Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Urednikov uvodnik

O čem govorimo, ko govorimo o majhnem knjižnem trgu

Samo Rugelj, Bukla 150, 11. 9. 2019

O čem govorimo, ko govorimo o majhnem knjižnem trgu

Ena od najbolj klišejskih in najbolj impulzivnih trditev v zvezi s slovenskim knjižnim trgom je ta, da je majhen. A kaj v resnici pomeni ta majhnost, kako se je spremenila (še zmanjšala) v zad­njem času in kako ta majhna velikost definira to, kar založniki počnejo danes in kar bodo počeli jutri, so podvprašanja, na katera ni več mogoče odgovoriti prav preprosto, površno in impulzivno, temveč to od vseh nas zahteva malce več razmisleka.

Letos poleti sem imel srečo, da sem obiskal tako Rim (z vlakom, priporočam) kot Barcelono in v tamkajšnjih knjigarnah sem dodobra raziskal, kaj pomeni, če si del tako velikih knjižnih trgov, kot sta italijanski ali španski (ki so seveda še vedno precej manjši od angleških). Ugotovitve so preproste, a pomenljive: če kot založnik deluješ na tako velikih trgih, si lahko še vedno brez težave privoščiš, da nove prevodne knjige atraktivnih in dobro usidranih avtorjev izdaš hkrati z izvirnikom. Ni se ti treba ukvarjati s tem, ali bodo te novitete izpostavljene na spred­njih policah, saj tako v Italiji kot Španiji (Kataloniji) obstajajo knjigarne, ki živijo od prodaje knjig (niso pa v lasti kake založbe), zato te hitre izdaje prevodov z veseljem pozdravijo in jih postavijo povsem spredaj (recimo nova knjiga Thomasa ­Harrisa Cari Mora, ki je v italijanščini izšla hkrati z izvirnikom). Po drugi strani pa je velikost trga, ki s seboj prinaša tudi dovolj kakovostnih domačih avtorjev za vsako­vrstne knjižne vsebine, od leposlovnih do stvarnih knjig, najboljša garancija za kritično maso bralcev in kupcev domačih knjig, kar pomembno definira tudi to, da s prevodi nikakor ni treba vedno hiteti, saj bo ved­no dovolj domače publike, ki bo posegla po ključnih knjigah nekega obdobja. Za tovrstni primer bi navedel šesto knjigo Karla Ova Knausgårda iz serije Moj boj, ki sem jo v Barceloni videl tako v španskem kot tudi katalonskem prevodu.

Kako pa je s tem pri nas? Najprej razčistimo nekaj reči: slovenski knjižni trg ne obsega dveh milijonov ljudi, saj po zadnjih podatkih v preteklem letu kar 53 odstotkov Slovencev ni kupilo nobene knjige, kar je še nekaj odstotkov več kot pet let poprej. Ko govorimo o številu Slovencev, ki posegajo po knjigah, realno torej govorimo o kakih 850.000 kupcih, saj malčki seveda ne hodijo samostojno po knjigarnah in si ne kupujejo knjig.

Številka je sicer nizka, a sama ne pove vsega. Na Islandiji živi kakih 300.000 ljudi, pa njihov knjižni trg še vedno nekako obstaja v čarobni mešanici patriotizma, ki živi po lastnih mitih iz preteklosti, in iskrenega samozavedanja tamkajšnjih prebivalcev, da če oni ne bodo kupili islandskih knjig, jih ne bo kupil nihče drug, iz preprostega razloga – ker ne obstaja nihče drug, ki bi bral v ­islandščini. Zato ni nenavadno, da je tamkaj izid nove knjige ­posprem­ljen s slavnostnim dogodkom slovesne predstavitve, kjer se ­nihče ne ­sprašuje, zakaj je prišel nanj: zato vendar, da bo tam kupil knjigo, ki je predstavljena. Ko avtor ali založnik na takem srečanju proda tudi več kot sto knjig, je to že človeška (obenem pa tudi finančna) spodbuda, da dela, piše in izdaja naprej. Medtem pa se pri nas še ved­no prepogosto zgodi, da ima knjižni dogodek lepo obiskanost, na katerem se popijejo vse priprav­ljene kupice in pojejo vsi piškotki, povabljenci pa se ob odhodu lepo zahvalijo za povabilo ter pogostitev in odidejo – brez knjige, ki je bila slavnostno predstav­ljena na tem dogodku.

Ne gre torej zgolj za število ljudi, ki kupujejo in berejo knjige, temveč tudi za to, kako intenzivno to počnejo, koliko svojega časa, denarja in prostora so pripravljeni posvetiti knjigam, svojemu jeziku ter bivanju in razvijanju v njem. Tudi na tem področju je v zadnjih petih letih v Sloveniji prišlo do precejšnjega upada: intenzivnih kupcev knjig, torej tistih, ki kupijo in preberejo vsaj eno knjigo mesečno, je vse manj, kar se odraža tako v absolutno znižanem številu prodanih knjig kot v povprečni prodajni ceni knjige. Knjige se namreč vse pogosteje kupijo mimogrede, v okviru kakega znižanja, zraven vsakodnevnih jestvin, ali pa ob nakupu v kakem hipermarketu, ko kdo v voziček slučajno porine še kako slikanico za nekaj evrov.

Vendar pozor! Vsaj približno celostno tekočo knjižno ponudbo imajo zgolj in samo knjigarne, ki so do založnikov še vedno najbolj prijazne, saj za prodano knjigo zase zahtevajo manjši odstotek kot hipermarketi, ki prodajajo vse od igle do pralnega stroja. Če hočete spodkopati še zadnje temelje in okope kakovostnega slovenskega založništva, potem kar kupujte v hipermarketih in na razprodajah ob zaprtju kake založbe (to poletje se je s tem marsikdo hvalil), vendar vedite, da s tem vnaprej ustvarjate pogorišče, ki je v relativnem smislu primerljivo s tistim, ki smo mu bili nedavno priča v amazonskem gozdu. Dober ulov poceni knjig na razprodajah žal ne bo nobene založbe obudil nazaj v življenje.

Slovenski založniki brez lastnih knjigarn tako počasi prihajajo v situacijo, ko lahko le pri redkokateri knjigi računajo, da jo bodo prodali fizičnim kupcem v več kot 200 izvodih (brez odkupa knjiž­nic, seveda), kar je tista spodnja meja rentabilnosti, ki jo lahko prenese le najbolj zagrizen in kar se da dob­ro vkopan založnik, ki knjige izdaja z lastnim denarjem. Če se kot družba in posamezniki spustimo še stopnico niže, bo naslednja ekonomska oseka posušila še kar nekaj tistih, ki so nekako vzdržali vse do danes. Nič ne jamramo, samo povemo, kako je.

Srečno v tej jeseni!


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...