Odvratno? Zabavno? Nespoštljivo? Vznemirljivo?
Že od najstniških časov si puščam za poletno branje tudi kaj klasike, še posebej če so to debeli in še debelejši špehi. Občutek, da ni treba misliti na čas, da ga je dovolj, da je vsaj začasno neskončen, da si lahko udobno naložiš Sveto pismo in Gospodarja prstanov, Uliksesa in Odisejo, Božansko komedijo in Dekamerona … do letošnjih Canterburyjskih povesti in Ovidovih Metamorfoz. A kakor se je letošnje visoko poletje predčasno začelo in morda tudi že končalo, so se tudi knjige razvrstile po malo na glavo postavljenih kriterijih.
Majhen svet Davida Lodgea v prevodu Gorazda Pipenbaherja (založba Litera, zbirka Babilon, poletnih 430 strani), drugi del »akademske trilogije« (tudi prvi del, Lepa služba, je že preveden) sicer začnejo Horac, Hawthorne in Joyce, a že v prologu tudi Chaucer, ki pravi, da romar pot pod noge vzame in se odpravi na romanje. Lodge doda, da se je od njegovih časov spremenilo samo to, da strokovnjaki danes to imenujejo konferenca. (Ali kongres, kar vemo tudi pri nas z vsaj dvema romanoma Izza kongresa.) Kako boš v (uradno) predpoletni naglici odložil knjigo, v kateri je cel prolog Chaucerjev, glavni junak pa irski akademski, kongresni in siceršnji devičnik? Romar skozi vse kroge akademskih peklov, prisrčno do butasto naiven, simpatično nenačrtno zvit, predvsem pa ves čas z zvezdo vodnico, ljubeznijo pred sabo. Za nekoliko akademskega bralca duhovita ponazoritev sodobnih in polpreteklih literarnoteoretskih trendov in njihovih nosilcev, nekoliko (ali tudi bolj) grenak opomin na razmere v akademskih ustanovah, sicer pa zabavna spodbuda za nabiranje asociacij.
Sodoben akademski svet je hiter, avionski, zato je tudi Lodge »hiter« pisec in prevod mu dobro sledi. Če ne bi skupaj z lektorico zamešala nekaj svojilnih in povratnosvojilnih zaimkov, očes in oči, dovršnih in nedovršnih glagolov, starinskih, stilnih in antičnih pohištev, bi bil užitek popoln.
In spet, zelo slučajno, z kdo ve kakšnimi globokimi, še neraziskanimi podpomeni se Ircu, Irski in aprilu v Majhnem svetu pridruži Pozabljeni valček Bookerjeve nagrajenke Anne Enright, iste založbe, v isti zbirki, v prevodu Katje Šaponjić. Tudi tu so se prevajalki izmuznile drobnarije, nič posebnega, nič usodnega, kakšna svakinja namesto snaha ali nepogrešljivo napačno sklanjana hči, ampak ker v hiši nimajo več lektorja, je izdelek pravzaprav zgleden. Vseeno bi mi lahko še malo olajšali branje tako, da bi mi, ne prav dobri poznavalki popa in rocka, povedali kaj več o skladbah, katerih naslovi so tudi naslovi poglavij v knjigi. Dance me to the End of Love in Knocking on Heaven`s Door že prepoznam, za drugo, vem, imam internet, ampak vseeno …
Ne znam lepše, boljše, predvsem pa krajše povedati, za kaj v romanu gre, kot pove uredniška beseda na platnici: »Pozabljeni valček je študija prešuštva v času vladavine nepremičninskih trgov. Vrednost ljubezenskih razmerij in vrednost kvadratnih metrov sta po navadi pretirani, in redko ostaneta dolgo nespremenjeni.« Ali ni tako tudi s statusom akademika in profesorja književnosti v Majhnem svetu? Kako lep žalosten knjižni par. Poln naivnih upanj, izgubljenih iluzij, prevar, samoprevar, statusnih stanovanj in hotelov, letal in letališč, zviškarskih pogledov na drugi in tretji svet.
Prav iz tega sveta pa prihajajo Ameriški bogovi anglofonega velezvezdnika Neila Gaimana. Kdor se je kdaj spopadel z Gaimanovim jezikom in slogom v izvirniku, ve, da je treba vsakemu prevajalcu, ki se prebije skozenj živ in zdrav, čestitati, četudi za njim in lektorjem ostanejo kakšne drobne, ne pa majhne kopalnice. Boštjan Gorenc je že veteran, zato tudi elegantno pojasni pomenljiva imena, a jih ohrani v izvirniku, da ne bi prišlo do kakih banalnih ali preveč smešnih učinkov.
In kako zaidem iz Irske v Ameriko, namesto končno nazaj k Ovidu in Chaucerju? Nadvse preprosto: leprekoni po eni strani in Herodot po drugi, Angležev, Britančev (Gaiman) prelet oceana in pogled Novemu svetu v zobe. Zelo natančen, vsestranski, globinski, zelo bister, zelo smešen, zelo grozljiv, nikoli dokončen na epskih 575 straneh. Mitologija, zgodovina in sodobnost ZDA na navidezno zafrkljiv, neobvezen, pikareskni način, na videz »poletno« branje, ki je postalo resno poletno branje. Zviti Gaiman je povsem prepoznaven, vendar tudi neverjetno ameriški. Če se komu zdi, da ga ne smem omenjati v istem stavku s Chaucerjem, naj se kar zgraža, ampak ostane tudi malce radoveden, tako kot so nekateri akademiki v Majhnem svetu našpičili ušesa, ko so slišali, da mladi Irec na konferenco prijavlja referat z naslovom Vpliv T.S Eliota na Shakespearja.
In tako Ovid in Chaucer čakata na poletno poletje, nanju pa vplivajo Enrightova, Gaiman in Lodge. Odvratno? Zabavno? Nespoštljivo? Vznemirljivo?