Od domačih knjižnih uspešnic do nižjega davka na knjige

Samo Rugelj, Bukla 152, 5. 2. 2020

Konec lanskega in začetek letošnjega leta sta za slovensko knjižno založništvo končno prinesla nekaj boljših novic. Pojdimo po vrsti.

Nedavno je naš največji knjigotržec objavil svojo lestvico najbolj prodajanih knjig v svojih knjigarnah v prejšnjem letu in na njej se je med desetimi najbolj prodajanimi znašlo kar pet del domačih avtorjev, med njimi tudi dve (Kako izgoreti Aljoša Bagole in Dolina rož Tadeja Goloba), ki sta izšli ob koncu leta. Nasploh se je (za sedaj) celotna trilogija Golobovih kriminalnih romanov utrdila med najbolj prodajanimi knjigami lanskega leta, na vrhu lestvice pa je seveda ostala Bronja Žakelj z romanom Belo se pere na devetdeset, ki je zaznamoval celotno lansko leto, vključno s kresnikovo nagrado. Kakšne zaključke lahko potegnemo z lestvice, poleg tega seveda, da je polovica knjig na njej povsem domačega izvora?

Prvi je ta, da so vse uvrščene domače knjige dobile tudi izjemno veliko medijske pozornosti. Bronja je bila s svojim romanom v žarišču vse leto, kresnik pa je njeno popularnost vnovič vzdignil v višave. Kriminalke Tadeja Goloba so ves čas pridobivale popularnost, vrhunec medijske izpostavljenosti pa so dosegle z lansiranjem šestdelne televizijske serije po prvi knjigi ob koncu leta. Kako izgoreti je sicer izšla šele konec novembra, vendar pa smo ob tem doživeli pravo medijsko eksplozijo, ki je razgrela bralce v taki meri, da so v nekaj dneh razgrabili tako prvi kot drugi natis knjige. »Zmagovalec pobere vse« je torej reklo (o tem sem pisal tudi v knjigi Krčenje), ki vse bolj zaznamuje tudi slovenski knjižni prostor: nekaj knjig dobi ogromno pozornosti, kar se potem odrazi tudi v veliki prodaji, večina preostalih pa precej manj ali skoraj nič.

Drugi zaključek je ta, da je praznična sezona od konca novembra do konca leta vse pomembnejša za življenje in preživetje knjig. Še pred nekaj leti je veljalo, da sta november in december seveda najpomembnejša meseca za prodajo knjig, vendar nista ­bila nikoli tako odločilna, kot se kaže v zadnjem letu ali dveh. Podatek, da sta se na letno lestvico najbolj prodajanih knjig uvrstili dve, ki sta izšli šele konec novembra, pove vse: celoletna prodaja knjig je bila tako nizka, da se je dalo z dobro načrtovanim in plasiranim naslovom v samo štirih tednih prebiti prav pod vrh lestvice. Kaj to pomeni za prihodnost? Vsekakor to, da je sedanji trend nekaj, čemur se bodo morali založniki vse bolj prilagajati tudi z načrtovan­jem svojega programa, obenem pa tudi to, da relativno šibka sezona do novembra pomeni tudi veliko prostora in možnosti za izboljšanje prodaje. K temu lahko nekaj pripomore tudi znižanje davka na knjigo.

Z letošnjim letom se je poprej 9,5-odstotni davek na knjigo in druge tiskane medije (ter elektronske knjige) znižal na 5-odstotnega. Hitro so se pojavila vprašanja, kaj to pomeni za knjižno založništvo. Preprost odgovor je: nič dramatičnega, vsekakor pa je to nekaj spodbudnega. Če pobrskamo po spominu, lahko vidimo, da knjige v bivši ­Jugoslaviji, če so prejele odločbo Kulturne skupnosti Slovenije, da gre za knjigo s kulturno vrednostjo, sploh niso bile obdavčene. To se je spremenilo z osamosvojitvijo, ko se je uveljavil 5-odstotni davek na knjigo (torej DDV, prej je šlo za t. i. prometni davek), ki se je potem samo še zviševal, nazadnje na 9,5 odstotka. Znižanje davka (nazaj) na 5 odstotkov torej po eni strani pomeni vrnitev na davčno raven, na kateri je slovenska knjiga že bila, obenem pa predstavlja nekaj dodatnega kisika za vse tiste, ki delujejo v tej panogi (bistroumna nedavna pripomba enega od založnikov je bila, da se je panoga že tako zmanjšala, da so v njej ostali samo še tisti, ki jih označuje tudi odsot­nost klasičnega kapitalističnega pohlepa, saj se na splošno s knjigami ne more več zaslužiti prav veliko) in želijo v njej vztrajati tudi še naprej.

Se bodo cene knjig znižale? To je eno od prvih vprašanj, ki so mi ga v zadnjih tednih zastavljali novinarji različnih medijskih hiš. Na to seveda ni enotnega odgovora. Ob nižjem davku ta razlika res ni tako velika, da bi se lahko v opaznejši meri odrazila v takojšnjem splošnem znižanju cen knjig. Ob nekako povprečni ceni slovenske knjige, ki se giblje okoli 20 evrov (uradni statistični podatki, ki seveda v en koš zmečejo vse od nizkocenovnih slikanic in brošur do najzahtevnejših knjižnih izdaj), lahko znižanje davka v čisto neposrednem finančnem učinku prinese znižanje cene povprečne knjige za en evro. Se bo zaradi tega znižanja potem prodalo več izvodov znižanega knjižnega naslova? To je vprašanje, na katero bo moral odgovoriti vsak založnik sam pri sebi ter v skladu s tem kreirati svojo poslovno strategijo, ki mu bo omogočala nadaljnje delovanje na slovenskem knjižnem trgu.

Seveda pa je nedvomno, da znižana davčna stop­nja prinaša na splošno pozitivne učinke za knjižno pokrajino. Ko pred časom, na začetku tretjega tisočletja, nekaj let knjiga na Hrvaškem ni bila obdavčena (sedaj ima enak davek kot pri nas), je to zelo spodbudno vplivalo na hrvaški knjižni trg, ki je brstel kot cvetoče polje spomladi. Zato lahko postopne in seveda zelo na široko razporejene pozitivne učinke znižanja davka na knjigo v prihodnjem obdobju pričakujemo tudi v Sloveniji. Malo tu, malo tam bi to znižanje lahko obudilo nekaj optimizma v slovenskem knjižnem prostoru, ta pa bi se lahko začel prenašati tudi drugam.

Znižanje davka na knjigo ima namreč tudi opazno simbolno noto. Pri tej odločitvi je bila politika enotna, s čimer je pokazala, da je slovenska tiskana (in elektronska) beseda nekaj, kar je vredno varovati in ohranjati, saj tega namesto nas ne bo počel nihče drug. Marsikaj namreč lahko uvozimo iz tujine, od žeblja do letala, le slovenskih knjig ne moremo (razen seveda tistih, ki jih izdajajo obmejne založbe). Zato je prav, da leto 2020 začnemo s knjižnim optimizmom, ne glede na to, ali se s knjigo srečujete na produkcijskem ali porabniškem koncu. Naj bo torej vaš svet ne samo pisan, temveč vse bolj tudi napisan!