Od Bucaya do Cervantesa
V okviru Noči knjige je letos že drugič potekal tudi španski osnovnošolski festival ¡Hola, chic@s!, ki ga pripravlja Slovensko društvo učiteljev španščine. Letošnji svetovni dan knjige in avtorskih pravic smo praznovali z vračanjem h koreninam: z uprizoritvijo ImproKIHOTA. Tako smo se spomnili, komu od svetovnih avtorjev je dan knjige sploh posvečen, obenem pa se s tem pridružili letošnjemu obeleževanju 400. obletnice izida drugega dela Cervantesovega Don Kihota.
Uprizoritev, ki je potekala na Ekonomski srednji šoli na Roški cesti v Ljub ljani, je tamkajšnja knjižničarka pospremila z omembo nekaterih špansko govorečih avtorjev, Bucaya in Cervantesa. Ravno Miguel de Cervantes je z drugim delom svojega romana odločilno pripomogel k uveljavitvi sodobnega pojmovanja avtorstva: že v uvodu je okrcal Avellanedo, avtorja »apokrifnega« drugega dela Don Kihota, ki je v svojem besedilu njegovega literarnega junaka, tedaj pravo literarno uspešnico, brez njegove vednosti in dovoljenja popeljal novim dogodivščinam naproti. Celoten drugi del Cervantesovega besedila, ki tudi sicer zrcali recepcijo prvega dela, je tako poln osti proti Avellanedi.
Čeprav je svoje avtorstvo prve španske slovnice leta 1492 jasno izražal že Antonio de Nebrija, dobro stoletje pozneje pa ob Cervantesu še drugi zlatoveški avtorji, še zlasti tisti, ki so živeli ali pa so vsaj skušali živeti od svojega peresa, je Španija avtorstvo pravnoformalno regulirala šele v 19. stoletju, stoletje in pol za Anglijo. To je podatek, ki je verjetno zanimivejši za literarne zgodovinarje, za vse, ki imajo še danes tako ali drugače opraviti z avtorstvom, pa je verjetno zanimivejše, kako njihove pravice spoštujejo danes.
Zadnja Bela knjiga o prevajanju na področju španskega založništva, ki jo je leta 2010 izdalo špansko Ministrstvo za kulturo, precej pozornosti namenja tudi avtorskim pravicam literarnih in književnih prevajalcev, manj se jim posveča Bela knjiga o prevajanju in tolmačenju za državne institucije, ki jo je prav tako leta 2010 izdalo špansko Ministrstvo za zunanje zadeve in sodelovanje. Podatke iz obeh lahko primerjamo z rezultati, ki sem jih dobila z anonimnim anketiranjem slovenskih prevajalcev med 19. februarjem in 1. marcem 2013, v katerem je sodelovalo 109 prevajalcev (književnih, znanstvenih in tehničnih, filmskih in televizijskih ter sodnih tolmačev). Vprašanja v anketi so bila precej podobna vprašanjem iz španskih anket, a krajša, kar je omogočilo primerjalno optiko. Rezultate ankete sem prestavila v daljšem članku, ki že nekaj časa čaka na objavo, zato jih bom za tole Buklo strnila v delu, ki zadeva predvsem avtorske pravice prevajalk in prevajalcev.
Podobno kot v Španiji je med slovenskimi prevajalci občutno več žensk, še zlasti med mlajšimi, med starejšimi prevajalci je delež moških višji. Prevajalke in prevajalci so večinoma vsaj visoko izobraženi, kar dobra tretjina se jih je izobraževalo tudi po doseženi diplomi. Slovenske prevajalke in prevajalci poklic prevajanja opravljajo v povezavi z drugimi poklici, predvsem poučevanjem, raziskovanjem, lektoriranjem, urednikovanjem in inštruiranjem. Le slabih štirideset odstotkov se jih preživlja izključno s prevajanjem, polovica jih je v svobodnih poklicih. Navedeni podatki so primerljivi s španskimi podatki, kar pomeni, da tudi v Sloveniji razdrobljenost prevajalskega dela otežkoča cehovsko identifikacijo prevajalk in prevajalcev, s tem pa vodi v vse večjo prekarnost poklica.
Med slovenskimi anketiranci največ prevodov odpade na tehnična in znanstvena besedila (25 %), književni prevod in komercialna besedila (19 %), druge prevode (filme, nadaljevanke in dokumentarne oddaje idr.), besedila za časopise in sodno overjene prevode. Med anketiranci jih 20 % tudi tolmači. Intenzivnost prevajanja je različna: največ jih prevaja občasno (34 %). Intenzivnih prevajalcev (ki prevedejo več kot 70 pol besedila letno) je 23 %. Najintenzivnejši so prevajalci v starostnem obdobju med 35. in 55. letom, prevladujejo ženske, ki so samozaposlene in imajo 11– 20 let prevajalskih izkušenj, kar spet ustreza španskim podatkom.
