Nominiranke za Sovretovo nagrado
na fotografiji: Tatjana Jamnik, Breda Biščak in Marjanca Mihelič (foto: Borut Krajnc)
Jeseni bo Društvo slovenskih književnih prevajalcev kot vsako leto podelilo Sovretovo nagrado, priznanje za posebno uspele prevode leposlovnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino. Kandidati se izbirajo med besedili prevajalcev, ki Sovretove nagrade doslej še niso prejeli. Letos je bilo več prevodov približno enakovrednih, tako da društvena komisija za nagrade in priznanja (v sestavi Aleš Berger, Lijana Dejak, Matej Hriberšek, Majda Kne in Nada Grošelj kot predsednica) ni imela lahkega dela. V ožji izbor so se z večino glasov uvrstile naslednje kandidatke, predstavljene po abecednem vrstnem redu.
Breda Biščak
s prevodom dela: John Williams, Avgust
Mladinska knjiga, zbirka Roman, 2018, t. v., 413 str., 32,99 €, JAK
Bredo Biščak poznamo kot plodovito prevajalko leposlovnih in družboslovnih del, spisanih v angleškem jeziku. Med »njene« avtorje sodijo imena, kot so Virginia Woolf, Vladimir Nabokov ali Hanif Kureishi, v zadnjih letih pa se jim je pridružil še ameriški pisatelj John Williams (1922–1994): leta 2015 z odmevnim romanom Stoner in leta 2018 s svojim najuspešnejšim romanom Avgust (Augustus, izvirnik je izšel leta 1971).
Naslovni junak je Gaj Julij Cezar Oktavijan, prvi rimski cesar ali bolje princeps, »prvak«, ki ga poznamo predvsem s častnim vzdevkom Augustus, »Vzvišeni«. Knjiga je roman v pismih, ki so kronološko pomešana; iz njih se izriše življenjska pot tega pomembnega rimskega vladarja, podpisujejo pa jih Avgust sam in njegovi sodobniki, med njimi Gaj Julij Cezar, ki je bodočega Avgusta posinovil in mu dal svoje ime, Avgustova hči Julija, ki jo je ta zaradi domnevne nemorale izgnal na otok Pandaterija, pa Mark Antonij, govornik Mark Tulij Cicero, Gaj Cilnij Mecenat (po katerem se podpornik umetnosti v slovenščini imenuje »mecen«) in drugi. Slovenski prevod verodostojno odslika rahlo starinsko patino na sicer povsem sodobni angleščini in s tem prispeva k potujitvenemu učinku, ki se izvrstno ujema z izvirnikom. Poleg tega, da se je prevajalka poglobila v rimsko zgodovino in realije ter v večni problem slovenjenja antičnih imen, si je tako na ravni skladnje kot na ravni besedišča prizadevala dodobra premleti informacijo, ki jo besedilo podaja, in jo izraziti čim bolj idiomatično. Še več, v prevodu so nekateri podatki točnejši kakor v izvirniku. Rezultat je knjiga, ki je po vsebinski plati zahtevno branje za sladokusce (zahtevno med drugim zaradi nekronološkega pristopa), jezikovno pa v splošnem gladka in lahkotno tekoča, tako da brez primerjave z izvirnikom niti ne zaslutimo, kakšne miselne akrobacije vse se skrivajo v slovenskih stavkih. (Nada Grošelj)
Bukla: Kaj je bil odločilni trenutek, da ste stopili na prevajalsko pot, in ali bi to storili še enkrat?
Biščak: Svojo književnoprevajalsko pot vidim kot proces. Spomini na zatopljenost v branje in obiske piranske knjižnice so med mojimi najljubšimi otroškimi spomini. Na koncu gimnazije sem razmišljala o študiju angleščine in primerjalne književnosti, novinarstva in psihologije. Nazadnje sem se odločila za prvo kombinacijo in ni mi žal, s preostalima dejavnostma pa sem ostala oziroma ostajam v stiku. Preden sem dobila priložnost prevesti prvo knjigo, sem se preživljala tudi z dejavnostmi, ki niso imele prav nobene zveze s književnim prevajanjem, a se je pozneje izkazalo, da sem z njimi dobila uporabne življenjske izkušnje.
