Pa čeprav ni zmeraj Žižek
Ljubljana je decembra 2015 kot ena izmed dvajsetih mest na svetu prejela trajni naziv Mesto literature ter se s tem pridružila druščini mest z živahnim literarnim utripom in kulturno dediščino, ki se zavedajo pomena kulture, knjige in branja za mesto in njegov razvoj.
Kaj pravzaprav pomeni, da je neko mesto mesto literature? Kako mesto literature vidijo ustvarjalci in ustvarjalke s področja knjige? In kaj je tista majhna izjemnost, ki lahko Ljub ljano postavi na literarni zemljevid sveta?
V tokratni številki predstavljamo pogled Zdravka Duše, ki je svojo službeno pot začel kot tekstopisec, med drugim je ustvaril slogan Slovenija moja dežela, deloval je kot novinar in se uveljavil kot prevajalec. Konec osemdesetih let je prevzel mesto urednika na Cankarjevi založbi, kjer je deloval do lani. Danes še vedno ustvarja in prevaja.
Spomnim se neverjetnega občutka, ko sem prvič šel po neuglednih gasah na Rodosu: Aristotlova ulica, Sokratov trg, Evripidov prehod. Ker si vajen ulice Tolminskega punta ali Simona Gregorčiča, postaneš kar nekam mičken. Pa saj ni treba tako daleč: takoj za mejo, v Gorici, ti ne dajo pozabiti, da si med nacijo, ki je dala Danteja in Petrarko in Boccaccia, pa seveda Michelangela in Verdija, da o d\'Annunziu ne govorimo. Literarni čudak v Ljubljani ne more pričakovati takih impulzov. Postrežejo mu s standardnim romantičnim pesnikom, kakršnih je vajen iz vseh slovanskih prestolnic, posebnost tukajšnjega je, da zre proti nesojeni ženi; ampak koliko turistom uhaja pogled od vodičkine marele, uperjene proti blazirani gospodični na pročelju, med mimoidoče, kjer se da nemara uzreti koga bolj slavnega?
Par let nazaj je bilo, sedel sem v pubu na Mali ulici, slavil se je god svetega Patrika, temu primerno smo bili crowded in luči so brlele v gneči, ko pride po štengah dol tujec, očitno Irec ali Anglež, in zapiči pogled vame. Stoji, me gleda, se skloni bliže in mi nekaj govori. Nič nisem razločil v tistem šundru, odkimaval sem mu, da ne razumem, pa potegne mobilca iz žepa, nekaj vtipka in mi pomoli. TRANSCENDENTAL IRONY je pisalo. Nič nisem štekal, on pa mi drži tisto pod nos, svetlo me je gledal in na koncu z oh-so-happy nasmeškom dahnil: »Žižek?«
Postavil sem ga v realnost, da nisem, ga potešil s tem, da sem pa, ja, njegov urednik, in je dobil, kar v Ljubljani tujec lahko dobi: če že zgreši Žižka, je velika možnost, da trči vsaj ob njegovega urednika. Ali znanca. Ali pač nekoga, ki je videl Žižka iti v makslna. (Kot je rekla Irena, ko je še živela v pritličju na Slomškovi: kadar v zgodnji uri slišiš čudne glasove pod oknom, ne veš, a je pijanec na zapozneli poti domov ali poprhava Žižek na jutranjem sprehodu.) Njegova pot v Žižkovo mesto je pravzaprav poplačana že tisti hip, ko stopi na njegove ulice. Ugledal je, kar je hotel videti: svoj pogled, v katerega se lahko ujame Žižek.
Da greš v Ljubljano tudi zaradi Žižka, ni treba nujno biti »man of letters«, je pa filozof eden od razlogov, kadar to si. SŽ je vaba. Če bi bil Malcolm Bradbury še živ in bi obnavljal svoj Atlas svetovne literature, bi zdaj imel razlog, da vanj vpiše tudi Ljubljano in fantazmo o ljubljanski psihoanalitski šoli. Ko smo že pri Bradburyju: ljubljanski poskusi, narediti sodoben literarni atlas mesta z miksom zgodb in literarne zgodovine, se doslej niso izšli. Zadnji, najobsežnejši, je mogočna hvalnica povojni komunistični partiji, prav žaljivo do literatov.
A se bo kdaj reklo tudi: grem v Unescovo mesto literature? Ali pa: ej, greva v Ljubljano, tam je Unescovo mesto literature?! Ja pa ja, rad bi ga slišal, čeprav na koncu doda še eno kljukico na strani plusov, kadar si izbiraš destinacijo. Ne vem, kako se lobira in pridobiva take nazive, mi pa daje zaupanje v kraj, kjer se je nekdo potrudil in šel delat to, ne pa, recimo, prestolnico kranjske klobase.