O prevodih
Nočni vlak v Lizbono
Pascal Mercier
prevod in spremna beseda: Ana Grmek
Peter Bieri, ki objavlja pod psevdonimom Pascal Mercier, je z romanom Nočni vlak v Lizbono (Nachtzug nach Lissabon, 2004) prodrl na lestvice knjižnih uspešnic. Švicarski filozof in pisatelj v romanu svoje filozofske nazore uspešno osvobodi pretiranega znanstvenega žargona in jih z virtuoznostjo veščega pisca oblikuje v napet roman, v katerem glavni junak navzven potuje po Lizboni, v resnici pa gre za raziskovanje človekovega razmišljanja in čutenja, našega bivanja. Mlada, uveljavljajoča se prevajalka je bila pred precej kompleksno nalogo ujeti vse tančine, lahko bi rekli vse filozofsko ozadje romana in njegovih likov. To se ji je dobro posrečilo. Jezik je sočen, a ne zaide v pretirano leporečenje, temveč v pravi meri sledi izvirniku. Roman se bere tekoče, kar je v našem primeru znak, da je prevod izpiljen. Stilistično se ujema z izvirnikom, ni pretirano odvečnih besed niti izpuščanj. Edino, kar bi morda predlagala, je točnost transkripcije portugalskih stavkov in navajanja toponimov, kot je na primer pokopališče Prazeres, Friedhof von Prazeres, v prevodu pokopališče v Prazeresu. Malo me je zmotil tudi naslov Nočni vlak v Lizbono, sama bi se najbrž odločila za Nočni vlak za Lizbono, kot tudi sama prevajalka enkrat v besedilu piše v povezavi z vlakom za Ženevo. A morda to ni bila le prevajalkina odločitev. Prevod bi označila kot ZELO DOBER.
Šolske bridkosti
Daniel Pennac
prevod: Mateja Seliškar Kenda
Daniel Pennac je slovenskim bralcem dobro znan, saj je bilo več njegovih del poslovenjenih. Tokrat se nam predstavlja s svojim življenjepisom, ki prisrčno slika njegovo posebno naravo, njegovo težko prilagoditev šoli, vse to pa razširi na problem razumevanja med odraslimi in otroki, izgubljanje v svetu, kjer nam ni (skoraj) nič jasno, in pri tem spretno krmari med domišljijo in resničnostjo. Prav tako dobro poznamo tudi prevajalko, ki je cenjena, ima bogato splošno znanje in se je že v več besedilih izkazala kot mojstrica jezika. Besedilo je transparentno, tudi v prevodu je tekoče in berljivo. Tu in tam, sicer ne na škodo razumevanja, temveč le na pol poti do perfekcije, so se določeni stavčni segmenti – domišljam si, da so bili narejeni malce v naglici, kar je botrovalo prehitrim zaključkom – izkazali za preveč poenostavljene in zato dvoumne: Maman me demande, sa main posée sur la mienne, au moment où je la quitte se v prevodu glasi Mama ob odhodu položi svojo roko na mojo in vpraša. Predlagala bi: ko odhajam, mama ... V prevodu je tudi nekaj nedoslednosti: francoski auteur se namreč enkrat glasi avtor, kmalu zatem pa pisec, bureau pa je enkrat delovna soba, drugič pa delovni prostor, potem včasih naletimo na izgubljanje pomena zaradi neustreznega razumevanja kot na primer v drugem delu stavka N\'étant pas destiné à devenir, je ne lui paraissais pas armé pour durer, ki se v prevodu glasi Ker mi ni bilo namenjeno, da nekaj postanem, se ji nisem zdel opremljen, da bi obstal. Ta drugi del bi se moral glasiti nekako takole: /.../ se ji nisem zdel sposoben preživeti. To je bilo samo nekaj spotikov v sicer izvrstnem prevodu, ki od izvirnika ohranja živost, tekočnost in ritem, zato bi prevod označila kot ZELO DOBER.
Votlina idej
José Carlos Somoza
prevod: Barbara Vuga
Kubanski avtor, ki že tako rekoč vse življenje živi v Španiji, se predstavlja slovenskim bralcem s tem krimičem v slogu Ecovega romana Ime rože. Odlikujeta ga bujna domišljija, enigmatičnost, bogastvo jezika, napetost, ki ne popusti do konca zgodbe, ki je spletena iz več zgodb, ki so kot ruske babuške ena v drugi in hkrati prepletene med seboj. Obenem pa nismo nikoli prepričani, kaj je plod naše domišljije in kaj je se res dogaja v otipljivi stvarnosti. Prevajalka, ki jo že dobro poznamo, nam je postregla z odličnim prevodom, ki v vsem ohranja intenzivnost, pestrost in virtuoznost izvirnika. Poslovenjen je točno, drzno, kot se to v mejah sprejemljivega od prevajalčeve ustvarjalnosti pričakuje, ohranja vse elemente izvirnika in ga prav tako osupljivo podaja v roke slovenskemu bralcu. Naj pohvalim še urednico in lektorico Bronislavo Avbelj, ki se prevodu popolnoma posveti in vanj poglobi, da lahko v sodelovanju z njo res nastane vrhunski prevod, ki jih na Modrijanu ne manjka. VRHUNSKO.
Mag. Barbara Juršič je prevajalka za portugalski, španski in francoski jezik, tolmačka in strokovnjakinja za portugalsko književnost ter članica upravnega odbora DSKP. Piše članke za slovenske in portugalske strokovne revije in časopise ter pripravlja oddaje za slovenski radio. Leta 2005 je prejela nagrado za najboljšega mladega prevajalca za prevod romana Evangelij po Jezusu Kristusu portugalskega nobelovca Joséja Saramaga in druge pomembnejše prevode iz portugalščine.