Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Goran Vojnović

»Po odcepitvi smo se samo še bolj zazrli vase in si dokončno zožili (kulturna) obzorja!«

Samo Rugelj, Bukla 72-73, 23.11.2011

»Po odcepitvi smo se samo še bolj zazrli vase in si dokončno zožili (kulturna) obzorja!«

Gorana Vojnovića ni treba podrobneje predstavljati. Pred tremi leti je »eksplodiral« njegov romaneskni prvenec Čefurji raus!, ki po tem času, denimo v knjižnicah, še vedno ostaja med najbolj branimi slovenskimi romani. V vmesnem času je izšla njegova lanska zbirka kolumen Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra, na filmska platna pa je prišel filmski celovečerni prvenec Piran – Pirano, tako da sem, ko se mi je ponudila priložnost, da njegov drugi roman, Jugoslavija, moja dežela, preberem še pred izidom, to možnost seveda z veseljem izkoristil. Svojevrstno potovanje po krajih bivše Jugoslavije, ki včasih zadiši po družinski kroniki, spet kje drugje pa skoraj po detektivki, sem prebral na dušek in z Vojnovićem opravil krajši pogovor. Bralcem želimo čim bolj prihraniti bralski užitek, zato o romanu ne razkrivamo vsega.

 

Rugelj: Tvoj novi, drugi roman je končan. Kako si zadovoljen z njim? Kakšna so tvoja pričakovanja? Te je uspešnost prvenca pri pisanju kaj obremenjevala?
Vojnović: Uspešnost mojega prvenca ni povečala le pričakovanj drugih, ampak tudi moja. Hotel sem oditi dlje, napisati nekaj novega, drugačnega, morda v določeni meri tudi ambicioznejšega. Zato se počutim, kakor da bi vnovič izhajala moja prva knjiga. Kar se bremena uspešnega prvenca tiče, pa se mi zdi, da se brez njega verjetno sploh ne bi upal podati na to pot.

Rugelj: Za Čefurje raus! si rekel, da si jih napisal v dobrem mesecu, za Jugoslavijo, mojo deželo pa se zdi, da je bilo vanjo vloženega precej več časa in dela.
Vojnović: Čefurji so bili res pisani drugače. V eni sapi. Sicer po predhodno dodelani scenaristični podlagi, a vseeno je šlo skoraj za pisanje »v afektu«. Zgodba romana Jugoslavija, moja dežela pa je najprej več let zorela v glavi in se počasi sestavljala kot mozaik. Konec lanskega leta sem končno le začutil, da »jo imam«, in po novem letu sem začel pisati. V vsem tem času sem večkrat prišel do konca, ki pa ni bil tisti pravi konec, ampak me je le vračal nazaj k besedilu. Bilo je veliko brisanja in ponovnega pisanja, veliko več pravega garaškega dela kot pri Čefurjih. Gre pač za veliko kompleksnejšo zgodbo, ki je zahtevala povsem drugačen pristop.

Rugelj: Ko sem v tvojem novem romanu prebral, da naj bi bil oče glavnega junaka po vsej verjetnosti vojni zločinec, sem se spomnil na tvoj kratki film z naslovom Moj sin, seksualni manijak. Sin seksualni manijak ali pa oče vojni zločinec se mi zdita kot dve skrajni plati istega kovanca, hkrati pa je bil film komedija, tvoj roman pa je precej resnejša zgodba. Od kje si črpal za njegov osnovni zaplet: iz domišljije ali realnosti?
Vojnović: Roman se je porodil iz resnične zgodbe oficirskih otrok, s katerimi sem se do svojega enajstega leta vsako poletje družil v Puli, potem pa so nekega dne preprosto »izginili«. Takrat nisem vedel, kam so šli, šele mnogo pozneje sem slišal zgodbo o hotelu Bristol v Beogradu, kamor so leta 1991 skoraj čez noč odpeljali moje prijatelje. Želel sem torej napisati zgodbo o dečku, ki ga nekega sončnega dne s pulske plaže odpeljejo v beograjski hotel, v mesto, kjer nikogar ne pozna in od koder se ne bo nikdar vrnil nazaj med svoje otroške prijatelje. In potem sem v nekem trenutku pomislil, da obstaja kar precejšnja verjetnost, da je kateri izmed oficirskih očetov teh simpatičnih fantov v vojni zagrešil tudi kak zločin.

