O prevajanju humanistike in družboslovja. In o Siegfriedu Kracauerju
Pogosto se kar pozablja, da so v Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP) poleg tistih, ki prevajajo leposlovje, že od nekdaj včlanjeni tudi prevajalke in prevajalci, ki se ukvarjajo s stvarno literaturo na področju humanistike in družboslovja – prevajajo znanstvene, strokovne, pa tudi poljudne knjige in članke. Posebej uspelim knjižnim prevodom humanistike in družboslovja je (šele) od leta 2015 namenjena Jermanova nagrada, pred tem pa je bila nekajkrat izjemoma tudi zanje podeljena Sovretova nagrada. V rubriki Pobliski v prevode se je o tovrstnem prevajanju do zdaj pisalo zelo malo.
Prevajanje humanističnih in družboslovnih del ima v Sloveniji že dolgo tradicijo. Kar nekaj naših založb in drugih ustanov, ki se ukvarjajo tudi z založniško dejavnostjo, je specializiranih prav za izdajanje izvirnih in prevodnih del s teh dveh področij: Založba Krtina, Studia Humanitatis, Založba Sophia, Založba /*cf. in Društvo za teoretsko psihoanalizo (ki so od leta 2016 povezani v Kooperativo THD); Založba ZRC, Znanstvena založba FF, Založba FDV, Založba Univerze na Primorskem; Slovenska kinoteka, MGL, Maska, Emanat, do nedavnega tudi DSKP – in še bi lahko naštevali. Del programa namenjajo humanistiki in družboslovju tudi številne splošno usmerjene založbe. Veliko tovrstnih besedil pa izide tudi v periodičnih publikacijah.
Humanistična in družboslovna dela pogosto niso posebej jezikovno virtuozna; tu ima prednost vsebina in pri rabi jezika je manj svobode kakor v leposlovju. Pri teh prevodih se je običajno treba veliko ukvarjati s terminologijo, in ker je ta na mnogih področjih v slovenščini razvita slabše kakor v marsikaterem (večjem) jeziku, iz katerega prevajamo, slovenski prevajalci in prevajalke v sodelovanju s strokami pomembno prispevajo k njenemu razvoju. Pri prevajanju stvarne literature imamo poleg tega navadno opraviti z bist veno več opombami kakor v leposlovju – tako avtorjevimi kot tudi prevajalskimi. Velikokrat pa se je treba ukvarjati tudi z iskanjem citatov iz že prevedenih del, kar je lahko – če izvirnik ne navaja točnega podatka o viru – precej zamudno delo. Ob lektorskem in uredniškem branju so tovrstni prevodi včasih podvrženi še strokovnemu pregledu.
Jezikovno zanimivejša in nemalokrat tudi zahtevnejša so starejša humanistična in družboslovna dela – ne le zaradi sprememb, ki jih je izhodiščni jezik doživel od nastanka besedila do danes, temveč tudi zato, ker so takratni družboslovci in humanisti namenjali slogu več pozornosti kakor večina današnjih. Kljub že omenjeni dolgi tradiciji prevajanja pri nas se še vedno najdejo kanonska dela in pomembni klasiki, ki na prevod v slovenščino še čakajo. Ali pa so ga dočakali nenavadno pozno. Eden takšnih klasikov je Siegfried Kracauer (1889– 1966) – nemški arhitekt, sociolog, filozof, publicist, novinar, esejist, urednik, pisatelj, predvsem pa filmski kritik, eden od utemeljiteljev filmske teorije in začetnik sociologije filma. Z Walterjem Benjaminom, Ernstom Blochom, Theodorjem W. Adornom in Maxom Horkheimerjem sodi med najpomembnejše in najproduktivnejše nemške kritične intelektualce svojega časa. Bil je ena osrednjih intelektualnih osebnosti weimarske Nemčije, pa tudi – čeprav manj izpostavljeno – New Yorka v letih 1941– 1966. Do leta 1941 je pisal v nemščini, po emigraciji v ZDA pa v angleščini. Z zgodovinskega in kulturnosociološkega vidika je še posebej pomembno njegovo publicistično delovanje v desetletjih med obema svetovnima vojnama – v obdobju, zelo podobnem našim kriznim časom (ob branju Kracauerjevih del se lahko prepričamo, da ti dve obdobji mdr. povezujejo vsesplošna družbeno-politična nestabilnost, gospodarska kriza, šibka razredna in politična zavest, nacionalistična fašizacija, brezobzirno poblagovljenje vsega obstoječega, racionalizacija in mehanizacija dela, strukturna brezposelnost, zlorabljanje takrat vajenskega, zdaj pa študentskega in prekarnega dela, anonimnost in brezosebnost finančnega kapitala, eskapistično zatekanje k ponudbi zabavne industrije, obsedenost z mladostjo). Veliko pozornost si Kracauer zasluži kot izrazito družbeno-politično angažiran kronist in analitik filmske umetnosti od začetka dvajsetih do konca petdesetih let ter kot izjemen interpret modernega življenja in odličen kulturni kritik 20. stoletja.