Prevajanje je pri tistih, ki mu namenjajo manj kot četrtino svojega delovnika in sem jih označila kot občasne prevajalce, predvsem dodaten vir dohodkov. Pri prevajalcih, katerih delovnik je bolj povezan s prevajanjem, zaslužek ne odraža večjega vložka. Primerjava med anketirankami in anketiranci, ki prevajajo književna ali tehnična besedila, in odstotkom zaslužka kaže, da predvsem tisti, ki prevajajo tako književna kot tehnična besedila, zaslužijo približno toliko, kolikor dela so vložili (odstotek, ki odpade na delovnik in zaslužek, je enak), cena dela književnih prevajalk in prevajalcev pa je nižja. Povprečni letni dohodek anketirancev od prevajanja v letu 2012 znaša 9695,30 €, pri tem pa so bile velike razlike med občasnimi prevajalci: nekateri niso zaslužili ničesar ali zelo malo (250 €), drugi precej več (26.000 € bruto). Španski viri za leto 2008 navajajo povprečni zaslužek v višini 10.854 €, najnižji letni dohodek je znašal 496 €, najvišji pa 27.692 €.
Anketirance in anketiranke smo spraševali, kakšne materialne pogoje jim zagotavlja naročnik za opravljanje prevajalskega dela. Španski prevajalci so na boljšem, saj jim naročniki večinoma omogočajo uporabo slovarjev, osebnih računalnikov, dostop do spleta in uporabo računalniških programov za prevajanje. Slovenskim prevajalcem naročniki večinoma ne omogočajo nič od navedenega. Slovenske prevajalke in prevajalci pogosto prevajajo brez pogodb (dobra tretjina), skoraj polovica s pogodbo za 1 izdajo, nekaj več kot 20 odstotkov pa za več izdaj. Podatki iz španskih virov so nekoliko nižji. Prav pri odgovorih glede načina plačila se jasno zarišejo razlike med literarnim in tehničnim prevajanjem v Sloveniji – pri književnem prevajanju so plačilni roki daljši, honorarji nižji, pri tem tudi subvencije zelo redko delujejo kot korektiv (v Španiji so tudi pri književnih prevodih plačilni roki krajši, večinoma mesec dni po oddaji besedila). Pogodbe, ki jih podpisujejo slovenski prevajalci in prevajalke, jim ne namenjajo odstotka od prodaje (v Španiji takšno določilo vsebuje kar 80 % vseh pogodb), kar pa morda v neki meri nadomesti knjižnično nadomestilo. Tehnični, znanstveni prevajalci in podnaslovljalci praviloma prej dobijo plačilo za svoje delo (v 30 do 60 dneh), slabše pa so pravno zaščiteni, saj pogodbe pogosto ne vključujejo določil o uporabi prevoda s strani tretjih oseb – v Španiji pogodbe v 52 % vključujejo tudi določila o odstopu prevajalčevih avtorskih pravic tretjim osebam. Materialne avtorske pravice anketirank in anketirancev so večinoma upoštevane: besedila so bila po oddaji večinoma lektorirana, z lektorskimi popravki pa se je večina prevajalcev lahko strinjala, pri čemer se zdi tretjina, ko to ni bilo mogoče, občutno preveč.
Slovenski anketiranke in anketiranci so pojasnjevali tudi, ali so od naročnika zahtevali ustrezno pogodbo, če jim je ta ni posredoval sam. Odgovori so presenetljivi, saj jih kar več kot polovica tega ni nikoli zahtevala. Vprašani so bili tudi, ali so kdaj ostali brez plačila za svoje delo ali pa so ga prejeli le del. Polovici se to ni zgodilo nikoli, drugi polovici pa le redko. Spraševali smo jih tudi, ali so bili prisiljeni uporabiti pravna sredstva, da bi dobili plačilo za svoje delo, in kar 80 % jih je odgovorilo, da ne. Med pravnimi sredstvi anketiranci navajajo izterjavo, tožbo, izvršbo, grožnjo z izvršbo, pri čemer jih je bila več kot polovica pri tem tudi uspešnih.
Kakšen sklep je mogoče potegniti iz nanizanih podatkov? Slovenski prevajalci so precej raznolik in neenoten del slovenskega trga dela. Prevladujejo občasni prevajalci. Tisti, ki se s prevajanjem ukvarjajo profesionalno, pa so prekarni delavci z negotovim plačilom in zato večinoma prisiljeni prevajati različna besedila (literarna, tehnična in druga) ter prevajanje kombinirati z opravljanjem drugih del. Tudi če poznajo svoje pravice, imajo malo prostora za pogajanja pri sklepanju pogodb, saj se bojijo izgube dela. Zato se težko odločijo, da bodo pravico poiskali na sodišču. Pogosto se soočajo z nespoštovanjem zakona o intelektualni lastnini, nizkim in neenotnim plačilom ter različnimi načini obračunavanja prevoda, vse večjo trivializacijo in razvrednotenjem poklica, kar vpliva na zniževanje kakovosti prevoda.
Naj zato sklenem z mislijo renesančno optimističnega avtorja Don Kihota, ki je zapisal, da je vsak od nas otrok svojih dejanj. To prav gotovo velja tudi za slovenske prevajalke in prevajalce.
Barbara Pregelj je prevajalka, raziskovalka in predavateljica na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici ter urednica pri založbi Malinc.