Anja Zag Golob: »Nočem, da moje ime deluje kot metafora.«
Kdor pri založbi VigeVageKnjige naroči kakšno knjigo, jo utegne dobiti dostavljeno osebno, s kolesom. Za to se brez pomisleka potrudi Anja Zag Golob (1976), prevajalka, kolumnistka in predvsem nagrajena pesnica – ena najbolj prepoznavnih, tudi v tujini –, ki založbo s sedmimi stalnimi in nekaj projektnimi sodelavci
Kot trenutno ena najbolj angažiranih in kritičnih premišljevalcev polja kulture oz. širšega družbenega dogajanja ima Anja izjemen uvid v delovanje mehanizmov, za katere brez njenega neumornega opozarjanja mogoče niti ne bi vedeli, kako izključujoči so v resnici. Ali kako pogosto preprečujejo profesionalizacijo založništva, čeprav govorijo nasprotno: »Imamo novo streho, temelji pa so v nevarnosti,« opiše trenutno stanje v založništvu.
»S svojimi dejanji je treba opolnomočiti tudi druge, pokazati, kaj je mogoče in kaj je dobro,« pravi Anja. Kajti glavni izziv je v tem, da ne popustiš in se ne ustaviš tam, kjer je dobro samo zate. Njene kolumne zato tudi niso odpustek za istomisleče, temveč si prizadevajo predvsem sprožiti premislek in kultiviran dialog. Noče misliti namesto drugih in noče, da bi postala center kakršnekoli moči. Če si torej s svojim pisanjem – tudi s poezijo – želi kaj doseči, potem to, da bi se kot družba aktivirali in skupaj postali močnejši. Da ne bi bili več tiho. Da bi ponovno obudili sposobnost empatije.
Ob tem pa je Anja tudi v nenehnem dialogu sama s sabo, saj vedno išče nove (boljše, drugačne) načine za objavljanje oz. komuniciranje. Če po eni strani objavlja v Večeru in nastopa v Studiu City, po drugi strani redno objavlja tudi na Facebooku in celo prek platforme Patreon, ki je v svetu že precej razširjena, da bi jo uporabljali kolumnisti in pesniki – kaj šele v Sloveniji – je pa nekaj povsem novega. »Zame so to orodja, ki jih poskušam premisliti in ugotoviti, ali jih lahko uporabim za uresničenje višjih ciljev,« pravi, vendar pa obenem dodaja, da vsaka platforma terja davek in zahteva premislek, kje je sploh tvoja meja.
Pravzaprav je bila tudi odločitev za izdajo poezije v samozaložbi obenem nuja in eksperiment. »Če bi šli moja poezija in jaz na kavo,« pravi Anja, »bi mi moja poezija najprej rekla, naj na izid zbirke ne čakam tri leta!« Izid knjige je namreč badioujevski dogodek, po katerem je vse drugače – tudi za nazaj. »Da so družbeni in založniški procesi tako dolgotrajni, je zame postalo naravnost mučno.« Toda odločitve ni sprejela niti zlahka niti ni bila brez posledic. Bo takšna knjiga sploh prišla do bralcev? Ali je sploh pripravljena tvegati?
S prvo izdajo v samozaložbi (ponatisom druge zbirke) si je prodobila izkušnje, ponatis treh zbirk v eni knjigi je bil že večji podvig, ki ga je med drugim spodbudilo povečano povpraševanje po razprodanih zbirkah. V resnici do konca ni mogla zares vedeti, v kaj se spušča, pripravljena je bila tudi na popoln poraz, a zgodilo se je nekaj drugega: obe zbirki, ki sta prvič izšli v samozaložbi, sta bili nagrajeni: Didaskalije k dihanju (2016) z Jenkovo nagrado, da ne da ne bo več prišla ... (2019) pa z nagrado kritiško sito.
In če se zdi, da je Anja dosegla svoj cilj in spremenila način, kako sploh dojemamo samozaložništvo – da samozaložba ni nekaj a priori slabega –, pa je po drugi strani naletela tudi na stare ovire. Sodeč po pogojih za pridobitev statusa samozaposlenega v kulturi osrednje literarne nagrade namreč nič ne pomagajo, če nimaš dovolj izdaj pri osrednjih založbah. Lahko si nagrajen, nisi pa pravi pesnik …
Tudi kot vodja založbe VigeVageKnjige pravi, da ji ni pomembno, da bi bili zgolj uspešni, ampak da bi s svojim predanim delom spodbudili še druge. Če se je osredotočenost založbe sprva mogoče zdela nišna in omejena, ji je v letih delovanja uspelo uveljaviti nov termin »risoroman« in nagovoriti nič več nišno bralstvo, s tem pa se je v očeh javnosti spremenilo tudi dojemanje različnih stripovskih zvrsti za vse starostne skupine.
Natanko zato denimo tudi Nodiereva nagrada 2020 za sodelavko Katjo Šaponjić ni zgolj priznanje za vrhunsko opravljeno prevajalsko delo, temveč je tudi potrditev prizadevanja založbe za uveljavitev stripa. Potrditev, da skupni trud ni bil zaman. Težave, ki ta trud omalovažujejo, nastopijo seveda tam, kjer prevlada razmislek o lastnih koristih, delo pa poteka brez jasnejše vizije iz rok v usta.
Toda alternative vedno obstajajo. »Moje izhodišče je drugačno,« pravi Anja. »Vprašam se: kaj lahko naredimo, da bo več ljudem boljše?«