»Opus knjig o plešastem debeluhu v spodnjem perilu ... temu Sovretova nagrada res ne more uiti! :)«
Boštjan Gorenc - Pižama je človek mnogih talentov. Bralcem Bukle je verjetno najbolj poznan kot odlični prevajalec, ki je med drugim prevedel serijo Pesem ledu in ognja in Gaimanove Ameriške bogove. Kljub temu največji del njegovega prevajalskega opusa predstavljajo knjige za otroke in mladino, ki jih prevaja z enako otroško lahkotnostjo in igrivostjo, kot jih pišejo avtorji. Povprašali smo ga o prednostih in pasteh prevajanja za tako dojemljivo starostno skupino, ki bo z odprtimi rokami in glavami sprejela vsako novo besedo, ki jim jo ponudi avtor oziroma prevajalec.
Bukla: Tvoj prevajalski opus je zelo širok, sestavljen predvsem iz mladinske in otroške literature. Si specialist za knjige, kjer je potrebno ogromno domišljije in sestavljanja besednih iger (Strašne zverinske zadeve, Gnilc, Kapitan Gatnik …). Pri tem vedno uživaš ali ti predstavlja to tudi problem?
Pižama: Strašansko trpim pri tem. Vsakič, ko mi ponudijo Gnilca ali Gatnika, si rečem: »Oh ne, kaj mi je tega treba! Naj gre ta kelih mimo mene! :)« Gatnik je bil moj prvi vhod v resno prevajanje za zaresno založbo. Pred tem sem v počitnicah, ko sem bil absolvent, prevedel Pratchettovega Erica, tisto krajšo knjigo, a na srečo mi je uspelo zgubiti digitalno verzijo prevoda, tako da ostaja samo ena različica na papirju, ki jo hranim v svoji omari in upam, da nobeden ne bo videl, kakšne kozle sem takrat streljal. Nato mi je Andrej Ilc pri Mladinski knjigi v poskusno prevajanje ponudil kakšnih dvajset strani Gatnika in očitno sem se izkazal. Tako sem pristal pri teh knjigah, ki zahtevajo precej jezikovne inovacije. Veliko je stvari, ki so zelo humorno pisane, polne nekih zunajtekstualnih referenc na določene kulturne in popkulturne elemente, ki jih je treba prenesti v slovenščino.
Bukla: Torej pri prevajanju veliko »lokaliziraš«?
Pižama: Lokaliziram na polno pri Gatnikih in Gnilcih. Bralci teh knjig so mladi, takšni, ki so komaj začeli vstopati v svet branja in ki nimajo nekega kulturnega predznanja anglosaškega sveta, ampak so osredotočeni na tukaj in zdaj. Poznajo stvari, ki se nam tukaj dogajajo, zato je treba spreminjati vse te reference, tako da jih bodo razumeli. A če je v izvirniku nekaj napisano obskurno, je treba tudi v prevodu pustiti obskurno.
Bukla: Če pogledava npr. verz iz tvojega najnovejšega prevoda, ki nosi naslov Čudo (R. J. Palacio): »Fate smiled and destiny laughed as she came to my cradle ...« Prevedel si ga kot: »Rojenice so se nasmehnile in sojenice zasmejale, ko so stopile k moji zibki ...« Po kakšnem ključu si se odločil, da vključiš rojenice in sojenice, ki so tipične za slovansko izročilo?
Pižama: Obe besedi, tako »fate« kot »destiny«, se v slovenščino prevajata kot »usoda«. Potem sem preudarjal, kako bi prevedel, da ohranim dva pojma, in si rekel, dajmo uporabiti ta naša bitja, saj sodijo v kontekst zibke. Bistveno mi je, da obdržim vzdušnost, ki ti da občutek za prihajajoče poglavje.
Bukla: V Čudu so na začetku vsakega dela verzi, ki si jih pustil tako v izvirniku kot v slovenščini. Zakaj?
Pižama: To je sicer bila uredniška odločitev, s katero pa sem se strinjal, saj gre za citate iz skladb, in če bodo bralci iskali te skladbe, je dobro, da imajo zapisan tudi izvirnik.
Bukla: Pa se nisi počutil nekako razgaljenega, ker je ob prevodu objavljen izvirnik in lahko vsi presodijo, kako dober je prevod?
Pižama: Ja, malo pa res. Upati si moraš! Rečeš si: »Evo, lej, dam izvirnik zraven!« Ni me sram tega, kar sem prevedel. Za takšno potezo moraš imeti jajca.
Bukla: Ali čutiš kakšno odgovornost glede na to, da si tudi ti tisti, ki lahko znatno prispeva k širokemu besedišču otrok?
