Nominiranci za Sovretovo in Jermanovo nagrado
Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP) bo tudi to jesen podelilo dve najpomembnejši nagradi za prevajalske dosežke: Sovretovo nagrado in Jermanovo nagrado.
Sovretovo nagrado DSKP podeljuje od leta 1963, nagrada pa od leta 1964 nosi ime po priznanem slovenskem klasičnem filologu in izjemno plodovitem prevajalcu iz klasičnih jezikov Antonu Sovretu; podeljuje se za posebej uspele prevode leposlovnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino, in sicer ali za en prevod ali za več posameznih prevodov ali za življenjsko prevajalsko delo.
Zaradi velikega števila prevodov strokovnih in znanstvenih del s področja humanistike in družboslovja je DSKP leta 2013 ustanovilo Jermanovo nagrado, imenovano po slovenskem filozofu in prevajalcu Franetu Jermanu; nagrada je bila prvič podeljena leta 2015, podeljuje pa se za posebno uspele prevode družboslovnih in humanističnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino. Enako kot Sovretova se podeljuje ali za en prevod ali za več prevodov ali za življenjsko prevajalsko delo.
Letošnja strokovna komisija Društva slovenskih književnih prevajalcev, ki jo sestavljajo Suzana Koncut, Saša Jerele, Vasja Bratina, Damjan Zorc in Matej Hriberšek kot predsednik, je pregledala prispele nominacije za nagrade in naredila izbor. Člani komisije ugotovljamo, da bi bil seznam potencialnih kandidatov za nagrade lahko precej obsežnejši, vendar pa je bilo v kar nekaj primerih prispelih predlogov jasno, da prevodu manjka uredniški in/ali lektorski pregled, ki bi lahko pripomogla k znatno boljšemu končnemu rezultatu.
Komisija je v ožji izbor nominirala tri kandidate za Sovretovo in dva kandidata za Jermanovo nagrado.
Nominiranci za Sovretovo nagrado
Iztok Ilc za prevod dela Minae Mizumura: Mamina zapuščina (Litera, 2019)
Iztok Ilc po diplomi iz francoskega jezika s književnostjo in japonologije že petnajst let prevaja iz japonskega in francoskega jezika in ga zanima predvsem zapolnjevanje belih lis v poznavanju japonske književnosti v Sloveniji. Pri izboru zato posega po osrednjih avtorjih 20. stoletja in je že izoblikovan književni prevajalec, ki podpisuje številne vidne in v javnosti dobro sprejete prevode japonskih avtorjev, kot so Kenzaburo Oe, Haruki Murakami, Kobo Abe, Natsume Soseki, Yukio Mishima, Shusaku Endo, Yasunari Kawabata, Matsuura Rieko, Ryu Murakami, Hiromi Kawakami. Prevedel je tudi kultni japonski zgodovinski roman Samuraj Shusakuja Endoja in pripravil izbor poezije pesnika Shuntaroja Tanikawe. Med njegovimi prevodi iz francoske književnosti so markiz de Sade, alžirsko-francoski pisatelj Yasmina Khadra in nazadnje Michel Houellebecq.
Leta 2019 je prevedel kompleksen in obsežen roman Mamina zapuščina uveljavljene japonske pisateljice Minae Mizumura o dobro situiranih sestrah srednjih let, ki si želita čimprejšnje smrti ostarele, zahtevne in razvajene matere, saj ju ta s svojimi muhami vedno bolj izčrpava. Ta večplastna obravnava ženske usode sega od kritike japonske tradicije in njene patriarhalne podlage prek neselektivnega prisvajanja zahodnih vzorcev do kritike sodobnega japonskega zdravstva in ekonomije, hkrati pa odpira številna identitetna vprašanja in moralne dileme. Delo se naslanja tako na tradicijo japonskega prvoosebnega romana kot na feljtonske romane v duhu Flaubertove Gospe Bovary in Demonskega zlata Ozakija Koya.
