O tem, kako neprecenljivi so prevajalci neprevedljivih literarnih del
Zgodbe; David Foster Wallace, prevod: Jure Potokar; V imenu stvari; Francis Ponge, prevod: Saša Jerele
Nekatere pesnike, pisatelje in literarne ustvarjalce enako ali celo bolj kot vsebinska plat ustvarjanja strastno zanima jezik sam, občudujejo, preučujejo in raziskujejo ga v njegovih izraznih možnostih in razsežnostih, izumljajo nove besedne zveze, nove asociativne sklope.
Francoski pesnik Francis Ponge je že zelo mlad občutil globok odpor do banalne, vsakdanje govorice. To nelagodje se je še poglobilo zaradi občutka nemoči, da bi izrazil bolečino ob smrti očeta, ob spoznanju, da se neustavljiva želja po izražanju, »la rage de l\'expression«, nujno sooči z jezikom, ki je nepopoln in nezadosten in nas prisili, da se izražamo »z ozirom na besede«. Ta bes je Ponge spremenil v svoje poslanstvo, prepoznal ga je v Lautreamontovem videnju pesnika, ki je »bolj koristen od katerega koli posameznika svojega rodu, ker izumlja jezik, ki ga bodo nato uporabljali novinarji, pravniki, trgovci, diplomati in znanstveniki.«
Francis Ponge je oboževal francoski jezik, pri pisanju je z velikim užitkom in dlakocepsko natančnostjo preučeval pomene besed in ni napisal niti vrstice brez slovarja (enojezičnega Littréjevega) in dolgega premlevanja. Ponge sam je poudaril, da je njegovo pisanje neločljivo povezano s francoskim jezikom in taka navezanost pesnika na jezik ni za prevajalca prav nič spodbudna, zato je razumljivo, da se Pongea drži sloves neprevedljivega avtorja. Zbirka Le Parti pris des choses je z naslovom V imenu stvari izšla leta 2010 v prevodu Saše Jerele, znane po prevodih del, ki zahtevajo vrhunsko jezikovno kompetentnost, natančnost, vztrajnost in domiselnost. Že misel na prevajanje Francisa Pongea je pogumno dejanje, vendar odraža tisto globoko prepričanje, ki je lastno zrelim in predanim prevajalcem, da je prevod izziv, za katerega se je vredno potruditi, in da je tisto, kar je nekdo iskreno in zavzeto izrazil, čeprav na še tako nenavaden ali včasih čudaški način, mogoče posredovati in izraziti v drugem jeziku.
»Ko se [prevajalec] potopi v gostoto besedil, se zaradi križanj in valovanj pomenov nenehno zaman izteguje za prividom trdno določljive podobe: stavki so kot tiste kozice iz pesmi, ki utripajo v prekrivajočih se gibanjih. Kar je za bralca užitek, je za prevajalca past, reševanje neznansko zapletene križanke,« pojasni Saša Jerele v spremnem zapisu. »Občasno prevajalca opogumijo nepričakovane povezave, ki se mu odkrijejo med stvarjo in njenim imenom v slovenščini. Včasih pa stavi na drznost, torej na svoboden prevod, če ta pretirano ne okrni ali spremeni vsebine, če ostane v pongeevskem duhu. Tako lahko vsaj ponekod ujame tisto izmu-zljivost, drsenje, ki bi ga morda lahko s Pongeevo skovanko imenovali tudi »dvoumnoživost«, amphibiguité. Čeprav ne more biti nikoli zadovoljen, upa, da se bo bralec pustil prevodu zapeljati.«
V istem duhu je pred kratkim Jure Potokar zapisal o svoji izkušnji prevajanja Davida Fosterja Wallacea: »Znova sem zelo živo spoznal, kolikšna je razlika med branjem in prevajanjem, kako je nekaj mogoče čisto dobro razumeti, ko pa je treba prevesti, ostaneš brez besed, brez ideje, kako to narediti.« Wallace, pred tremi leti umrli ameriški pisatelj, velja za enega najbolj zanimivih mislecev in stilistov svoje generacije. V svojem pisanju na spontan in naraven način, v ritmu pripovedi, prepleta najbolj nenavadna jezikovna sredstva in registre, od vzvišenega in izbranega govora, slenga in besednjakov različnih družbenih skupin in posameznikov, modernega filozofskega izražanja, uporablja izjemen besedni zaklad, neologizme, jezikovne domislice in akrobacije, ki pa so pogosto neločljivo (in zato neprevedljivo) povezane s konkretno realnostjo življenja v določenem okolju. Prevajanje takih literarnih del zahteva od prevajalca več kot samo vrhunsko jezikovno kompetenco, sposobnost vživljanja in kritičnega presojanja, ampak tudi veliko domiselnosti, sproščenosti in samozavesti pri iskanju rešitev. In podobno, kot se nekateri avtorji pri svojem pisanju s posebnim užitkom ukvarjajo z jezikom, tudi pri prevajalcih takih avtorjev prepoznamo podobno veselje do raziskovanja jezika, reševanja jezikovnih rebusov in labirintov.
