Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Portret

Orkester za poljube

Maša Ogrizek, Bukla 95-96, 20.11.2013

Orkester za poljube

Prekmurski pisatelj, pesnik in dramatik Feri Lainšček, rojen 1959 v Dolencih na Goričkem, je za svoja literarna dela prejel številne nagrade in priznanja; med drugim je dvakrat prejel nagrado kresnik: leta 1992 za roman Namesto koga roža cveti, leta 2007 pa za roman Muriša.

Orkester za poljube
Roman o nečastni sestri Terezi
Feri Lainšček
Študentska založba, zbirka Zapisani v Ptuj, 2013, t. v., 236 str., 25 €

Ime Ferija Lainščka se večina povezuje z melanholično prekmursko ravnico, mitološko obarvanim pisanjem o »ciganih«, mistično duhovnostjo in naklonjenostjo do raznih družbenih obstrancev. Obenem pa prikliče tudi številne filmske podobe, saj je bilo po njegovih romanih posnetih več filmov, med katerimi sta najbolj znana Petelinji zajtrk in Šanghaj Marka Naberšnika.

Lainščkov prozni prvenec Peronarji je izšel leta 1982, pred nekaj leti pa je doživel ponatis, najbrž tudi zato, ker gre za doživeto pričevanje o boemskem življenju v prestolnici na začetku osemdesetih let, ki je zanimivo tudi v zunajliterarnem kontekstu. Iz njegovega bogatega opusa velja omeniti še roman Nedotakljivi, mit o Ciganih (2007), v katerem je dogajanje postavljeno v čas razpada Jugoslavije, usoda štirih romskih generacij pa je prikazana prek osrednjih moških likov, o katerih nam pripoveduje Lutvija Belmoldo Aus Shangkai Gav.

Zelo odmevna sta bila tudi romana Ločil bom peno od valov (2003) in njegovo nadaljevanje Muriša (2006), ki oba tematizirata svet ob Muri. Prvi s svojo fabulo sledi vzponu murskosoboškega zlatarskega mafijca med prvo svetovno vojno, in sicer skozi oči njegove mlade žene Elice, dejanske protagonistke romana. Muriša pa obravnava čas neposredno pred začetkom druge svetovne vojne, ko glavni junak, mladi inženir Julijan Spransky, gradi most na reki Muri na Petanjcih, ki ga pozneje ob umiku pred nemškimi enotami poruši jugoslovanska vojska. V obeh delih se na ozadju prelomnih zgodovinskih dogodkov izriše mogočna ljubezenska zgodba.

Nedavno je pri Študentski založbi izšel avtorjev jubilejni, dvajseti roman, v osrčju katerega pa ne teče Mura, ampak Drava. Če bi želeli v zgodovini slikarstva najti podobo, ki ujame duha Lainščkovega zadnjega romana Orkester za poljube, bi bila najustreznejša katera od znamenitih slik Marca Chagalla. Obema je namreč skupna zabrisana meja med resničnostjo in fantazijo; pridih ljudskosti, ki jo ožarja religiozni sij; pogost motiv glasbe; predvsem pa poveličevanje ljubezni, ki je ne izniči niti smrt.

Lainšček svoj roman – ki je izšel v knjižni zbirki Zapisani v Ptuj – umesti na Ptuj z okolico, v leto 1929, ko je revščino zaradi gospodarske krize še poglabljala ena najhujših zim in je smrt kosila med socialno najšibkejšimi. Prav ta zgodovinski kontekst je polje, kjer je moč najti največ vzporednic z našo trenutno družbeno stvarnostjo – pomanjkanje dela, poglabljanje socialnih razlik med revnimi in bogatimi, zmaga kapitala nad delavstvom, netenje tekmovalnosti in zatiranje solidarnosti, pa tudi vznikanje posameznih uporniških gibanj.

Lainšček slika tudi dokaj realističen portret tedanjega preprostega življa – od oblačilne in stanovanjske kulture do značilnih jedi in posameznih običajev; posebej obširno piše o splavarjenju po reki Dravi, saj je eden od protagonistov romana Pavlek Jurša flosar. A težišče romana so vendarle brezčasni arhetipi, katerih monumentalnost avtor še stopnjuje z ustvarjanjem antagonističnih dvojic: banalnost-lepota, izdajstvo-ljubezen, življenje-smrt in ena glavnih: ženska-moški. Prav ta (spolni) dualizem deluje anahronistično, četudi je zgodba umeščena v čvrst objem patriarhata.

Osrednji lik romana, Terezija Jurša, priklicuje arhetip svetnice, na kar nakazujeta tako njeno ime – ki se pojavlja v več Lainščkovih romanih – kot tudi marmornata belina na naslovnici. Medicinska sestra Tereza, potem ko mlada ovdovi, vse svoje življenje posveti ubogim v mestni hiralnici. Kot bi se po smrti moža tudi sama najbolje počutila v njeni neposredni bližini.

A zdi se, da prehod med življenjem in smrtjo ostaja odprt ne le zaradi individualne izgube, ampak tudi zavoljo še vedno živega spomina na morijo prve svetovne vojne ter brezvrednosti človeškega življenja v času hude gospodarske krize. Ali kot zapiše avtor v uvodnih vrsticah: »Bilo je to v tistih časih, ko se je veliko mrtvih vračalo ...« In eden od njih je tudi Pavlek, ki se vrača ob otožnem petju svoje harmonike, da bi terjal pravico za svojo smrt.

Kot se izkaže, Pavlek življenja namreč ni izgubil v flosarski nesreči, ampak je bil umorjen. In spet je bila posredi ljubezen(ski trikotnik). Tereza šele po moževi smrti izve, da s svojim orkestrom za mejo s Hrvaško, kamor ga je vodila Drava, ni delil le poljubov. A tudi zagledanost njenega »dobrotnika«, pomenljivo imenovanega Jaroslav Goldinsky, sega v čas pred »nesrečo«. Ta dvojni vozel ji slednjič uspe presekati s pomočjo samospoštovanja in čiste ljubezni. Nato pa zaživi mirno življenje za zidovi samostana.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...