Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Roman Rozina

»Od začetka sem vedel, da bo roman opisal dolg časovni lok.«

Samo Rugelj, Bukla 163, 24. 11. 2021

»Od začetka sem vedel, da bo roman opisal dolg časovni lok.«

Foto: Borut Krajnc

Roman Rozina (1960) že dolgo publicistično deluje v Zasavju, v zadnjem poldrugem desetletju pa se je aktivno začel ukvarjati s pisanjem leposlovja ter v tem času objavil pet romanov in štiri knjige kratke proze. Za romana Štirje v vrsto (2011) in Zločin in ljubezen (2016) je bil nominiran za kresnika, za Županskega kandidata Gamsa (2014) pa je prejel nagrado modra ptica. S svojim najnovejšim romanom, kjer je z naslovom Sto let slepote spet preobrnil naslov svetovne klasike, je izpisal doslej najambicioznejše delo, ki bo gotovo zaznamovalo leposlovni zaključek leta. Ob izidu smo z avtorjem opravili kratek pogovor.


Roman Rozina
Sto let slepote
Mladinska knjiga, zbirka Nova slovenska knjiga, 2021, pt. v., 544 str., 37,99 €, JAK

Bukla: Najprej čestitke za ta roman! Koliko časa ste ga pisali? Sprašujem zato, ker ste bili pri prejšnjem intervjuju, ki smo ga imeli za Buklo pred petimi leti, pri njem še na začetku, v fazi osnutka in skiciranja zgodbe …
Rozina: Prva poglavja sem res napisal pred dobrimi petimi leti, nato pa je z različno intenzivnostjo pisanje potekalo do lanske jeseni, ko so pri Mladinski knjigi roman uvrstili v letošnji program. Po tistem se skorajda ni več spreminjal.

Bukla: Lahko morda najprej pokomentirava naslov? Ko sem bral vaš roman, sem si mislil, da si je avtor naprej zamislil naslov Sto let slepote, torej slepega glavnega junaka, ki preživi stoletje, ne da bi ga v resnici videl, potem pa se lotil romana, da bi ga »videli bralci«. A najbrž ni bilo ravno tako, je res?
Rozina: Vaša domneva mi je všeč, a ni bilo povsem tako, sem se pa naslova res domislil že zelo zgodaj, skoraj povsem na začetku. Mislim, da je pomensko zelo ustrezen, ob tem pa še nezgrešljivo spominja na Márquezovo mojstrovino. A to drugo je bolj igra, tako kot denimo domislek, da sem upokojeno učiteljico poimenoval Rozina.
Od začetka sem vedel, da bo roman opisal dolg časovni lok, da bosta vzporedno tekli človeška zgodba izmišljene rodbine in preobrazba podeželskega predela nekje za gorami v veliko industrijsko središče in človeško mravljišče. Znano je, kako strašanski je bil ta izbruh gigantizma, zgovorni so že statistični podatki o strmi rasti prebivalstva. Potem pa še vsi drugi izraziti pojavi, selitve in velikanska prepišnost prostora, danes bi rekli medkulturnost, tovarištvo, uporništvo, uničevanje prostora in druge značilnosti.
V ta silni vrvež sem namenoma postavil povsem drugačno človeško figuro, nekoga, v katerega dogajanja pronicajo počasneje, osebo, ki ne more s pogledom v trenutku zaobjeti okolice in dogajanja. Slepi Matija s sluhom, tipom in opisi drugih zlagoma nabira informacije in jih predeluje v morda včasih naivna, a človeško pomembna spoznanja. V enem izmed teh razmišljanj se sam označi za historično platno, kjer se izrisujejo dogajanja v dolini.