Kljub vsej finančni negotovosti, s katero se učim živeti kot samozaposlena v kulturi, bi se za to pot odločila še enkrat. Trenutno na to gledam jungovsko: literarno prevajanje je del tega, čemur Jung pravi »individuacija«; je tista poklicanost, ki se je skozi mene želela uresničiti. Če se izrazim metaforično, želja po literarnem prevajanju je bila v meni kot seme, ki je hotelo vzkliti. Skupaj z njegovo rastjo in razvojem se kalim tudi sama.
Bukla: Obstajajo kakšne razlike za profesionalne prevajalce danes in desetletje ali dve nazaj?
Biščak: Leta 2005 sem prevajala svojo prvo knjigo in bila prvič samozaposlena, potem sem bila slabi dve leti v redni službi, zdaj sem samozaposlena od decembra 2007. Vseh teh petnajst let imam občutek, da je slovensko založništvo v permanentni krizi. Medtem je JAK resda dosegel najnižji dopustni honorar za subvencionirane prevode, toda na izplačila honorarjev včasih čakam tudi več mesecev po že opravljenem delu ne glede na določbe v pogodbi in ne glede na sicer korektno sodelovanje z založbami. Poleg tega me vsakič znova skrbi, ali mi bo uspelo najti nov književnoprevajalski projekt, ki bo subvencioniran in se mi bo ga zdelo vredno prevajati – najbrž le prevajalci vemo, da je (književno) prevajanje, če ga želiš korektno opraviti, zelo zamuden in naporen proces, ki ni dobičkonosen. Kot samozaposlena »ne smem« zboleti, saj samozaposlenim in s. p.-jem plačani bolniški dopust priznajo šele po 30 dneh. Noro, ne?
Letos je začela likvidacijo založba Modrijan in po več kot desetih letih plodnega in lepega sodelovanja to občutim kot veliko poslovno in osebno izgubo. Pred nedavnim je konkretne in uresničljive predloge o tem, kaj vse bi se dalo storiti za izboljšanje stanja v slovenskem založništvu, objavil Samo Rugelj v Sodobnosti in sprašujem se, komu je v interesu, da se ne začnejo uresničevati.
Bukla: Kateri prevod/-i so vam do sedaj predstavljali največji izziv in/ali kateri največje zadovoljstvo?
Biščak: Morda se sliši sentimentalno, toda za vsako prevedeno knjigo pravim, da je moj otrok, in me nanjo vežejo posebni spomini. Prevajanje prvenca Hiša na Ulici oblakov Tima Wintona povezujem s čudenjem avtorjevi človeški toplini ter lepoti in večplastnosti njegovega jezika. Avtobiografijo Vladimirja Nabokova Govori, spomin imam za svoj najzahtevnejši prevod; spravil me je na kolena. Do prevajanja gojim odnos, ki niha med ljubeznijo in sovraštvom, in običajno rečem, da se med prevajanjem bojujem z jezikom, toda prevajanje Stonerja in njegove blage podtalne melanholije mi je zelo ležalo. In uživala sem tudi pri zadnjem projektu, prevodu kratkih zgodb Imena, ki so jih pustila za seboj odlične malteške avtorice Clare Azzopardi, ki bo izšel jeseni. Da je treba prevesti Avgusta, mojstrovino z neverjetno kompleksno pripovedno strukturo in vpogledom v človeško naravo, sem verjela že med prvim branjem, in sem hvaležna uredniku Andreju Ilcu, da ga je sprejel v program.
Bukla: Kaj bi radi prevedli oziroma za katero knjigo se vam zdi nujno, da bi jo prevedli za slovenski knjižni trg, in kaj prevajate sedaj ...?