Prevod Iztoka Ilca odlikuje prefinjen občutek za jezikovne situacije in registre, s katerimi avtorica gradi pripovednost in napetost. Jasno zarisan dramaturški lok in slog, ki temelji na plastenju, ponavljanju in variacijah, predvsem pa na živih dialogih, je Iztok Ilc spretno in z veliko natančnostjo prenesel v slovenski jezik, s čimer se bralcu razpirajo številne ravni besedila. Poglobljeno se je lotil tudi referenc iz evropske in japonske književnosti in kulture, ki se skrivajo v besedilu. Prevajalske rešitve so okretne, inovativne, delujejo naravno in besedilu dajejo prožnost in neodmaknjeno sočnost.
Aleksandra Rekar za prevod dela Miljenko Jergović, Rodbina (Sanje, 2020)
Aleksandra Rekar iz angleščine in jezikov nekdanje skupne države prevaja leposlovje, poezijo, dramatiko ter družboslovna in humanistična besedila. Romanesknemu opusu Miljenka Jergovića se z vso zavzetostjo in natančnostjo posveča že vrsto let, saj so v njenem prevodu izšle številne knjige tega avtorja: Zgodovinska čitanka 1 in 2, Psi na jezeru, Levijeva tkalnica svile, Pleše v somraku, Oče.
Rodbina je mnogo več kot le podrobni portret avtorjeve družine. Je mogočna in od časa načeta freska, ki pomni in zabeleži vse, od še tako majhnih intimnih potez do razvejanih podob zgodovine Sarajeva, Bosne in Hercegovine ter širše balkanske regije. Gre za monumentalno veličasten roman, ki se ne ujame v zanke preteklega časa, ampak bralca neustavljivo posrka vase ter ga z zgodbovnimi bravurami vabi h kritičnemu, nepristranskemu razmišljanju o današnjem trenutku. Velja za opus magnum Miljenka Jergovića, ki ga štejejo za Iva Andrića našega časa. Skoraj tisočstranski roman, ki je leta 2015 dobil znamenito Njegoševo nagrado, je ne le v literarnem, temveč tudi v širšem družbeno-kulturnem kontekstu bržkone zapisan kot eno najpomembnejših avtorskih del s področja nekdanje Jugoslavije in v svoji epski veličini ter jezikovni vrlini predstavlja velik prevajalski zalogaj.
Več kot očitno je, da je Aleksandra Rekar izredno suvereno, natančno ter z velikim in odgovornim zamahom sledila mnogoterim slogovnim niansam ter jih s svojim poznavanjem širše družbene in jezikovne umestitve mestoma celo izboljšala. Kar ne preseneča, saj prevajalka redno in vestno sodeluje z avtorji, s tem pa občasno s svojim literarnim posluhom prevod povzdigne nad izvirno besedilo, kar je izjemna odlika prevajalca. Prevajalkino delo je temeljito, izčiščeno, slogovno bogato in natančno ter presežno, zato si brez vsakršnega dvoma zasluži uvrstitev med kandidate za Sovretovo nagrado.
Vid Snoj za prevod dela Paul Celan, Zbrane pesmi 1. in 2. (Beletrina, 2019, 2020)
Vid Snoj je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani leta 1992 diplomiral iz primerjalne književnosti, leta 1999 pa doktoriral; tu je od leta 2012 redni profesor in predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Kot raziskovalec se ukvarja ne le s književnostjo, ampak tudi z religijo in filozofijo. Je avtor več monografskih del, med katerimi velja omeniti: Zgodnost (Ljubljana 1993), Nova zaveza in slovenska literatura (Ljubljana 2005), Judovski sekstet (Ljubljana 2006), Od drugega do drugega (Ljubljana 2007), Židovski sekstet (Zagreb, Ljubljana 2016). Njegova obsežna bibliografija obsega še številne članke, znanstvene sestavke, razprave, recenzije, predgovore itd. Kot prevajalec se je sam pa tudi kot del skupine prevajalcev loteval različnih literarnih zvrsti; prevajal je krajša in daljša besedila različnih nemških, angleških, francoskih in italijanskih piscev, med katerimi so: Erich Auerbach (Mimesis: prikazana resničnost v zahodni literaturi, Ljubljana 1998), Giorgio Colli (Rojstvo filozofije, Ljubljana 2010), Eckhart (Pridige in traktati, Celje 1995), Martin Heidegger (Na poti do govorice, Ljubljana 1995; Razjasnjenja ob Hölderlinovem pesništvu, Ljubljana 2001), Friedrich Hölderlin (Pozne himne, Ljubljana 2006), Georges Vajda (Judovska srednjeveška misel, Celje 2001), Friedrich Nietzsche (Nietzschejevo berilo: izbrani odlomki, Ljubljana 2002), Gershom Scholem (Poglavitni tokovi v judovski mistiki, Ljubljana 2003), Angelus Silesius (Kerubski popotnik, Ljubljana 2012), George Steiner (Resnične prisotnosti, Ljubljana 2003) in drugi. Za prevod dela Paul Celan: pesnik, preživelec, Jud Johna Felstinerja (Ljubljana 2017) je bil leta 2018 nominiran za Jermanovo nagrado DSKP.