Bukla: Pred leti ste rekli, da se tega romana kar malo bojite. Je bil strah, glede na končni obseg skoraj 550 strani, upravičen?
Rozina: Pisal sem ga strašansko dolgo, vsaj zdi se mi tako. Včasih me je zavračal, kdaj sem vmes počel kaj bolj donosnega. Prva težava je, da so moji načrti bolj skice, da me liki in dogajanja velikokrat zapeljejo s poti. Kadar na knjiž­nem prizorišču ni prehude gneče, je moj delovni pomnilnik še nekako kos nalogam. Ker pa se je zgodilo obilje likov, časa, dogajanj, je bilo večkrat težko ohranjati dober pregled nad romaneskno snovjo.
Naslednja stvar so bila številna preverjanja. Ker je eden Matijevih bratov steklar, je bilo treba imeti o tem določena vedenja ali vsaj predstave. Kdaj drugič sem moral preverjati zgodovinske okoliščine. Brez vedenja, da je bil v Avstriji zapovedan celibat za učiteljice, bi Matijeva sestra morda ne izgubila službe. Četudi gredo take napake mimo večine bralcev, so zmote, ki delu zmanjšujejo veljavo.
A nazadnje je plačilo bogato. Neštete usode in vprašanja se počasi zapirajo, razkrijejo se še zadnje drobne usode, malo pred koncem tudi tista, kaj se je v resnici zgodilo z Radušem, prvim likom na rodbinskem drevesu, od Matije pa se v zadnjem poglavju poslovimo natanko tam, kjer se je njegova zgodba sto let prej začela. V neki reklami bi rekli: neprecenljivo.

Bukla: Vaša dosedanja dela niso imela tako natančno določenega dogajalnega prostora. Roman Sto let slepote pa je v tem segmentu bistveno natančnejši, saj se dogaja v Zasavju od 24. maja 1900 do 24. maja 2000. Od kod ta sprememba v osnovnem pristopu pri vašem pisanju?
Rozina: Hotel sem napisati »zasavski« roman, poskusil sem naslikati Zasavje, ki je povsem izmišljeno, a je hkrati tudi zelo resnično. Najbrž sem roman začel podzavestno »pisati«, ko sem še v prejšnjem stoletju napisal prve knjige o Zasavju. Do danes se je nabralo že kakšnih trideset del, ki se dotikajo zasavske preteklosti in sedanjosti, med drugim tudi dveh monografij in vodnik po Zasavju. Druga monografija, Poglavja iz Zasavja, odstopa od za to vrsto knjig prevladujočega inventurnega potepanja po prostoru in času. Morda je bila prav ta knjiga temelj Stotih let slepote.
Niti najmanj se nisem slepil, prej ste omenili strah, da ne bo naporno in zamudno prepotovati preteklo stoletje, četudi se zgodbe lotim fragmentarno. Kakih sto let je trajalo od takrat, ko je Trboveljska premogokopna družba združila zasavske in še številne druge rudnike ter postala največje podjetje na Balkanu, pa tja do zatona rudarstva in zapiranja rudnikov. V tem času je premog poganjal vlake in tovarniške stroje, grel stanovanja, razsvetljeval urade, dejansko je bil črno zlato. Seveda pa nisem nameraval pisati o hišah ali slojih premoga, ampak o ljudeh, ujetih v ta prostor in čas. Ob rudarsko stoletje sem zato postavil človeško stoletje, vek slepega Matije, čigar čas prav tako šteje sto let. Zamejil sem ga z okroglima letoma 1900 in 2000, kakršna imajo v vraževerju posebno mesto. Mnogi se še spomnimo strašljivih napovedi, ki smo jih lahko poslušali pred nastopom leta 2000: sesuli se bodo računalniški sistemi, zgodil se bo vesoljni potop, prihajajo jezdeci apokalipse, kasneje pa se je izkazalo, da smo skoraj neopazno zdrseli skozi te namišljene časovne meje.