Biščak: Kmalu bom začela prevajati še en roman Johna Williamsa, in sicer Butcher's Crossing. Vzporedno pričakujem, da bova z zgodovinarjem dr. Egonom Pelikanom izpilila moj angleški prevod njegove predelane in razširjene monografije o Tonetu Kralju, ki bo izšel pri ugledni znanstveni založbi Peter Lang v Oxfordu. Na predlog ene od založb sem pozimi prebrala pretresljivo in odlično napisano avtobiografijo Tare Westover Educated, ki bi jo z veseljem prevedla. Iz osebnih razlogov pa bi si želela, da bi se našla prevajalec in založnik za priročnik svojcem oseb z demenco The Emotional Journey of the Alzheimer's Family.
Tatjana Jamnik
s prevodom dela: Jan Němec, Zgodovina svetlobe
KUD Police Dubove, zbirka Eho, 2017, m. v., 504 str., 24,90 €
Tatjana Jamnik je ustvarila že prav obsežen prevajalski opus iz poljske in predvsem iz češke književnosti. Pred desetimi leti je za prevod Sežigalca trupel Ladislava Fuksa prejela nagrado Radojke Vrančič za mladega prevajalca in odtlej v svojih prevodih ustvarila prepoznavno in jasno poetiko. Ta se je izrazila tudi v njenem prevodu romana Zgodovina svetlobe (Dějiny světla, 2013) češkega pisatelja Jana Němca.
Gre za s širokim zamahom izpisano biografsko fresko o češkem fotografu Františku Drtikolu, ki ga pripovedovalec spremlja – v obliki drugoosebnega nagovarjanja – od deških let v rudarskem mestu Přibram ob koncu 19. stoletja prek študija v secesijskem Monakovem do zrelih, vsestransko turbulentnih let. Jezikovne plasti pripovedi so mnogotere in njihov razpon velikanski: od stilizirane »pogovorščine« in dialektov do uporabe arhaično obarvanega besedišča (utemeljenega z izhodiščnim besedilom) kot dela sodobnega jezikovnega repertoarja, od jezikovnih obrazcev do jezikovnih invencij.
Tatjana Jamnik je suvereno sledila različnim ravnem in dinamikam izvirnika, uporabljala knapovsko besedišče idrijskih rudarjev ter poustvarjala emocionalno napetost razglednic z bojišč prve svetovne vojne, kot tudi esencialno in razredčeno govorico romanesknega lika, ki doživlja duhovno preobrazbo. V tem pogledu je mojstrsko posnela jezik same »svetlobe«, ki proseva iz romanesknih strani, prevod pa odlikuje tudi izredno bogat besedni zaklad, zaradi katerega ob branju še bolj uživamo, saj izpričuje izjemne izrazne možnosti slovenščine.
Pri oblikovanju slovenske podobe Zgodovine svetlobe Jana Němca je prevajalka vnesla razsežnosti, za katere sta potrebna premišljena strategija in tudi pogum. Rezultat je visokokakovosten in zasluži, da se uvrsti v najožji izbor kandidatov za letošnjo Sovretovo nagrado. (Aleš Berger)
Bukla: Kaj je bil odločilni trenutek, da ste stopili na prevajalsko pot in ali bi to storili še enkrat?
Jamnik: Prevajanje me je pritegnilo med študijem slavistike. O prevajalski obrti in etiki sem se učila pri dr. Heleni Polákovi, lektorici češčine, ki je vodila obštudijski prevajalski krožek, prevajalskih projektov pa smo se lotevali tudi na poljskem lektoratu pri prof. Niku Ježu. Iz tistih časov so moje prve revijalne objave. Priznam, da si dolgo nisem znala predstavljati, da bi se preživljala s prevajanjem, zato sem se izurila še za vrsto drugih poklicev, povezanih z jezikom in knjigo. Da bi lahko postala poklicna prevajalka, sem se zavedela šele po objavi prvega knjižnega prevoda.
Hvaležna sem, da sem se šolala v časih, ko izobraževanje še ni bilo tako zelo usmerjeno kot danes in ni bilo treba že v osnovni šoli vedeti, s čim se boš preživljal vse življenje. Če si zgrešil srednjo šolo, si to lahko popravil z vpisom na pravo fakulteto. Če si izbral preozko poklicno usmeritev, si si lahko širil obzorje z obiskovanjem obveznih in neobveznih lektoratov.
