Ožji izbor kandidatov za Jermanovo nagrado 2017
Jeseni bo Društvo slovenskih književnih prevajalcev poleg Sovretove nagrade podelilo zdaj že uveljavljeno Jermanovo nagrado, priznanje za posebno uspele prevode družboslovnih in humanističnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino. Po presoji društvene komisije za nagrade in priznanja (letos v sestavi Nada Grošelj, Majda Kne, Tina Mahkota, Nives Vidrih in Primož Vitez) so se v najožji izbor uvrstili naslednji kandidati, predstavljeni tudi na naslovnici tokratne številke revije Bukla.
Borut Kraševec s prevodom dela:
Grigorij Čhartišvili, Pisatelj in samomor
(Ljubljana: LUD Literatura, 2017)
Borut Kraševec prevaja iz ruščine in občasno iz ukrajinščine. Že prva izdana knjiga, Omon Ra Viktorja Pelevina, je zbudila veliko zanimanja tako za avtorja kot za prevajalca. K temu sodobnemu ruskemu pisatelju se je vrnil še večkrat in za prevod njegovega romana Sveta knjiga volkodlaka leta 2014 prejel Sovretovo nagrado. Od sodobnega in polpreteklega ruskega leposlovja je prevajal še npr. dela Vladimirja Makanina, Pavla Basinskega, Daniila Harmsa in Aleksandra Vvedenskega, prav tako številna dramska besedila (Harms, Čehov, Gogolj, Bulgakov, Ostrovski, Arbuzov) in dela ruskih proznih klasikov, npr. Tolstoja in Dostojevskega. Pomembno področje njegovega prevajalskega dela so tudi teoretična dela z različnih polj družboslovja in humanistike: Lev Šestov: Med razumom in razodetjem, Pavel Florenski: Ko spoznanje preraste v ljubezen, Sergej Bulgakov: Tragedija filozofije, Jeleazar Meletinski: Poetika mita, Mihail Bahtin: Ustvarjanje Françoisa Rabelaisa in ljudska kultura srednjega veka in renesanse, Solomon Volkov: Pogovori z Josifom Brodskim, Jurij Lotman: Struktura umetniškega teksta, Boris Uspenski: Semiotika umetnosti, Jegor Gajdar: Propad imperija in Grigorij Čhartišvili: Pisatelj in samomor.
Pisatelj in samomor je izčrpna študija, ki obravnava samomor z zgodovinske, pravne, religiozne, etične, filozofske in poklicne plati, glede na naslov seveda predvsem med literati. Besedilo ima vse značilnosti znanstvenega humanističnega dela, a ga v bolj esejističnih poglavjih tudi nadgrajuje oz. mehča, zato zahteva prevajalca, ki se enakovredno giblje med znanstvenim in leposlovnim jezikom, povrhu pa je sposoben ustrezno, pravzaprav soustvarjalno prenesti pridih rahle ironije, celo subtilnega humorja, s katerim avtor blaži temačno temo študije, ne da bi jo s tem poenostavljal ali zniževal. (Ni nepomembno, da je na leposlovnem področju Čhartišvili znan kot Boris Akunin, pisec svojevrstnih, duhovitih, sladokusnih kriminalk.) Prevajalec suvereno prepozna in prenese v znanstveni literaturi nenavaden zgodbarski ritem, lucidne komentarje, duhovite pripombe in neakademsko sproščenost. Z avtorjem prehaja iz enega humanističnega diskurza v drugega (religiološki, filozofski, psihoanalitični), z enega historičnega in geografskega področja v drugega, iz ene kulture v drugo, iz enega sloga v drugega, tudi v poezijo, saj marsikatere pesmi obravnavanih avtorjev v slovenščino še niso bile prevedene. Ob vsej tej prevajalski in soustvarjalski dejavnosti pa se je moral natančno in potrpežljivo ukvarjati tudi s transkripcijo kitajskih, japonskih, arabskih in še katerih izrazov in imen. V vseh segmentih je delo opravljeno vrhunsko, prevod pa daje vtis slogovne in jezikovne lahkotnosti in samoumevnosti.
Bogdan Gradišnik s prevodom dela:
Gilbert Keith Chesterton, Večni človek
(Celje: Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, 2016)
Bogdan Gradišnik prevaja iz angleščine, srbščine in hrvaščine. Poslovenil je več mojstrovin angleških in ameriških prozaistov, kot so Edith Wharton, Nathaniel Hawthorne, Isaac Bashevis Singer, Philip K. Dick, David Herbert Lawrence, Louis Adamič, Robert Silverberg, Roald Dahl, Herbert Gilbert Wells, Kurt Vonnegut, Benjamin Tammuz. Od »njegovih« hrvaških in srbskih avtorjev lahko omenimo Mladena Oljačo, Anđelka Vuletića in Antonija Isakovića; za prevod Isakovićevih del Hip 1 in Hip 2 je leta 1985 prejel Sovretovo nagrado. Poleg tega prevaja znanstvena, monografska, leksikalna in enciklopedična besedila, med katerimi v zadnjih letih izstopajo Adam Smith: Bogastvo narodov, Charles Darwin: O nastanku vrst, Charles Darwin: Dnevnik raziskovanj, Thomas More: Utopija, in naposled še Gilbert Keith Chesterton: Večni človek.
