Oh, ti režiserji ...
Nikakor ne filmski, televizijski ali radijski! Pa tudi ne vsi gledališki, kljub temu da bo v tej kolumni tekla beseda predvsem o njih. Režiserji so zagotovo ključni nosilci gledališke ali filmske umetnosti. Nikakor pa niso edini. Med njimi so najprej in predvsem igralci, potem pisci dram, dramaturgi, koreografi, scenografi, skladatelji, glasbeniki, oblikovalci luči, lektorji, uprave gledališč, tehnična podpora in še bi lahko našteval. Težava nastopi, ko se režiser povzpne nad vse naštete in si misli, da je alfa in omega zapletenega procesa gledališke produkcije, po formuli: gledališče, to sem jaz!
Slovenska gledališča imajo vse večje težave s precejšnjim številom režiserjev. Nobena skrivnost ni, da tu pa tam postajajo talci nekaterih režiserjev. Natančneje rečeno, tistih, ki drvijo iz ene v drugo režijo, iz enega v drugo gledališče, ki so zamenjali umetniški poklic z golo pridobitniško dejavnostjo, saj jih bolj kot gledališka umetnost zanima zaslužek. Podatki o velikem številu režij v letu dni nekaterih ključnih režiserjev, nekaj med njimi je celo zaposlenih v gledališčih in na akademiji, navajajo na misel, da se imajo za polbogove, ker zmorejo tako velike delovne obremenitve.
V domačih gledaliških logih je povsem mogoče, da kateri od režiserjev v letu dni dobi v različnih gledališčih tudi šest režijskih angažmajev. Zgodilo se je celo, da so v nacionalnem gledališču z enim in istim režiserjem sklenili dogovor kar za štiri režije v enem letu. Poseben problem so tudi zaposleni režiserji v gledališčih, ki kot javni uslužbenci prejemajo plače, nato pa za dobre honorarje dobršen del leta režirajo v drugih gledališčih. Zaposleni režiser bi se moral v gledališču po veljavnem normativu posvetiti pripravam in režiji dveh predstav. To pomeni, da je vsaj po normativni strani režisersko delo spoznano kot vrhunska stvaritev, ki se ji priznava pol leta ustvarjalnega dela. Na žalost le na papirju.
Kako je mogoče, da je slovensko gledališče tudi zaradi režiserjev zabredlo v svojevrstno produkcijsko krizo in da je zaradi nje vse bolj nemočno? Najprej zato, ker je v Sloveniji zelo veliko gledališč, javnih in zasebnih, in premalo zelo dobrih režiserjev. Problem je še večji, če dodam izkustveni podatek, da je za količinsko tako veliko letno produkcijo dram, kot jo ima Slovenija, premalo primernih režiserjev. Na dlani je ugotovitev, da je z ustanavljanjem novih gledališč postala gledališka »tržna niša« za režijski poklic izjemno široko razprta. Če gledališča, organizirana bodisi v obliki javnih zavodov bodisi kot projektnih nevladnih zavodov, hočejo izpolniti pogoje, zapisane v odločbah Ministrstva za kulturo in lokalnih načelništev za kulturo, morajo najprej izpolniti ključno zahtevo o izvedbi dogovorjenega števila uprizoritev. Za vsako pa potrebujejo režiserja, ker brez njega uprizoritve pač ni. Če hočejo gledališča preživeti, se torej morajo sprijazniti z dejstvom, da angažirajo tudi izjemno obremenjene režiserje. To pomeni, da sklepajo pogodbe tudi z režiserji, ki se jim na uprizoritev v njihovem gledališču ni uspelo kakovostno pripraviti, ki morda vzporedno že delajo v drugem gledališču ali pa so zaposleni. Ni čudno, da je med dramskimi igralci in vodstvi gledališč vedno večje nelagodje, saj se ob prihodu režiserja na študij nove uprizoritve prevečkrat soočajo z njegovo strokovno nepripravljenostjo; ko bi moral biti umetniški in produkcijski koncept uprizoritve v glavnem dognan, se šele začnejo resne konceptualne priprave na konkretno uprizoritev.
Med filmskimi in gledališkimi režiserji je bistvena razlika v tem, da prvi umetniški koncept pristopa k produkciji včasih pilijo tudi več let, drugim tega ni treba. Filmski režiserji se morajo dobro pripraviti, da se kamera v načrtovanem času za snemanje ne ustavi, saj če bi se, je pred vrati produkcijski in finančni polom. Razlika med njimi je tudi v tem, da so prvi zelo na trgu, drugi pa v zavetju varno in razmeroma dobro financiranih gledališč z javnimi sredstvi. Denar priteka v gledališča redno, v dvanajstinah, ne glede na to, ali režiser naredi slabo ali dobro predstavo. Filmski režiser, ki naredi slab film, bo zelo težko dobil javna sredstva za naslednjega. Gledališki režiser, ki, denimo, po uspešni režiji naredi pet slabih ali povprečnih predstav po vrsti, bo v gledališču vedno imel na voljo javni denar za šesto, sedmo in še osmo predstavo, morda že v naslednji sezoni.
Show must go on, repertoar mora biti izveden, abonenti morajo dobiti, kar jim je bilo obljubljeno, zaposleni dramski igralci morajo delati, da upravičijo prejemanje plače, enako vsi preostali zaposleni v gledališčih. Krog je sklenjen, gledališki režiserji so v bistvu ključni za brezhibno vrtenje gledališke norosti ne glede na rezultate svojega dela: gledališča torej le niso talci režiserjev in njihovega pohlepa po denarju, so pa prav gotovo talci neke kulturne politike, ki ni sposobna dognati niti tega, da je režiranje resna in draga zadeva in da je režiser ključni člen za pravočasno pripravo ne le umetniškega koncepta uprizoritve, ampak celotnega produkcijskega procesa. Tako je in bo še dolgo, vse dokler bo dovolj denarja za vse, za gledališča in za režiserje, ki se jim še naprej ne bo treba temeljiteje ukvarjati s skrbnejšim umetniškim in produkcijskim načrtovanjem gledališkega vsakdana. Kot vse kaže, bodo morali zaradi hudih pomanjkljivosti akademijskega študija bodočih režiserjev režirati še več. Še najmanj, kot kaže, to skrbi režiserje, ki na akademiji vzgajajo režiserje, in seveda vodstvo akademije.