Snojev prevod Celanovih Zbranih pesmi, ki je izšel v dveh obsežnih knjigah pri založbi Beletrina, je njegov doslej najobsežnejši prevajalski podvig. S Celanom se je v manjšem obsegu ukvarjal že prej; monumentalna zbirka pa prinaša prevod poezije nemškega pesnika judovskega rodu Paula Celana, v katero je ta prelil svoje bridke izkušnje izgube staršev in doživljanja holokavsta, ki so ga neizbrisno zaznamovale. Njegov jezik zaznamuje kriptičnost, nabit je s simbolizmom, metaforiko, aluzijami, s pregnantnostjo in skrito sporočilnostjo, zaznamovan pa je tudi s številnimi neologizmi in miselnimi preskoki; ta hermetičnost, ki jo je Celan zavestno ustvarjal in se je z leti le še stopnjevala, je bila velik prevajalski zalogaj, ki ga je prevajalec na različne načine spretno reševal, pri tem pa je skušal ostati kar najbolj zvest izvirniku in ga poustvariti, zato tudi prevod zaznamujejo neologizmi in manj ustaljeno besedje, ki pripomorejo k poustvarjanju Celanove kriptičnosti. Snojev prevod izkazuje jezikovno korektnost in natančnost ter nedvomno kaže, da je bilo vanj vloženo ogromno truda in znanja.
Nominiranca za Jermanovo nagrado
Zdravko Kobe za prevod dela Immanuel Kant: Kritika čistega uma (Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2019)
Zdravko Kobe je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani leta 1990 diplomiral iz filozofije in sociologije kulture; tu je leta 1993 magistriral in leta 1997 doktoriral. Na Filozofski fakulteti deluje kot izredni profesor in predavatelj za nemško klasično filozofijo. Njegova področja raziskovanja so: transcendentalni in spekulativni idealizem, filozofija razsvetljenstva in politična filozofija. Z različnimi temami s teh področij se ukvarja tudi v svojih znanstvenih ter strokovnih delih in objavah. Kot prevajalec je Kobe izrazito usmerjen v prevajanje filozofskih besedil; med pisci, ki jih je prevajal, so: Georg Wilhelm Friedrich Hegel (Znanost logike I: 1832, Ljubljana 1991; Znanost logike II, 1994; Oris filozofije pravice, Ljubljana 2013; Znanost logike III. Zv. 2. Subjektivna logika ali Nauk o pojmu, Ljubljana 2017), Jean-Jacques Rousseau (Družbena pogodba, Ljubljana 2001), Jacques-Alain Miller (O nekem drugem Lacanu, Ljubljana 2001), Sigmund Freud (Spisi o seksualnosti, Ljubljana 2006), Michel Foucault (Vednost – oblast – subjekt, Ljubljana 2008), Sebastian Rödl (Samozavedanje, Ljubljana 2018) in drugi.
Kant je ena od osrednjih točk njegovega dela; iz njega je doktoriral, z njegovo filozofijo se je ukvarjal v številnih razpravah in člankih in Kant je tudi predmet štirih od njegovih petih objavljenih monografskih del (Automaton transcendentale. I, Kantova pot h Kantu, Ljubljana 1995; Automaton transcendentale II. Kritika čistega uma, Ljubljana 2001; Tri študije o Kantovi praktični filozofiji, Ljubljana 2008; Automaton transcendentale. 3, Kantova teorija subjekta, Ljubljana 2014).