Po izobrazbi sem ekonomski tehnik in profesorica slovenščine. Imam srečo, da lahko opravljam poklic, za katerega se čutim resnično poklicana: prevajanje dobrih knjig me neizmerno veseli. Temu najbrž ne bi mogla ubežati, tudi če bi hotela.
Bukla: Obstajajo kakšne razlike za profesionalne prevajalce danes in desetletje ali dve nazaj?
Jamnik: Prevajalska obrt se v zadnjih dveh desetletjih ni kaj dosti spremenila. Prevodoslovje je dandanes tako razvito, da vemo, kakšen prevod je ustrezen. (Čeprav je začuda še zaslediti zmotno prepričanje, da mora biti prevod predvsem »lep« in da je treba izvirnik »popravljati«. Toda tako je bilo v vsej zgodovini prevajanja: nekateri so tekst prevajali skladno z originalom, nekateri pa so mu vsiljevali svoj glas ali ga na silo podomačevali.)
Spremenile so se predvsem okoliščine. Slovenski knjižni trg se čedalje bolj monopolizira. Zaradi nelojalne konkurence je v zadnjem desetletju moralo zapreti vrata kar nekaj odličnih založb s kvalitetnim knjižnim programom, npr. KUD France Prešeren, Društvo 2000, eBesede, Modrijan. Zakaj? Ker je v nacionalnem programu za kulturo zapisan cilj znižati število izdanih knjižnih naslovov. Država to regulira tako, da izbrano peščico založb podpira več kot izdatno, nekaj jih za kamuflažo podpira z zneski, ki omogočajo životarjenje, nekaterih pa sploh ne pripusti več v sistem sofinanciranja. Na miniaturnem slovenskem knjižnem trgu se stroški produkcije nikakor ne pokrijejo iz prodaje.
Monopolizacija knjižnega trga je skrajno škodljiva: zatiranje večglasja založb pomeni omejevanje bralcev. Ne gre le za odrekanje znanja, gre za cenzuro. V odgovorni družbi bi morali spodbujati raznolikost in ustvarjalnost.
Iztrebljanje založb ima tudi socialne posledice: ni več dovolj dela za kvalitetne prevajalce, mladi talenti pa niti sanjati ne morejo o tem, da bi se lahko kdaj uveljavili.
Bukla: Kateri prevod/-i so vam do sedaj predstavljali največji izziv in/ali kateri največje zadovoljstvo?
Jamnik: Najraje se lotevam prevajanja zahtevnih knjig, pri katerih je treba dosti raziskovati in brati. Predvsem pa uživam ob dobri, večplastni literaturi, ki zahteva iskanje ustvarjalnih prevajalskih rešitev.
Pri srcu so mi prav vse prevedene knjige, saj so bile vsaka po svoje pustolovščina. Posebej ponosna sem na prevode knjig Stanisława Lema, Radke Denemarkove, Alexandre Berkove, Jerzyja Franczaka, Jana Němca, Egona Bondyja, Ivane Myškove …
Bukla: Kaj bi radi prevedli oziroma za katero knjigo se vam zdi nujno, da bi jo prevedli za slovenski knjižni trg, in kaj prevajate sedaj ...?
Jamnik: Čehi in Poljaki imajo zelo bogato literarno tradicijo, iz katere rastejo tudi sodobni avtorji. Treba bi bilo torej sistematično zapolnjevati bele lise s prevodi klasike, pa tudi sproti odbirati bisere sodobne knjižne produkcije. To s kolegicami počnemo že lep čas, a morda tega ni opaziti, ker nas je premalo.
