Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju

Novinarji kot avtorji knjig

Samo Rugelj, Bukla 159, 14. 4. 2021

Novinarji kot avtorji knjig

»Zdaj je pa že vsak novinar pisatelj!« je vzkliknila znanka, sicer strastna bralka in kritična spremljevalka literarnega dogajanja na Slovenskem, ki pa bolj prisega na klasičen tip slovenskega pisatelja.
»No, vsak pa res ne,« sem skušal oporekati.
»Pa še podpirajo se med seboj!« ni odnehala.
»A ni to čudovito?« sem ji vrnil z vprašanjem, na katero potem ni imela pravega odgovora.
Slovenski novinarji seveda že dolgo pišejo in objav­ljajo (tudi) knjige, a zdi se, da so v zadnjem obdobju samo še pritisnili na plin. Če na hitro pogledamo njihovo knjižno bero zadnjega časa, je ta presenetljivo obsežna, kar nekaj pa jih najdete tudi v tej Bukli.
Marcel Štefančič, jr. kot dolgoletni urednik, novinar in filmski kritik se v zadnjem času posveča predvsem pisanju daljših esejističnih besedil, ki so sproti objavljana v knjigah, nazadnje v eposu Če umrem, preden se zbudim. Število njegovih knjig se počasi bliža stotici, pred izidom pa so njegovi eseji o Sloveniji in Slovencih.
Tadej Golob se je iz športnega novinarja in avtorja intervjujev v Playboyu preusmeril na pisanje knjig, kjer je dobil kresnika za Svinjske nogice, s primeri Tarasa Birse pa je ustvaril najuspešnejšo slovensko knjižno serijo kriminalk. Ob tem redno piše tudi knjižne življenje­pise.
Boštjan Videmšek je po knjižni trilogiji s kriznih terenov svoje poročevalske interese preusmeril v bolj okoljske vode in s Planom B (ki je prejel tudi nagrado za najboljšo knjigo lanskega leta) spisal optimističen manifest za reševanje podnebnih sprememb na mikro nivojih. V tej smeri bo nadaljeval tudi naprej.
Lani je kot nekakšen odmev na knjižico Paola Giordana V času epidemije svoje refleksije o življenju in poročanju iz koronske Italije objavil novinar nacionalne televizije Janko Petrovec v knjigi Karantena. Rim. Letos je nekaj podobnega za zadnje Trumpovo predsedniško leto v Ameriki naredil Andrej Stopar, prej že avtor knjige o Putinovi Rusiji, tokrat v knjigi Ameriški rubikon.
Vesna Milek je že prekaljena knjižna avtorica z več romani. Nedavno je izšel njen izbor krajših izpovednih besedil iz zadnjega desetletja pod pomenljivim naslovom Ogledala. Delova novinarka Mimi Podkrižnik pa je svoja besedila za prvo stran Dela, s katerimi nam popestri jutro, zbrala v prikupni knjigi Jutranjice.
Dolgoletni novinar in kolumnist Bernard Nežmah je v svoji dolgi karieri objavil že kar nekaj knjig, tudi ­Časopisno zgodovino novinarstva. Nedavno je izšla zbirka njegovih pronicljivih besedil pod skupnim naslovom Fragmenti o novinarskem pisanju.
Novinar Vasja Jager je bil pred dvema letoma z odvetnikom Petrom Čeferinom že soavtor izvirne kriminalke Sodni dnevi. Zdaj je izšel še njegov prepričljivi tranzicijski roman Cajhn. Mladi novinar, tudi vrhunski atlet Lucijan Zalokar, je nedavno postregel s spodbud­nim prvencem Tek na robu živčnega zloma, v katerem piše o telesni vadbi kot izhodu iz psihoze koronastanja.
Urednik Delove Sobotne priloge Ali Žerdin se je že nekajkrat knjižno odzval na aktualna družbena dogajanja, recimo z Ujetniki omrežij. Zdaj je izšla njegova analiza prvega leta s koronavirusom in naslovom MMXX: Leto nevarne bližine.