Prevod Kantove Kritike čistega uma je rezultat prevajalčevega dolgoletnega ukvarjanja s tem delom, ki je v Kobetovem prevodu izhajalo postopoma v reviji Problemi (Kritika čistega uma. letn. 31 (1993), št. 4/5, str. 41–147; Kritika čistega uma: 1/4. letn. 39 (2001), št. 1/2, str. 9–170; Kritika čistega uma: 2/4. letn. 45 (2007), št. 1/2, str. 5–114; Kritika čistega uma: 3/4. letn. 49 (2011), [št.] 7–8, Analecta; Kritika čistega uma. letn. 49 (2011), št. 7/8, str. [5]–260; Kritika čistega uma: 4/4. letn. 50 (2012), št. 9/10, str. 5–97). Integralni prevod Kantove Kritike čistega uma predstavlja sklepno dejanje skoraj dvajsetletnega ukvarjanja s tem delom. Izjemna zahtevnost izvirnika se kaže tudi v slovenskem prevodu; strogo filozofsko in terminološko eksaktno besedilo postavlja pred težek izziv že bralca, kaj šele prevajalca. Prevod je jezikovno korekten in znanstveno dosleden. Strokovno izrazje, pogosto vpeto v dolge zapletene periode, prevajalec uspešno razrešuje in jasno ter razumljivo sloveni; pri tem spretno niha med ohranjanjem tujk na eni in prevajanjem v slovenščino na drugi strani. Tako pred bralcem zaživi pristen Kant v lepem slovenskem prevodu.
Miha Marek za prevod zbirke besedil Judovska država: temeljni dokumenti političnega sionizma (Založba ZRC, 2019)
Diplomirani filozof, francist in biolog Miha Marek objavlja prozo in poezijo, strokovne članke in literarne kritike, ob tem pa se že dobro desetletje poglobljeno posveča prevajalskemu delu; zanimajo ga filozofija, znanost, sociologija. Svoje prevode praviloma nadgrajuje z bogatimi komentarji in spremnimi študijami. Poslovenil je več temeljnih del s področja pedagoške sociologije in razsvetljenske filozofije, na eni strani Émila Durkheima, na drugi Denisa Diderota in njegove sobrate enciklopediste; z Logiko živega Françoisa Jacoba se je lotil zgodovine biologije, ki sega od renesančnih legend do molekularne revolucije. Z antologijo Judovska država pa si je Miha Marek zadal nov izziv.
Temeljni dokumenti političnega sionizma prinašajo spise šestih nemško pišočih avtorjev, klasikov sionistične misli, s katerimi sta se ob koncu 19. stoletja izoblikovali ideologija in gibanje za narodno samoodločbo Judov. Filozof Moses Hess, zdravnik Leon Pinsker, rabin Isaak Rülf, publicist Nathan Birnbaum, novinar Theodor Herzl in kulturni kritik Max Nordau v njih razčlenjujejo gospodarsko, družbeno, politično in kulturno krizo Judov v Evropi in po svetu. Prevajalec je antologijo zasnoval in jo v prevodu opremil z natančnim strokovnim aparatom, ki izbrana besedila postavlja v zgodovinski in kulturni kontekst. Ta so različna po slogu in retoričnem naboju, prav v vseh pa mrgoli filozofskih, religioloških, pravnih, politoloških, ekonomskih in drugih terminoloških zagat, ki so zahtevala raziskovanje zdaj judovske verske tradicije, drugič jidiša, spet tretjič bančništva. Prevajalec te težave razrešuje s tankovestno čuječnostjo in izjemnim zanimanjem za detajle, brez rokohitrstva, pretehtano in jasno razplasteno; k njegovi zbranosti je gotovo pripomoglo študijsko bivanje na Dunaju. Obenem ga odlikuje tanek posluh za različne intonacije piscev, ki jih je podal z opazno patino retorične šole 19. stoletja: od briljantno gostobesedne in virtuozno sentenčne dikcije do kramljavega žongliranja z besednimi igrami ali prizemljenimi ekonomskimi razmišljanji. Ker antologija zapolnjuje tudi pomembno akademsko in splošnokulturno vrzel, si zasluži uvrstitev v najožji izbor kandidatov.