V razpravi Večni človek (1925), novodobni klasiki krščanske apologetike, G. K. Chesterton (1874– 1936) ugovarja mnenjema, da se je človeška družba razvila evolucijsko od slabšega na boljše, od živalskosti do zdajšnje stopnje, in da je bil Kristus sicer izjemen, a povsem človeški posameznik. Chesterton izčrpno pojasni svoj lastni nazor in pojmovanje človeške zgodovine: zanj sta tako človek kot krščanstvo nekaj izjemnega in posebnega, »človek se loči od zveri po vrsti, ne po stopnji«. V svojih izvajanjih črpa iz različnih ved (seveda na ravni svojega časa) – filozofije, teologije, veroslovja, mitologije, arheologije, zgodovine, antropologije – in vpleta številne reference iz svojega časa kot tudi iz starega veka, zlasti klasične antike, in iz Biblije; reference, ki so današnjemu povprečnemu bralcu skromno poznane. Že širina avtorjeve erudicije, ki so ji sodobnejša znanstvena dognanja sicer tuja, pokriva pa danes slabše poznana področja, terja od prevajalca znanstveno natančnost in velik časovni vložek: v prevodu Bogdana Gradišnika tako najdemo kar 176 opomb. Še zahtevnejša od stvarne plati knjige pa je njena slogovna plat. Izvirnik je zaznamovan s prepoznavnim avtorskim glasom, ki ga je Chesterton bržkone razvil tudi po zaslugi intenzivnega ukvarjanja z novinarstvom: s počasno, metodično pripovedjo, ki posega po številnih retoričnih sredstvih in zveni včasih pesniško, spet drugič humorno ali zajedljivo. Prevod Bogdana Gradišnika verodostojno poustvari obe plati izvirnika: eruditskost in avtorjev osebni glas.
Branko Gradišnik s prevodom dela:
Nancy McWilliams, Psihoanalitična diagnostika
(Ljubljana: UMco, 2017)
Branko Gradišnik, po formalni izobrazbi oz. poklicu sociolog in umetnostni zgodovinar ter magister kreativnega pisanja, je v 46 letih prevajanja ustvaril osupljivo bibliografijo prevodov predvsem iz angloameriškega leposlovja: v slovenščino je prelil Dickensa, Vonneguta, Chestertona, Burgessa, Tolkiena, Goldinga, Carrolla, Twaina, Nabokova, če omenimo le nekaj avtorjev njegovih najzahtevnejših prevodov. Za prevod romana Bledi ogenj Vladimirja Nabokova je leta 2012 prejel Sovretovo nagrado.
Poleg leposlovja se posveča tudi prevajanju psihološke, psihiatrične in psihoanalitične literature; to področje šteje okrog trideset naslovov avtorjev, kot so Erikson, Winnicott, Horneyjeva, Szasz, Storr itd. Hkrati je tudi sam avtor štirih psiholoških priročnikov. Tako je bil idealna izbira za izjemno zahteven prevod zajetnega priročnika Psihoanalitična diagnostika ugledne ameriške psihologinje in psihoanalitičarke Nancy McWilliams. V knjigi, ki velja za eno temeljnih del na tem področju, avtorica obdeluje psihoanalitične teorije osebnosti na način, dostopen tudi začetnikom na področju dinamične psihoterapije, razlaga klinično pomembne značajske poteze pacientov in nakazuje, kako lahko razumevanje individualne strukture osebnosti odločilno vpliva na terapevtski fokus in način pomoči. Vse podaja s humorjem in empatijo, pregledno, razumljivo in v klenem jeziku.
V prevodu se je Branko Gradišnik igrivo sprehodil po različnih ravneh in plasteh jezika, tako da priročnik v prevodu zadiši v vsej žlahtnosti in gibkosti materinščine. Poleg tega je opravil pionirsko delo pri prevajanju in ustvarjanju strokovne terminologije ter odpravljanju taksonomskih lukenj, saj marsikateri izraz še ni bil preveden oz. je bil preveden nezadovoljivo. Pri tem se je opiral na strokovne vire in konzultante. Svoje prevajalske postopke, zadrege in izbire je razložil v spremni besedi, ki je poučna lekcija iz slovenskega besedotvorja. Držal se je načela, da izraze sloveni, kjer je le mogoče – tako odslej človekovo duševnost lahko opisujemo z novimi izrazi: poutrinek, vzdejanjenje, vzigravanje, vživetven itd. Pri tem je pokazal jezikovno občutljivost za pomenske odtenke in hkrati spoštljivost do že obstoječega izrazja. Prevodu je dodal tudi terminološki slovarček, ob katerem se bralec – tako kot ob celotnem prevodu – lahko samo prikloni prevajalski samozavesti, posluhu ter ustvarjalni živahnosti mojstra neologizmov.