Raymond Queneau, Georges Perec, Jacques Roubaud in drugi člani francoske druščine OULIPO so se strastno in načrtno poigravali z jezikom, ga preučevali in raziskovali, predvsem pa izumljali nove postopke za literarno ustvarjanje. V slovenski književnosti za zdaj še nimamo avtorjev, ki bi bili hkrati matematiki in pesniki in bi združeni v literarno skupino eksperimentirali z jezikom in pesniškimi oblikami, kot so to počeli in še danes počnejo francoski oulipojevci. Pa vendar po zaslugi prevodov Aleša Bergerja in Suzane Koncut lahko tudi v slovenskem jeziku občudujemo izjemno jezikovno virtuoznost, inventivnost, domiselnost in »dvoumnoživost« Queneauja in Pereca. In ker gre za prevode, je ta jezikovna virtuoznost tudi in predvsem virtuoznost slovenskega jezika.
S podobno sladokusno predanostjo nam je Andrej E. Skubic odprl vrata v jezikovne svetove Gertrude Stein in Flanna O\'Briana. Nič manj osupljiva ni prevajalska virtuoznost, s katero Jana Unuk v prevodu pesnitve Od sončnega vzhoda do njegovega zahoda oživi ne samo izjemno bogastvo poezije Czesława Miłosza, ampak nas v pesnitvi poljskega nobelovca nagovorijo stari slovenski dialekti, s pomočjo katerih je prevajalka z izjemno natančnostjo in raziskovalno zavzetostjo prevedla dele starih dokumentov, ki jih je avtor vključil v pesnitev.
Bogastvo naroda se brez dvoma meri tudi po bogastvu njegove knjižnice, tako kar zadeva dela domačih kot tujih avtorjev. Pri tem so imeli prevajalci vedno izredno pomembno vlogo. Sem pa prepričana, da imajo v slovenskem prostoru prevajalci, ki odkrivajo in prevajajo jezikovno inovativne in zahtevne avtorje prav posebno mesto. Njihov prispevek k slovenski kulturi je kvantitativno žal nemogoče ovrednotiti, njihov pomen namreč ni v številu izdanih in izposojenih knjig, pač pa v neprecenljivem prispevku za slovenski jezik. S svojo zavzetostjo, iznajdljivostjo, domiselnostjo, ustvarjalno vnemo in izumiteljsko žilico namreč z vsakim prevodom dokazujejo, kako živ in bogat je slovenski jezik, koliko ustvarjalne moči in izraznih razsežnosti je mogoče v njem odkriti, prebuditi in izumiti. In s tem opravljajo delo, ki ga žal le redki pesniki in pisatelji.
Dr. Nadja Dobnik je prevajalka in predavateljica francoskega jezika na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in na Oddelku za prevajalstvo FF. Raziskovalno se ukvarja z didaktiko prevajanja. Zadnji prevodi: Jacques Roubaud Parnik, Christian Bobin Vsi so zaposleni, Yves Bonnefoy O gibanju in negibnosti Douve.