Novinarju Marku Golji je pred leti že izšla zbirka kratkih zgodb o krizi srednjih let z naslovom Morda. Zdaj jo je dopolnil s kratkoproznim Prepozno, pozneje. Literarna kritičarka Mojca Pišek pa je objavila knjižno zbirko svojih kolumn Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali, ki je dobila nominacijo za Rožančevo nagrado.
Dolgoletni urednik in novinar Dejan Pušenjak je kot nekakšno slovo od sveta tiskanih medijev spisal retrospektivno knjigo z osebnim nadihom in primernim naslovom Retrovizor. Hitro je bilo treba narediti ponatis.
Irena Štaudohar je pred leti že prijetno presenetila z zbirko esejev Magija za realiste, s katero je bila nominirana za Rožančevo nagrado. Pred poletjem pa bo izšla njena nova knjiga z več kot razburljivim naslovom Kaj hoče ženska.
Maja Megla je po odhodu iz novinarskih voda najprej napisala knjigo Stres, kuga sodobnega časa. Zdaj je izšla še njena knjiga o posledicah travm iz otroštva z naslovom Smem biti to, kar sem.
Mojca Širok je pred nekaj leti z odločnim korakom stopila na slovensko knjižno sceno s kriminalnim romanom Pogodba, za katerega je prejela tudi nagrado modra ptica. Sredi maja bo izšlo nadaljevanje, tokrat z dogajanjem v Sloveniji in naslovom Evidenca.
Radijski novinar Miha Šalehar je pred dvema letoma objavil izjemno prodajano zbirko šegavih besedil z naslovom Duh česa. Do konca leta pričakujemo njegovo knjigo navodil za moške v srednjih letih, ob kateri se bomo gotovo lahko na glas smejali.
Zakaj smo priča takemu valu »novinarskih knjig«?
Vsaj nekaj razlogov je očitnih. Vsi navedeni novinarji in poročevalci večinoma delujejo tako, da svoje misli in spoznanja ves čas zapisujejo, bodisi za neposredno objavo ali pa televizijsko poročanje, tako da se jim že po službeni dolžnosti nabira gora besedil. Če imajo ta trajnejšo vrednost ali pa neko rdečo nit, je samo vprašanje časa, kdaj bodo pristala zvezana tudi med platnicami.
Kot drugo novinarji odlično obvladajo medijski prostor, vedo, kako se gibati v njem, kako med bralce prenesti sporočilo svoje knjige, koga poklicati, da bo kaj napisal, povedal o njegovi knjigi. Seveda to ne bi bilo mogoče, če med njimi ne bi bilo tudi nekaj poklicnega tovarištva, o katerem je govorila že znanka, da so torej novinarji veseli knjižnega uspeha svojih poklicnih kolegov in ga v razumni meri podpirajo tudi osebno.
Kot tretje je tu razlog, da novinarji večinoma stojijo z nogami trdno na tleh, saj so vsak dan na prepihu tekočih novic in dogajanja. V zvezi s knjigami nimajo nerealnih pričakovanj, obenem pa so zelo motivirani za prepoznanje njihovega dela in si prizadevajo, da njihove knjige prebere čim več ljudi.
Vse to so razlogi, da se založniki radi odločajo za sodelovanje z njimi. Potem pa je tu seveda še četrti razlog: novinarji že zaradi svojega poklica in oblike podajanja vsebine svojemu občinstvu znajo pripovedovati zgodbe in jih podajati v dramaturško izbrušeni formi. Njihove knjige so zato pogosto dinamično, napeto napisane, z dobrimi poantami in konci, kar so vse odlike, ki jih odobravajo tudi knjižni bralci.
Knjig novinarjev torej ne gre problematizirati: veliko bolje se je od njih in njenih avtorjev česa naučiti.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...