O življenjskih in drugih lažeh
Dejstvo je, da je ni knjige, ki bi bila všeč vsem. In prav je tako. A dejstvo je tudi – pa naj si to želimo priznati ali ne –, da nam veliko knjig ni všeč le posredno, ne da bi jih sploh odprli. Nad nekaterimi vihamo nosove, ker je to modno, nad drugimi, ker se preprosto ne prištevamo med bralstvo, ki mu tovrstne knjige ugajajo.
Ivan Cankar
• Romani I; Tujci; Na klancu; Hiša Marije Pomočnice
• Romani II; Gospa Judit; Križ na gori; Martin Kačur
• Romani III; Nina; Novo življenje; Milan in Milena; Marta
Cankarjeva založba, 2026, t. v., 448–491 str., 32,99 €/knjigo
Tokrat se ne bi spuščal v debato o pozerstvu, temveč me zanima tretja kategorija, tiste knjige, ki se jih ne pritaknemo, ker so nam jih na neki točki priskutili. Velikokrat s prisilo. In velikokrat v to kategorijo sodijo prav dela, ki jih prištevamo v svetovni ali nacionalni literarni kanon, klasiki po domače.
Resnici na ljubo je kar nekaj takih, predvsem lokalnih, ki jih lahko mirne duše, če si ravno ne služite ubornega kruha z literaturo, preskočite, takih, ki so v nacionalni kanon prilezli, ker so – čast in slava – dokazali, da tudi t. i. manjšinske književnosti in jeziki premorejo hoditi vštric s svetovnimi trendi, takih, ki so ohranjali nacionalno zavest, in tako dalje in tako dalje v podobni štimungi. A kar naredi klasika polnokrvnega mimo formalnih akrobacij, je sposobnost, da nas kljub časovni distanci še vedno nagovori, da v besedilu prepoznamo ljudi, kot smo sami, ljudi, ki jih še vedno mučijo podobna vprašanja.
Slovenska literatura premore kar nekaj takih, a verjetno je prvak med njimi Ivan Cankar, čigar 150. obletnico rojstva praznujemo letos. Ta nečimrni gizdalin z neprekosljivim posluhom za jezik je že pred stotimi leti pisal o razrednih vprašanjih, položaju žensk in otrok, spolnem nasilju in izgubljenih idealih. Skratka, o vprašanjih, o katerih še danes velikokrat žal brezplodno modrujemo. Če torej po nekem naključju v vaše roke zaide nova izdaja njegovih romanov, ki je letos izšla pri Cankarjevi založbi, jo primite v roke in pozabite vse, kar veste o Cankarju, vse laži o tem, kako bi morali brati klasika in kaj bi morali v njem videti. Morda boste presenečeni, in kot je rekla ilustratorka Tina Dobrajc, v njem najdete »nepričakovano sodobnega sogovornika«.
Sam sem ga našel v kratkem odlomku iz romana Milan in Milena, ki sem ga ob urejanju nove izdaje bral prvič: V spominu mu je migljalo in mrgolelo, prerivalo se in gnetlo, bleščalo se in smejalo – tisoč luči, tisoč neznanih obrazov, svetlih, šumečih oblek, zvonkih glasov. Ali vse je bilo kakor v daljni megli; in tista megla je bila zadušna, strupena, vse je bilo zastrupljeno v nji, obleke, smeh, misli in srca.
»In nalagali so me, da je to življenje!«