Pri nas Kracauerja začuda prevajamo šele dobro desetletje. Prvi slovenski prevod katerega od njegovih besedil sega v leto 2007 – takrat je v reviji Kino! izšel odlomek iz enega od avtorjevih temeljnih del Theory of Film. The Redemption of Physical Reality (Teorija filma. Osvoboditev fizične realnosti, 1960); prevedla ga je Maša Peče. Prvi knjižni prevod iz Kracauerjevega opusa smo v Sloveniji dobili šele v tem desetletju: gre za znamenito sociološko študijo Uslužbenci. Poročilo iz najnovejše Nemčije (Die Angestellten. Aus dem neuesten Deutschland), ki je bila v izvirniku objavljena že leta 1930, v slovenščino pa jo je leta 2013 prevedla avtorica tega članka. Zatem sta v slovenščini izšla še Kracauerjev avtobiografski roman Ginster iz leta 1928 (prev. Slavo Šerc, 2014) in reprezentativen izbor avtorjevih krajših besedil o filmu – Filmska čitanka (prev. Anja Naglič in Maja Lovrenov, 2017). Prihodnje leto se obeta prevod še ene pomembne Kracauerjeve knjige, Ornament množice (Das Ornament der Masse, 1963), v kateri je avtor zbral svoje najboljše eseje iz časa weimarske republike.
Kracauerjeva besedila niso preprosta niti za branje, kaj šele za prevajanje. V njih je veliko ironičnih aluzij, (parafraz) citatov iz literature, priložnostnih skovank in besednih iger ter nenavadno zapletenih formulacij; posebno noto dajejo tem besedilom številne slikovite primerjave in prispodobe (Kracauer, po osnovni izobrazbi arhitekt, je bil izrazito nagnjen k prostorskemu predstavljanju in mišljenju). Kracauerjevo pisanje se tako tudi v neleposlovnih besedilih močno približa literaturi. Pri prevajanju Uslužbencev se je bilo ob naštetem treba spoprijeti še s stalnim prehajanjem med različnimi jezikovnimi registri (od visokega knjižnega jezika do pogovornega in narečnega govora, od publicističnega do pravnega, ekonomskega, sociološkega, psihološkega in filozofskega diskurza, od sindikalnega do vojaškega in športnega žargona). Težavne so bile tudi posamezne realije (poimenovanja nekaterih poklicev, funkcij, ustanov, zakonov, dokumentov, postopkov ipd.), ki v slovenskem prostoru niso več oziroma nikoli niso bile znane. Pri besedilih, zbranih v Filmski čitanki, je bilo mdr. treba razmisliti o prevodu z vidika današnje filmske terminologije zastarelih izrazov: mnogi od njih so bili v prvih desetletjih zgodovine filma (začasno) izposojeni oziroma izpeljani iz literature, gledališča ali fotografije (»film« npr. v teh besedilih ni le der Film, temveč včasih tudi das Stück ali das Lichtspiel). Veliko časa je pri pripravi Filmske čitanke vzelo tudi iskanje slovenskih naslovov tujih filmov. Brez dodajanja opomb, in to številnih, pri prevajanju Kracauerja ne gre. In brez uporabe (tudi starejših) priročnikov prav tako ne (pri Uslužbencih so se kot posebej koristni izkazali različni pravni slovarji in še v gotici natisnjeni Meyerjev leksikon iz let 1924– 1931; pri Filmski čitanki pa filmski leksikoni in številni seznami filmskih naslovov).
Kracauer je lep zgled (tudi) jezikovno visoko kultiviranega družboslovca in humanista, čigar dela niso za prevajanje nič manjši – čeprav drugačen – izziv, kot je zahtevno leposlovje.