Opazovalec
Dramatika, esejista in pisatelja Evalda Flisarja najširši krog bralcev pozna predvsem po romanu Čarovnikov vajenec, ki je preteklo leto doživel že sedmo izdajo. Kljub temu pa zanj še zdaleč ne velja, da je »mož ene knjige«.
Svoj romaneskni prvenec Mrgolenje prahu, ki pripoveduje o prekmurskih ciganih, je izdal leta 1968, že leto kasneje pa je izšel roman Umiranje v ogledalu. V začetku osemdesetih let sta sledili deli Tisoč in ena pot in Južno od severa, s katerima se je Flisar uveljavil kot vodilni slovenski potopisec. V njiju se reportažni elementi izmenjujejo z opisom duhovne, socialne in politične zgodovine obiskanih dežel, osebna izpoved pa prestopa v razburljive dogodke. Izbor prvoosebnih popotnih pričevanj iz obeh knjig je Flisar skupaj z nekaterimi novejšimi zapisi leta 1992 združil v knjigo Popotnik v kraljestvu senc, ki mu je prinesla tudi nagrado Prešernovega sklada.
Flisar je iz potopisov črpal tudi snov za odlično zbirko kratkih zgodb Zgodbe s poti. Trdna, zanimiva fabula pa je – poleg slogovne izbrušenosti in prepoznavnega (črnega) humorja – tudi ena od odlik njegove romaneskne pisave. Za Potovanje predaleč, nekakšno nadaljevanje Čarovnikovega vajenca, v katerem pa avtor namesto s starim modrecem Joganando potuje po svoji najljubši deželi z lepo mlado Indijko Sumitro, je bil leta 1999 nominiran za nagrado kresnik. Šest let kasneje mu je isto nominacijo prinesel še Čaj s kraljico, njegov prejšnji roman pa je bil Spremeni me.
Flisarjev najnovejši roman ima naslov Opazovalec. Osrednji junak Simon Bebler, dvaindvajsetleni študent primerjalne književnosti in filozofije, ljubiteljski dramatik in še vedno devičnik, namreč ni voajer le v spolnosti, ampak je opazovanje način njegovega bivanja nasploh. Svojega življenja ne doživlja, ampak ga le opazuje – kot bi šlo za film ali roman – z varne razdalje, od koder ima nad njim (navidezen) nadzor.
Ta umetno zgrajen, umišljen svet, v katerem je obenem glavni igralec in režiser, pa prav na njegov rojstni dan vrže s tečajev novica, da je neozdravljivo bolan in da mu – tako kot junaku njegove zadnje igre, ki so jo pravkar uprizorili na amaterskem odru – preostaja le še leto dni življenja. Ta grob vdor fikcije v realnost dokončno ukine že prej zabrisano mejo med obema, Simona pa iz Ljubljane »izstreli« v New York, kjer se kot Barton Fink odpravi na pot iskanja bolj neposrednega, pristnega doživljanja sebe in sveta.
Prav vprašanje neavtentičnosti, ki ga Flisar zastavlja na več ravneh, je osrednja tema romana. »Živimo v času, ko življenje ne more več biti avtentično. Lahko je samo potovanje skozi ustvarjena domišljijska dela.« Zato je sodoben posameznik postal »človek brez centra«, nekakšen bricolage različnih identitet, ki glede na (literarne) okoliščine izmenično stopajo v ospredje. To pa velja tudi za sam roman, ki vsebuje citate oziroma aluzije na številna filmska in literarna in dela – od Woodyja Allena, bratov Cohen in Tarantina do Paula Austerja –, s čimer problematizira možnost izvirnega pisanja.
Shematično bi lahko dejali, da se Flisarjev »metafizični triler« dogaja na dveh prepletajočih se pripovednih oseh: prva je iskanje odgovora na eksistencialno vprašanje o smislu življenja, druga pa detektivsko zasledovanje zgodbe, v katero je osrednji junak romana nehote posrkan. Simon (alias Barton Fink) v New Yorku namreč kot nemočen statist pada iz ene vloge v drugo, za katere se zdi, da jih posebej zanj inscenira njegov skrivnostni gostitelj Vincent Vega. Tako kot izoliran intelektualec, svoboden klošar, brezskrben bogataš, fanatični aktivist ... neposredno, na lastni koži preizkuša različne bivanjske filozofije oziroma različne poglede na bližajočo se smrt. A vsi so samo delni oziroma začasni, saj je za vsakega od njih mogoče najti tako prepričljive argumente za kot proti.
Šele dotik kože mladega dekleta, ki umira za aidsom, predre njegovo neprebojno opno in ga iz sveta idej prizemlji v svet so-čutja, obenem pa razblini tudi urok (samo)opazovanja in Simonu omogoči, da zaživi preprosto, a izpolnjeno življenje.
Flisar bralca oziroma bralko čvrsto ovija v gosto pripovedno kopreno, obenem pa zavestno ustvarja razdaljo med njima in tako tudi nas postavlja v vlogo voajerjev. To distanco lahko ob izteku romana, skupaj s Simonom, izničimo in njegove sklepne stavke – s katerimi odgovarja na vprašanje, kaj bi storil, če bi izvedel, da ima samo še leto dni življenja – beremo brez kančka ironije. »Skrbel bi za svoje najdražje. /.../ In ko bi napočil čas, bi počasi, zadovoljen, da nisem bil nič posebnega, utonil v temo.«