Trenutno prevajam knjigo Radke Denemarkove o gledališčniku Petru Léblu, skozi katero med drugim spoznavam bogastvo češke prevodne literature. Npr. na podlagi češkega prevoda sem iz nemščine prevedla nekaj pesmi dadaista Christiana Morgensterna. Tudi nadrealizem je bil na Češkem precej bolj prisoten kot pri nas …
Marjanca Mihelič
s prevodom dela: Péter Nádas, Vzporedne zgodbe
Beletrina, zbirka Beletrina, 2018, t. v., 2400 str., 49 €, JAK
Marjanca Mihelič nas že tri desetletja seznanja z madžarsko književnostjo najprej dvajsetega, zdaj tudi enaindvajsetega stoletja (László Darvasi, Erzsébet Galgóczi, Dezső Kosztolány, Géza Ottlik, Péter Zilahy ...), z najpomembnejšimi imeni v evropskem in svetovnem merilu (Péter Nádas, László Krasznahorkai, Péter Esterházy) ter z uveljavljajočimi se mlajšimi peresi (Edina Szvoren). Očitno je, da ima najraje skrajne prevajalske izzive, jezikovno, slogovno in tematsko najzahtevnejša dela. To so zaznale tudi ustrezne madžarske institucije in jo nekajkrat nagradile, tudi z odlikovanjem viteški križ Republike Madžarske (2012). Za prevod Krasznahorkaijevega romana Vojna in vojna je bila leta 2016 v ožjem izboru za Sovretovo nagrado.
Po besedah Jutke Rudaš, avtorice spremne besede, se Vzporedne zgodbe (izvirnik Párhuzamos történetek je izšel leta 2005), opus magnum, roman izjemnega obsega (2000 strani!) in kakovosti, odlikujejo po refleksiji o nezavednem delovanju telesa, po osredinjanju na dotike, po bolečih užitkih, spuščanju v globine človeške duše, v njena skrajna doživetja, in vse to z jezikom telesa, s katerim drzno odpira tabuizirane teme s področja telesnosti in spolnosti v madžarski in tudi evropski književnosti. Nádasovo pisanje ima izrazito avtobiografsko osnovo, ni pa avtobiografski roman. Avtor je bil vojni otrok, čigar družina je izrazito težko preživljala družbenopolitične razmere v petdesetih in šestdesetih letih (po očetovem samomoru je bil tudi sam bolj kot ne ves čas pripravljen nanj). Tridelni roman (Nemi predeli, V brezdanji noči, Dih svobode) v 39 poglavjih sestavljajo vzporedne zgodbe junakov, ki jim je skupen občutek osamljenosti, krhkosti, tesnobe in dvoma o vseh bivanjskih parametrih, vzporedno nanizanim zgodbam pa dajejo dodatno moč zgodovinski akti, usoda evropskega judovstva, holokavst, rasna biologija. Nádas artikulira umetniško sporočilo z ustvarjanjem takšnega doživljajskega sveta, v katerem je mogoče pod določenim kotom razbrati kulturnozgodovinske, filozofske in psihološke pojave polpretekle madžarske zgodovine skozi osebno izkušnjo: od tabuizirane teme homoseksualnosti in erotike do poskusa poboja evropskega judovstva. Vse to v obsegu, slogu in jeziku, ki je izziv že za domače bralce, kaj šele za prevajalce. Slovenski prevod je v največji meri ustrezen, strašljiv v obsegu, natančen v jeziku, užitkarski v slogu. (Majda Kne)
Bukla: Kaj je bil odločilni trenutek, da ste stopili na prevajalsko pot in ali bi to storili še enkrat?
Mihelič: Ne spomnim se, kar začela sem. Prevajanje, pardon, prevajanje leposlovja, se mi je vedno zdelo (in se mi zdi še danes) imenitno početje. Začetki mojega prevajanja so padli v zlato dobo madžarsko-slovenskega prevajanja, v začetek 90-ih let – obdobje odkrivanja t. i. »terre incognite«. Slovenske izobražence je zanimalo, kaj se dogaja za železno zaveso, madžarske pa, kaj se »pripravlja« na »sončni strani Alp«. V srednji Evropi je žuborelo od dogajanja, zrak je dišal po spremembah. V madžarskem tisku sem našla zanimiva eseja, esej Petra Kendeja o združevanju prekdonavskih držav v konfederacijo in esej slavnega disidenta Györgya Konráda S sredine, ter ju prevedla. Prvega sem nesla na Novo revijo, drugega k Razgledom – pa je bilo! Lepe spomine imam na ta čas, predvsem pa na občutek, da se stvari odpirajo in da vse gre. Čez dober mesec je prišlo že prvo naročilo za roman – Hrabalovo knjigo Pétra Esterházyja – česar sem bila zelo, zelo vesela.
