Nominiranke za nagrado Vasje Cerarja 2025
Društvo slovenskih književnih prevajalcev že četrto leto podeljuje nagrado Vasje Cerarja za najuspešnejši prevod otroške in mladinske književnosti v zadnjih štirih letih. Vsako leto se izbor omeji na eno od kategorij. To so slikanica, besedilo za mlade bralce do 12 let, strip ali risoroman ter besedilo za mlade bralce, starejše od 12 let. Letos je strokovna žirija v sestavi Ana Barič Moder (predsednica), Maja Kraigher in Diana Pungeršič izbirala med deli, namenjenimi bralstvu nad 12 let. Poleg kakovosti in zahtevnosti prevoda je komisija presojala tudi njihov pomen znotraj prevodne mladinske književnosti pri nas ter specifiko ciljnih bralcev in bralk. Izmed prispelih predlogov in upoštevajoč celoten štiriletni nabor del je izbrala tri nominiranke. Prejemnica nagrade Vasje Cerarja za leto 2025 bo razglašena 23. maja na slavnostnem odprtju Slovenskih dnevov knjige v Mariboru.
Stana Anželj
za prevod romanov Cunami v glavi Erika Woutersa (Pivec, 2024) in Odpor Wilme Geldof (Miš, 2024).
Cunami v glavi, krajši mladinski roman flamskega avtorja Erika Woutersa, bralstvo popelje v svet protagonista Dana, čigar življenje je zaznamovano z motnjo avtističnega spektra. Njegov vsakdan, ki se v lapidarnih poglavjih odstira skozi perspektivo različnih likov, je zaradi specifičnega upomenjanja poln nenavadnih situacij. Dan jezik pogosto razume dobesedno, samosvoje, kar povzroča nesporazume in humorne učinke. Prevod številna mesta, kjer se pojavljajo tovrstni izzivi, odlično kompenzira z izvirnimi jezikovnimi rabami slovenščine, ki ne zamajejo konteksta zgodbe, z občasnim pogumnim odmikom od izvirnika pa določene dele celo nadgradi. To spoznavno in literarno vznemirljivo delo tako – ne da bi mu bile odvzete kulturne specifike – v celoti deluje gibko in prepričljivo živo.
Podobno spretno in učinkovito se je prevajalka znašla pri prevajanju romana Wilme Geldof Odpor, napisanega po resnični zgodbi mlade članice nizozemskega odporniškega gibanja, ki je zaradi dokumentarne osnove in časovno-prostorske oddaljenosti dogajanja prinesel povsem drugačne prevajalske razmisleke. V zgodbi sledimo zunanjim in notranjim turbulencam protagonistke Freddie, ki se zelo mlada pridruži odporu, ob njej pa nastopi še plejada drugih likov, ki ne le razgibajo že tako vrtoglavo dogajanje, temveč tudi razplastijo jezikovne registre. Preprostejše in mestoma bolj ekspresivno izražanje bojevite glavne junakinje tako dopolnjuje zvonka govorica starejše generacije, ki ustrezno prikliče (pol)pretekli (vojskin) čas. Slikovit, na več mestih duhovit prevod je tudi terminološko ali žargonsko natančen, s čimer dosledno spoštuje zgodovinsko ozadje romana, prožno sledi resno-živahnemu tonu izvirnika in brez zdrsa vzdržuje avtentično vzdušje.
Tina Mahkota
za prevod kratkoprozne zbirke Poglej na obe strani Jasona Reynoldsa (Morfemplus, 2024).
Pripoved v desetih ulicah, kakor je podnaslovljena knjiga nagrajenega ameriškega pisatelja in pesnika, bralstvu približa utrip živahne in živopisne soseske, v kateri se prepletajo najrazličnejše usode šolark in šolarjev ter njihovih družin. Protagoniste in protagonistke srečujemo v vrtincu pospešenega zorenja, polnem osebnih, socialno-razrednih, etničnih in kulturnih izzivov ter nepredstavljivih družbenih in intimnih trkov. Prav s trki – tako kulturno specifičnimi kot golo jezikovnimi – pa se je soočala tudi prevajalka te mozaično zasnovane in poetično veristično izpeljane pripovedi. Izvirnik je namreč napisala roka, vešča tako različnih pripovednih postopkov kot pesniške invencije in jezikovne igrivosti, roka, ki obvlada tako sproščeno, slengovsko govorico mlajših najstnikov kot lirične plasti jezika, skrite v zvočnosti, oblikoslovju, ritmu. Prevod poznavalsko gleda na obe strani, neredko s pisateljsko suverenostjo kompenzira mesta, ki bi v samonanašalnosti sicer ostala nema, postreže s svežimi »nakitkanimi« mikrorešitvami, ki izkoriščajo polni ustvarjalni potencial slovenščine, in na makroravni v slogovno raznolikih zgodbah vselej vzpostavlja prepričljive, žive pripovedovalce, pripadnike različnih generacij, spolov, ras, socialnih razredov. Naj gre torej za sledenje pogovorni govorici mladih, v katero so občasno subtilno vpletene tudi slovenske reference, ali za jezikovno igro, ki ustvarja humorne, tudi absurdistične učinke, prevod kljub temu, da je dogajanje umeščeno na oddaljene ameriške avenije, prepričljivo posrka v literarno resničnost, za katero zlahka verjamemo, da je izvirno naša.
Katja Zakrajšek
za prevod romana v verzih Pesnica X Elizabeth Acevedo (Morfemplus, 2024).
Večnaslovniški roman v verzih Pesnica X, prvenec dominikansko-ameriške pesnice, slamerke in profesorice ustvarjalnega pisanja, bralstvo pritegne v življenje srednješolke Xiomare, ki s svojo dominikansko družino živi v kulturno mešanem newyorškem Harlemu. Pesmi, v katerih izpovedovalka beleži vsakdan, osmišlja odnose in predeluje zapletena čustva, so prostor njene notranje svobode ter poligon za raziskovanje lastnega jaza in izraza. Knjiga ima romaneskno strukturo z močnim notranjim šivom, ki ga ustvarjajo motivna ali tematska ponavljanja in medsebojno navezovanje posameznih pesmi. Večina je sicer izpisana v prostem verzu, a v knjigi najdemo tudi najrazličnejše sodobnejše pesemske oblike, blizu ready-made poeziji (seznami, klepet, molitve), pa tudi strožje forme, kot so likovna pesem ali haikuji. Sicer pretežno narativna poezija je spretno pretkana z metaforami in slikovitimi prispodobami, ki po zaslugi izvirne in prožne ubeseditve delujejo kot del ubrane celote. Xiomarina izpoved je neredko zvočno domišljena in sploh izpisana v razgibanem jeziku, mešanici različnih registrov – od sproščenih pogovornih tonov z narečnimi in zlasti slengovskimi izrazi preko citatov iz Svetega pisma in molitvenih obrazcev do hispanizmov oziroma španskih izrazov, ki pripoved še močneje sidrajo v čas in prostor. Prevod odlično lovi vse slogovne odtenke in navdušuje tako z natančno, tudi terminološko točno ubeseditvijo, povezano denimo s slamovsko poezijo ali cerkvenim življenjem, kakor s pogumnimi spusti v najbolj sproščene lege slovenskega jezika. Poseben čar knjige so številne docela pesniške rešitve, ko »dlani frfotajo po zraku« in pesem resnično postane lirično poglavje zase.