njihovem delovanju. Kar v kakem primeru morda celo drži – po navadi tam, kjer je država ali občina imenovala neprimernega direktorja. Nikakor pa ne drži v celoti. Vse večkrat slišani očitek o togosti oz. neprožnosti javnih kulturnih zavodov ali o njihovem neracionalnem poslovanju je treba celoviteje osmisliti. Premisliti in spremeniti je treba njihov statusni položaj v družbi tako, da bo sleherni med njimi in v kontekstu dogovorjene nacionalne kulturne strategije lahko kar najbolje opravljal svoje poslanstvo in svojo vizijo. Nekritično zmanjševanje financiranja javnih kulturnih zavodov, zato ker naj bi bili togi, neprožni in preživeli, je najslabša možna usmeritev aktualne kulturne politike. Še več, je lahko udarec v srce kulturne identitete naroda, katere ključni skrbniki in ustvarjalci so prav javni kulturni zavodi. Samovoljno in nepremišljeno pretakanje denarja za druge kulturne potrebe, ne da bi se najprej uredila ekonomika poslovanja javnih kulturnih zavodov – od katerih ima vsak od države ali občine natančno določeno poslanstvo –, bi moralo bitu tuje aktualni kulturni politiki. Če ni dovolj denarja, bi bilo kak javni zavod sprejemljivejše ukiniti. Trend je na žalost ali pa k sreči ravno nasproten: kot po tekočem traku se ustanavljajo novi in novi javni kulturni zavodi; tudi zato se vsem zmanjšuje obseg prejetega proračunskega denarja.

Zaradi 20 izgubljenih let pri posodobitvi javnega kulturnega sektorja in prevelikega števila zavoženih kulturnih projektov, ki so požrli ogromna javna sredstva, je razumljiva slaba vest kulturne politike do upravičenih opozoril in zahtev nevladnega kulturnega sektorja. Toda nikakor ni razumljivo in sprejemljivo ravnanje, ki rešuje finančno in statusno nezavidljiv položaj nevladnih organizacij na račun zmanjševanja financiranja javnih kulturnih zavodov. Deli in vladaj po načelu pa vzemimo nekaj denarja, ki bi moral v javne kulturne zavode, in ga dajmo nevladnim kulturnim organizacijam, je nekaj, kar bi moralo biti tuje odgovorni, jasni in pošteni kulturni politiki.

Ne na eni ne na drugi strani ni razlogov za sedanjo polarizacijo, ki je umetna in je vsiljena od zunaj. Eni in drugi smo »obsojeni« na sodelovanje povsod tam, kjer se pokaže skupen programski interes. Pametna kulturna politika podpira sodelovanje in skupne projekte, neumna pa razdvaja, ustvarja umetne bregove, zidove ali »strelja« z okopov. Pametna kulturna politika se tudi ne boji sprememb. Te so nujne v našem institucionaliziranem in s preveč globokimi koreninami vkopanem kulturnem sistemu.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...