Bukla: Osrednji lik romana, ki je z nami tako rekoč od prve do zadnje strani, je slepi Matija, ki tako preživi celotno dvajseto stoletje. Njegova zgodba je izmišljena, a marsikaj v romanu je tudi resnično. Kako ste v romanu prepletali fikcijo in realnost?
Rozina: Morda je še najnatančnejši odgovor, da so družbeni pojavi resnični, zgodbe pa izmišljene. No, skoraj vse, so pa prav tako skoraj vse umeščene v ustrezne časovne pasove. Tako so v romanu spiritistične seanse, ki so bile izjemno pogoste v uboštvu gospodarske krize, predavajo se evgenični nauki, kot so se dejansko v tistih časih, resnični prebivalci Zasavja in literarni liki so na nebu opazovali zrakoplov generala Nobila, ki je plul proti severnemu tečaju. Ali če vzamem kaj iz sodobne zgodovine in zadnjih poglavij: v savski soteski in v romanu zgradijo dimnik, ki se kot rodoški Kolos dviga v nebo. A vse zgodbe, pripete na ta dogajanja, so izmišljene.
Matijeva brata in sestri so izraziti nosilci različnih, včasih nasprotujočih si družbenih teženj. Iskal sem sporočilno močna dejanja, ki jih bodo jasno označila. Pri Matijevem bratu, borcu za delavske pravice, sem lahko izbiral iz bogatega nabora resničnih uporniških dejanj in jih predeloval v zgodbe, ki bodo pokazale, iz kakšnega testa je, pri njegovi sestri, ki stopa v prvih vrstah feminističnih prizadevanj, pa je pohod žensk za ustanovitev meščanske šole, njeno veliko spričevalo, povsem izmišljen.
Najkrajši odgovor bi torej bil, da je vse izmišljeno, a izmišljeno na način, da je vse možno, celo verjetno. Bolj pravljičen je morda le prvi del romana, ki postreže z rodbinsko prazgodovino in predrudarskimi časi. A tudi to se morda samo zdi. Tretjeosebni pripovedovalec, ki ves čas tesno stoji za Matijo, ki pozorno prisluškuje tudi njegovim mislim in nam jih posreduje, je pri opisovanju dogajanj, kjer poleg ni osrednjega lika, velikokrat precej nezanesljiv in neveden.

Bukla: Pri pisanju tega romana ste imeli prednost, da v Zasavju tudi živite in ste imeli zelo neposreden dostop do materiala, ki ste ga želeli obdelati, in do tamkajšnjih ljudi in njihovih zgodb. Po drugi strani ste se ob tem soočili tudi s preobiljem zgodb. Kako ste se odločali pri tem, kateri lik in katero zgodbo še vključiti v roman in kaj raje izpustiti?
Rozina: Vzel sem si pravico, da naslikam Zasavje, kot ga vidim in razumem. Ob različnih priložnostih so me že neštetokrat vprašali, kakšen je moj odnos do Zasavja, kako ga razumem in doživljam. Mislim, da so bili moji odgovori vedno slabi, tega ne znam stlačiti v nekaj stavkov, morda je bilo treba napisati ta roman. Morda sem moral stran od dokumentarnih gradiv in si vse skupaj izmisliti, da sem dobil svojo resnično sliko.

Bukla: Zasavski rudniki so bistveno zaznamovali življenje na tamkajšnjem območju. Lahko na kratko povzamete ključne spremembe v zadnjem stoletju in kakšno je zasavsko življenje danes?
Rozina: V prejšnjem stoletju je bilo Zasavje pomembnež in posebnež, zaradi premoga se ga je oprijela barvna oznaka črni revirji, zaradi delavskega uporništva in socialističnih prizadevanj pa še rdeči. Ampak taka hitra oznaka marsikdaj in v marsičem greši, Zasavje je bilo še mnogih drugih barv.
Danes območje izgublja to svojsko barvitost, postaja podobno vsemu drugemu daleč okrog. Več je možnosti, okolje je bolj urejeno in zdravo, tovarne se levijo v podjetja, kjer še zaposleni velikokrat ne znajo natančno poimenovati izdelkov in storitev, ki jih ponujajo, karavane delovnih migrantov hodijo sem le še spat, nekdanja posebna ikonografija postaja spomin. Rudarji niso več iz mesa in krvi, uliti v bron so postali urbani inventar, ki ga skoraj ne opazimo več.

Bukla: Lahko poveste še kaj o svojih naslednjih knjižnih projektih?
Rozina: Kratek roman Tujintujintuj, njegov obseg je le četrtina Stotih let slepote, je ravnokar vstopil v sobe uredniških presoj. Dogajanje je povezano z begunci, roman govori o nezmožnosti sprejemanja drugačnosti. Že nekaj časa pa intenzivno razmišljam o liku, ki se hote osami, ker se mu ne uspe soočati z divjim ritmom dogajanj vsenaokrog. Ne poznam pa še odgovora na vprašanje, ali bom njegovo zgodbo kdaj domislil in jo zapisal.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...