Pižama: Tukaj naj povem, da je še posebej zabavna ta dvojnost knjig pri Pilkeyju (avtorju Kapitana Gatnika), kjer se redno pojavlja knjiga v knjigi oziroma strip, ki ga pišeta in rišeta glavna junaka zgodbe. Tukaj si dam duška in poskušam iskati jezik, ki bi ga uporabljala desetletnika, ki delata to za svoje veselje in se ne zmenita za slovnična pravila. Sicer se mi je na začetku zdelo, da sem ujel tega duha, vendar se mi zdaj zdi, da sem prvih nekaj knjig delal te odseke v krču, morda zaradi manka uniformiranega zapisa govornega jezika. Se pravi, da v našem jeziku nimamo nekih pravil, kako zapisovati ta pogovorni jezik. V resnejših delih knjige pa skušam uporabljati ne preveč zapleten jezik, saj tudi v izvirniku ni zapleten. Vendar Pilkey ponekod iz čiste samoironije uporabi visokoleteče fraze in tam se potem igram. Kar se tiče ravni jezika, je bil pravzaprav Stanton z gospodom Gnilcem veliko bolj razgiban, saj je kakšno poglavje zapisal v bolj arhaičnem jeziku in seveda sem se potem tudi jaz spustil z verige in iskal bolj starinske besede.
Bukla: Spregovoriva še kakšno besedo o nagradah. Ne glede na to, da so knjige, ki jih prevajaš, med najbolj branimi in tudi prodajanimi (nekatere vztrajajo na lestvici najbolj prodajanih knjig cele mesece), si nisi »prislužil« še nobene stanovske nagrade. Misliš, da bi moral za nagrado prevesti kakšno odraslo, resno knjigo. Morda takšno, ki je v tujini že prejela literarno nagrado?
Pižama: Naj tukaj omenim uvrstitev na častno listo IBBY, ki sem jo dobil za prevod knjige Dobra znamenja in sem imel pravzaprav srečo, da so jo uvrstili pod mladinsko literaturo, saj je nekje na meji med mladinsko in odraslo. Se mi pa niti ne zdi, da je pomembno, kakšno vrsto literature prevajaš. Poglej na primer Stano Anželj, ki je prevedla Mesto sanjajočih knjig Walterja Moersa in dobila nagrado za mlado prevajalko. Sicer sem zdaj prestar, da bi dobil nagrado za mladega prevajalca. Morda so te knjige, ki jih prevajam, za stanovske nagrade vseeno majčkeno premajhen zalogaj. Bom počakal, da prevedem še kakšnih deset Gatnikov, in se bom potem samopredlagal. Opus dvajsetih knjig o plešastem debeluhu v spodnjem perilu ... temu Sovretova nagrada res ne more uiti! :)
Bukla: Med tvojimi najuspešnejšimi prevodi je knjiga Krive so zvezde, ki jo večina ljudi bere s solzami v očeh. Si kaj jokal, ko si jo prevajal?
Pižama: Ta roman se je res nesramno vedel do mojih čustev! Mislim, da še nikoli nisem bil taka razvalina. Solz ravno nisem točil, sem pa na nekaj mestih imel vlažne oči. Ko sem, na primer, na začetku enega poglavja napisal »ta in ta je umrl«, mi je bilo, kot da bi mi kdo na prsa vrgel neki balvan. Sicer sem vedel, kaj se bo zgodilo, saj sem knjigo pred prevajanjem trikrat prebral, pa me je vseeno prizadelo. Jezen sem bil sam nase, saj sem imel občutek, da bi ta literarni lik, za katerega se zavedam, da v resnici ne obstaja, še živel, če ne bi natipkal tistega stavka. Kot pravi moški naj priznam, da sem bil najbolj solzav pri Vihri mečev, tretjem delu Martinove serije Pesem ledu in ognja, ko je Daenerys osvobodila sužnje in so potem hodili k njej in jo klicali Mhysa, Mhysa (Mati, Mati) ...
Bukla: Mi za konec lahko zaupaš, katero knjigo bi prevedel, če bi si lahko sam izbral? In katero od že prevedenih bi še enkrat prevedel?
Pižama: Imam tako srečo, da je večina knjig, ki jih prevajam, takšnih, ki bi jih tudi sam izbral. Bi pa delal še kakšnega Pratchetta. Čeprav je to peklensko zahtevno. Ampak je izziv. Zdaj so izšle njegove otroške zgodbe. Mogoče bi še enkrat prevedel kar vse Pratchette, razen prvega, ki ga je prevedla Maja Novak in je res dober prevod. Drugi prevodi sicer niso tako zelo slabi, vendar jim manjka kakovosten uredniški pregled. Rad bi prevajal tudi Roberta Rankina, ki ima veliko odštekanih postmodernističnih bluzarij. Zgodbovno gledano sicer gre večinoma za reciklaže nekih urbanih legend teorij zarot, vendar je res odličen pripovedovalec, ki ga lahko prebiraš in poslušaš v nedogled.
Bukla: Hvala za čas in še na mnogo Gatnikov!