Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Meta Osredkar

»Ni je čez duhovitost – sploh v resnih in težkih delih!«

Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 103, 10.9.2014

»Ni je čez duhovitost – sploh v resnih in težkih delih!«

Po poklicu je diplomirana arheologinja, ob tem pa končuje tudi študij angleškega jezika s književnostjo. Obožuje prevajanje najrazličnejših del, rada išče sledi, ki jo vodijo v daljno preteklost, pri srcu ji je zborovsko petje. Delček vseh teh svojih osebnih strasti je Meta Osredkar spretno vtkala tudi v svoj knjižni prvenec Umor v Šmihelski vasi. Ta je dobil svoje idejne obrise bolj v šali kot zares na počitnicah na morju, kjer sta z bratom začela graditi osnutek zgodbe, pozneje pa je celotna stvar mlado pisateljico tako potegnila k ustvarjanju, da je med pisanjem in oblikovanjem likov na vso moč uživala. In prav to je občutiti na vsaki strani te odlične detektivke!

Bukla: V prevajalskih krogih ste kljub mladosti že uveljavljeno ime; prevedli ste več kot 30 del, tako leposlovnih kot tudi strokovnih. Kakšna literatura pa vas osebno najbolj prepriča in pritegne k branju?
Osredkar: Rada imam zelo različna dela in težko bi kaj posebej izpostavila, razen tistega najbolj splošnega in pravzaprav samoumevnega trojčka: dober slog pisanja, dobri liki in dobra zgodba. Zelo pa cenim duhovitost in vsaj kak ščepec humorja, tudi – ali pa še posebej – v sicer resnih in težkih delih.

Bukla: Kdaj je dozorela zamisel za pisanje lastnega romana? Vas je k temu spodbudilo tudi dejstvo, da ste med delom obkroženi z najrazličnejšo literaturo, ki vas lahko tudi marsičesa nauči?
Osredkar: Prej je bilo obratno; ker sem od nekdaj rada brala in se poigravala s pisanjem, ni bilo kakšno posebno presenečenje, da sem se nazadnje znašla v poklicu, kjer se veliko ukvarjam z literaturo. Vsekakor bi pisala, tudi če bi opravljala kakšno povsem drugo delo, mi je pa prevajanje leposlovja gotovo pomagalo kot dober trening za lastno ustvarjanje.

Bukla: V vašem prvencu se meša več žanrov, od prevladujočega kriminalno detektivskega romana do družbene satire in celo fantastike. Gre le za naključje, do katerega je prišlo med sámo fazo pisateljevanja, ko ste postavljali zgodbo, ali za premišljeno potezo, ki je za sabo potegnila ogromno raziskovanja, načrtovanja in nadgrajevanj celotnega poteka?
Osredkar: George R. R. Martin je rekel, da obstajata dva tipa pisateljev: arhitekti, ki imajo vse vnaprej načrtovano do najmanjše podrobnosti, in vrtnarji, pri katerih se zgodba in liki razvijajo bolj organsko. Pri detektivki bi najbrž pričakovali, da bo potreben natančen načrt, vendar je bil Umor v Šmihelski vasi vsekakor vrt. Jaz v takšnem oblikovanju zgodbe uživam – všeč mi je, da liki rastejo sami in se včasih razvijejo v nekaj povsem drugega od tega, kar sem imela na začetku v mislih; všeč mi je, da jim ne ukazujem, kaj naj počnejo, ampak se sprašujem, kaj bodo naredili. Navdušena sem bila, kako se je na koncu vse sestavilo skupaj in kako so se kaki povsem drobni ali naključni detajli na koncu smiselno vklopili v celoto.

Bukla: Umor župnika se zgodi v župnišču, kjer se, kot se izkaže pozneje, dogaja kup že prav mističnih reči, za nameček pa odigra svojo vlogo posredno tudi soška fronta in celo čas med drugo svetovno vojno. Koliko vam je pri snovanju poteka in zapleta zgodbe pomagalo dejstvo, da ste po poklicu diplomirana arheologinja, ki jo za povrhu zelo privlači ljudsko izročilo? Ste prav zaradi vsega omenjenega postavili dogajanje romana na dobro poznana domača, slovenska tla?
Osredkar: Arheologija in detektivke so si v bistvu zelo podobne: gre za iskanje sledi, prek katerih skušamo rekonstruirati nekaj, kar se je zgodilo. Dogajanje sem postavila v okolje, ki ga dobro poznam, določene niti pa segajo v bolj ali manj oddaljeno preteklost. To roman obogati z dodatno dimenzijo, da se ne dogaja v nekem sterilnem svetu, ampak v prostoru, kjer se je odvilo že veliko zgodb, ki so vse na njem pustile sledi.

Bukla: Profili junakov so skrbno izdelani, od zdolgočasenega policijskega inšpektorja in njegovih mladih sodelavcev do zvedavih vaških opravljivk, skrivnostnih članov pevskega zbora in vseh drugih. Kako dolgo ste jih gradili, da so dobili svoje trdno mesto v knjigi in da so lahko prepričljivo odigrali pomembno vlogo pri razrešitvi umora?
Osredkar: Samo pisanje je trajalo precej dolgo in liki so se sproti oblikovali in kalili. So pa bili glavni trije liki, inšpektor Kos, Simon in Edi, postavljeni zelo hitro – oni so pravzaprav razlog, da je ta roman nastal – in se ne glede na to, koliko sem potem še brusila slog ali vsebino, skoraj niso več spreminjali.

Bukla: Roman je na prvi pogled napisan v klasičnem slogu kriminalnih romanov Agathe Christie, pa vendar ste ga močno osvežili tudi s humorjem, ki mehča brutalnost umora ter sploh osveži in popestri celotno dogajanje. Mnogi menijo, da je prav humor ena od vaših največjih odlik pisanja ...
Osredkar: Da, kot sem že rekla, mi je humor pri literaturi precej pomemben. Je pa res, da je lahko tudi zelo temen, in če je knjiga zabavna, to še ne pomeni, da je tudi vesela in optimistična. Slovenska literatura na splošno slovi – upravičeno ali pa tudi ne – kot težka in zamorjena, iz česar sem se v romanu nekoliko ponorčevala. Vesela sem, da Umor v Šmihelski vasi bralci dojemajo kot optimističnega.

Bukla: Vaš prvenec je zdaj že med bralci, prvi odzivi nanj so odlični ... Verjetno vam je tako precej odleglo in se boste nadaljnjih del odslej lotili še laže. Imate v glavi ali celo v nastajanju že kaj novega?
Osredkar: V glavi imam precej zelo raznolikih idej, nikakor ne samo za detektivke. So mi pa glavni trije liki Umora v Šmihelski vasi že toliko prirasli k srcu, da se mi je od njih težko ločiti. Trenutno imam v načrtu še eno zgodbo, v kateri bi jih uporabila, četudi z nekoliko drugačno zasnovo.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...