Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Pobliski v prevode

O prevodih

Bukla 66, junij 2011

O prevodih

Odnos slovenske in italijanske literature in njune medsebojne recepcije je podoben različnosti teh dveh jezikov, razkoraku med italijanskim abstraktnim načinom izražanja in slovenskim, ki je bolj »prizemljen«: Italijani se namreč za našo književno produkcijo zanimajo bolj abstraktno in naključno, mi za njihovo konkretneje. Kakšna pa je slika v zadnjih časih?

Slovenci smo pomembnejša italijanska dela več ali manj prevajali sproti in dosledno, čeprav je tu še nekaj večjih vrzeli (v slovenščini npr. še nimamo integralnih kapitalnih epov, Ariostovega Besnečega Orlanda ali Tassovega Osvobojenega Jeruzalema). Včasih smo se reševali v antologijske preglede, ki pa so vendarle bili dovolj reprezentativni, da si je slovenski bralec lahko ustvaril dokaj široko podobo o dogajanju na apeninskem literarnem prizorišču – pomislimo samo na velikane, ki so zaznamovali italijansko poezijo v prejšnjem stoletju. Za to so bili zaslužni razgledani uredniki in podkovani prevajalci. Lani smo pri nas izdali skoraj trideset prevodov iz italijanščine.

Od česa pa je odvisno, da bi se usoda usmilila slovenskih del in zarisala konstelacijo, kadar se naši sosedje, ki se lahko pohvalijo z največjim številom založb v Evropi, spomnijo, da se svet ne konča na vzhodni meji, ampak da na tej in oni strani nje že ves čas v nekem majhnem jeziku ustvarja druga kultura, v katero bi bilo vredno pokukati? Stanje je bilo namreč še leta po slovenski osamosvojitvi ali vstopu v Evropsko unijo vse do nedavnega precej klavrno. Formalne meje padajo, psihološke in kulturne ostajajo in le pogumni in radovedni si upajo onstran meje in si prilastiti neznano, če parafraziramo italijanskega esejista in pisatelja Claudia Magrisa, ki pravi, da je pravilen način dojemanja meja ta, da se čutimo tudi na drugi strani. Romantični naboj takšnih misli pa pri priči izpuhti ob nekaterih knjižno-tržnih podatkih: v Italiji vsako leto izide menda 52.000 novih knjig, to je nepredstavljivih 150 na dan. Že italijanski avtorji pogosto nimajo sreče in se njihova dela kljub osebni in internetni promociji ne prebijejo iz distribucijskih skladišč, le kako bi se potem v deželi stoterih zvonikov posrečilo slovaškemu … pardon, slovenskemu?

In če gre povrhu vsega za delo s kočljivo temo, za katero Italijani nimajo posluha oz. bi jo najraje pometli pod preprogo zgodovine, je še toliko teže. Zna se zgoditi, da npr. opazijo roman slovenskega zamejskega avtorja, ki je njihov državljan, šele s štiridesetletno zamudo in osemnajst let za francoskim prevodom. Toda čudeži se dogajajo in tudi v tej geološki dobi se je – natančneje leta 2008 – zgodil »fenomen Pahor«. Sosledje dogodkov je bilo táko: urednik kulturne rubrike tržaškega, Slovencem sicer ne vedno naklonjenega dnevnika Il Piccolo Alessandro Mezzena Lona navduši srednje veliko založbo Fazi Editore za Pahorjevo Nekropolo (prevod Ezia Martina je izpilil Valerio Aiolli; prvi prevod tega dela je sicer iz leta 1997, vendar ni prepričal bralcev in kritike ne samo zaradi slabe distribucije dokaj neznanega založnika, ampak morda tudi zaradi svoje okornosti). Spremno besedo napiše Claudio Magris in Fazi knjigo izda. Sledita recenzija v enem največjih italijanskih časnikov La Repubblica izpod peresa Paola Rumiza, predvsem pa oprahovski fenomen: založba pošlje Nekropolo znanemu televizijskemu voditelju Fabiu Faziu, knjiga zbudi njegovo pozornost (menda sprva bolj iz radovednosti do založbe, ki ima podobno ime kakor on) in ga prevzame. Pahorja povabi v svojo oddajo Che Tempo Che Fa na tretjem programu nacionalne televizije in slovenski pisatelj navduši skoraj pet milijonov gledalcev. Nekropolo ponatisnejo in Pahorja večkrat ovenčajo s pomembnimi nacionalnimi nagradami.

Žal se prozi Draga Jančarja ne godi tako dobro, čeprav se avtor lahko pohvali z nekaj prevodi (npr. Joyceevim učencem/L\'allievo di Joyce, prev. Veronika Brecelj/ in Zvenenjem v glavi/Il Ronzio, prev. Roberto Dapit, Martin Vidali/). Ena večjih založb, Bompiani, ki je izdala njegov Severni sij (Aurora boreale, prev. Darja Betocchi in Enrico Lenaz; tudi k tej je spremno besedo napisal Magris), je namreč pred časom dobila ekskluzivne avtorske pravice za njegova dela, s tem pa si lasti tudi pravico, da jih izda, kadar se ji zahoče. Zaradi premajhnega odmeva Severnega sija je založba Bompiani zelo previdna in vprašanje je, kdaj bodo italijanski bralci lahko kupili To noč sem jo videl (podobno usodo »blindiranega« avtorja je v Italiji doživel srbski pisatelj Danilo Kiš, čigar dela je založba Adelphi »po kapljicah« izdajala dvajset let).

Verjetno bi se njegovim knjigam v italijanskem prevodu bolje pisalo, če bi jih izdajala manjša, a odlična založba iz Trenta, Zandonai, ki »pokriva« območje nekdanje Jugoslavije. V njihovem katalogu zasledimo Pahorjeve Spopad s pomladjo (Una primavera difficile, prev. Mirelle Urdih Merkù), Grmado v pristanu (Il rogo nel porto, prev. Anna Raffetto) in Zibelko sveta (Il petalo giallo, prev. Diomira Fabjan Bajc), Smrt slovenske primadone Brine Svit (Morte di una primadonna slovena, prev. Sabina Tržan in Simonetta Calaon) in Berlin Aleša Štegra (Berlino, prev. Michele Obit), v prevodu Darje Betocchi pa pripravljajo še Kovačičeve Prišleke.

Če pod vse to potegnemo črto, ugotovimo, da se stanje počasi izboljšuje. Vsekakor je fenomen Pahor utrl pot zanimanju za slovenske avtorje. Zadnje čase tržaški Il Piccolo namenja vse več prostora slovenskim avtorjem, najde pa se tudi kak zamejski Slovenec (npr. Dušan Jelinčič), ki v italijanščini objavlja že skoraj prave uspešnice. Vse več je tudi gostovanj slovenskih pesnikov in pisateljev na italijanskih knjižnih sejmih in festivalih. Veselimo se torej slovenskega prodora ne samo v popuščajoči tržaški krč, temveč tudi globlje po Apeninskem polotoku.

Veronika Simoniti je diplomirana romanistka. Vrsto let je delala kot svobodna prevajalka in lektorica italijanskega jezika. Zadnja leta prevaja predvsem iz italijanščine (Marani, Camilleri, Galimberti, Niffoi, Magris). Piše tudi kratko prozo (Zasukane štorije, 2005).


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...