Bukla: Obstajajo kakšne razlike za profesionalne prevajalce danes in desetletje ali dve nazaj?
Mihelič: Kot prevajalka sem bila samostojna kulturna delavka samo nekaj časa, pa še takrat sem počela poleg prevajanja kup drugih stvari … Pri kreditu za stanovanje se »svobodnjaštvo« ni več izšlo in sem šla v službo, tako da težko ocenjujem profesionalno prevajalstvo danes in desetletje ali dve nazaj. Mogoče so se zadeve na neki način profesionalizirale, obstajajo ustanove in sredstva za podporo izdajanja in prevajanja knjig, pogrešam pa živahnost in vzajemno radovednost iz desetletij prej. Pa še to: po statističnih kazalcih plače v Sloveniji stalno rastejo, honorarji za prevajalce pa že dolgo ne, kar pomeni, da vsaj tozadevno pogoji za prevajalce danes niso boljši.
Bukla: Kateri prevod/-i so vam do sedaj predstavljali največji izziv in/ali kateri največje zadovoljstvo?
Mihelič: Že moj prvi prevod, to je Hrabalove knjige, je bil izziv v pravem pomenu besede, in sicer zato, saj je Péter Esterházy že takrat veljal za enega največjih virtuozov madžarskega jezika, povrhu pa še v postmodernistični maniri. Z besedami se je igral tako vešče, kot izvaja akrobatski plesalec obrate po parketu, no, jaz pa sem se takrat učila madžarščine komaj štiri leta. Ker pisatelj prevoda ni želel prepustiti naključju, sva se seveda dobila. Medtem ko sva česala besedilo, me je kar »povprašal« po (včasih malce skritih) figurah. Zalogaj je bil tudi roman Vojna in vojna Lászla Krasznahorkaija, znanega po dolgih povedih, nizih priredij in podredij, ki se zlivajo z vseh strani kot lava, tako da se lahko ena sama poved raztegne tudi čez nekaj strani. Madžarščina je tudi znana po svoji neverjetni gibkosti, slogovno neobremenjeni rabi deležij in deležnikov, tako da ja … se ti »kravžljajo« možgani. Zadnji tovrstni izziv je bil prevod trilogije Pétra Nádasa Vzporedne zgodbe, ki s svojim obsegom – v slovenskem prevodu obsega 2024 strani –, pisateljevo jezikovno raznoterostjo in slogovno izpiljenostjo, izobiljem odtenkov in podrobnosti terja precej prevajalčeve discipline, spretnosti in znanja. In seveda, kar velja tudi za prevode del prej omenjenih pisateljev, tudi predanosti in ljubezni do prevajanja. Najbrž mi zato prav ti prevodi prinesejo največ zadovoljstva.
Bukla: Kaj bi radi prevedli oziroma za katero knjigo se vam zdi nujno, da bi jo prevedli za slovenski knjižni trg, in kaj prevajate sedaj ...?
Mihelič: Res imam srečo, ker lahko prevajam prav dela avtorjev, ki me zanimajo in jih želim prevajati. Za to sem tudi resnično hvaležna založbam, ki zagrizejo v trd oreh pridobivanja finančnih sredstev iz slovenskih, evropskih in madžarskih skladov za izdajanje del, ki so bila na evropskem in tudi svetovnem literarnem nebu pospremljena z veliko pozornostjo in večkrat nagrajena – niso pa namenjena hitri potrošnji in večinoma (vsaj pri nas ne) niso prodajne uspešnice. Moj naslednji prevajalski projekt je prozno delo Svet gre naprej Bookerjevega nagrajenca Lászla Krasznahorkaija.