Rugelj: Na začetku leta je izšla knjiga Aleša Debeljaka Balkanska brv, v kateri je priznal, da je kultura z območja bivše Jugoslavije del njegovega osebnega kulturnega genoma. Pomenljivo je, da je Debeljak k tvojemu romanu napisal spremno besedo. Pred nekaj tedni je izšla knjiga Nostalgična kuharica, ki prinaša zbirko receptov slastnih jedi z območja Jugoslavije, za katere sem moral priznati, da je Jugoslavija zaradi njih ostala na mojem jedilniku. Najbolj prodajana knjiga letošnjega leta je Tito in tovariši. Že samo ti trije primeri kažejo, kot da bi se navdušenje Slovencev nad Evropo počasi ohladilo in povzročilo novo zaziranje na območje, s katerega smo se pred dvema desetletjema hoteli za vsako ceno odmakniti. Kako sam gledaš na odnos Slovenije in Slovencev do bivše Jugoslavije, ki si ga v zadnjih letih tudi aktivno soustvarjal? Kje v tem kontekstu vidiš vlogo literature, tudi glede na hitre prevode tvojega romana Čefurji raus!?
Vojnović: Pri nas na žalost ne prepoznam kakega resničnega zanimanja za območje Jugoslavije, čeprav naša nekdanja država in njen razpad, o čemer med drugim govori tudi moja knjiga, ljudi še vedno »srbi«. A na splošno gre bolj za nostalgijo za minulimi časi, medtem ko so do trenutnega dogajanja na Balkanu mnogi jugonostalgiki precej ignorantski, da ne rečem kar avtistični, sploh ko govorimo o kulturi. Morda jih zanimajo beograjski splavi, Hiše cvetja in Arkanove vile, a dvomim, da zna povprečen slovenski jugofil našteti tri sodobne srbske pisatelje. Ljudje pač ne berejo več veliko hrvaških ali bosanskih knjig, ne gledajo več srbskih filmov. Ni malo ljubiteljev jugo glasbe pri nas, ki niso slišali niti za Letu Štuke ali TBF, kaj šele za Goribor ali Blockout. Letos je bil, recimo, z območja Jugoslavije na Liffu le en bosanski film. Pa še ta je govoril o naši skupni preteklosti.
Vse to niti ne bi bil problem, če bi to pomenilo, da nas zdaj bolj zanima, kaj se dogaja v Italiji, Avstriji ali na Madžarskem, a temu še zdaleč ni tako. Mi smo se po odcepitvi samo še bolj zazrli vase in si dokončno zožili obzorja.
In da ne bo pomote, tudi drugod po Jugoslaviji je zelo podobno. V Beogradu, Sarajevu in Zagrebu je zanimanje za nas in našo kulturo presneto majhno, mi pa se včasih kar trudimo, da bi tako tudi ostalo.

Rugelj: Tvoj roman Jugoslavija, moja dežela je poln originalnih likov, sentimentalnih detajlov iz naše bivše domovine, pri čemer njihova komunikacija po navadi poteka v hrvaščini-srbščini-bosanščini, kar temu romanu spet daje poseben kolorit. Za Slovence, ki ne razlikujemo dobro med temi jeziki, saj smo (če smo) odraščali s srbohrvaščino, v kateri se je znašlo marsikaj, bo zanimivo, kako je nastajala jezikovna plat tega romana. Je govor njegovih likov avtentičen glede na kraj njihovega bivanja? Če je, kako je potekalo delo, ki je avtoriziralo te govore?
Vojnović: Če bi bil lahko roman namenjen le dvojezičnim bralcem, bi z veseljem vse dialoge, ki jih je v besedilu kar precej, pustil v izvirniku in bi Bosanci govorili bosansko, Srbi srbsko, Hrvati pa hrvaško. Kot v filmu, kjer lahko s pomočjo podnapisov vsak igralec govori v svojem jeziku. Rad imam pač žive in avtentične dialoge, in ko se vživljam v svoje like, jih pač slišim govoriti in to, kar slišim, potem tudi zapišem. A že prva bralka mi je dopovedala, da moram vse to prevesti, in večino tudi sem. Sem pa vseeno poskušal ohraniti nekaj jezikovne pisanosti, ki bralcu dodatno približa določene like in seveda tudi to, od kod ti prihajajo. V tem smislu so ti srbohrvaški dialogi avtentični, lektorirala pa sta jih kar moja starša.

Rugelj: Morda je tu priložnost za posebno izdajo romana, v katerem vsi govorijo avtonomno, brez prevajanja? To bi bilo nekaj novega, a hkrati logičnega?
Vojnović: Meni se to vsekakor sliši zanimivo, a preden začnem govoriti o posebnih izdajah romana, bi vseeno rad videl, kako ga bodo bralci sprejeli v njegovi že natisnjeni obliki. Si bom pa tvojo idejo za vsak primer zabeležil.

Rugelj: Je smisel tvojega romana po tvojem mnenju sama pot glavnega junaka, torej vsa jezikovno-geografska-karakterna tapiserija domovine, ki je ni več, ali je smisel njen cilj, torej končna razjasnitev temeljnega vprašanja, klimaks, ki poračuna nerešene enačbe in račune. Ali drugače: katerega dela pisanja si se najbolj veselil in užival v njem: poti glavnega junaka ali njegovega konca?
Vojnović: Želel sem pisati o Balkanu nekoč in danes, ju sopostaviti in tudi primerjati. V zadnjih letih sem tudi zaradi Čefurjev kar veliko potoval po tem prostoru in vseskozi so se mi odpirala številna vprašanja o njegovi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Tam imam številne sorodnike in prijatelje, ni mi vseeno, kaj se tam dogaja, čeprav name osebno vse to vpliva samo posredno. Imam pač kar močan odnos do tega prostora, to je na neki način moja širša domovina in o vsem tem se želel pisati. Zgodba tega romana res ni moja življenjska zgodba, a je v njej veliko mene, morda še več kot v Čefurjih.
Moram pa priznati, da je pisanje o vojnih zločinih težko pisateljski užitek. To je bolj mučen boj s samim seboj, rokoborba z vsakim stavkom in poglabljati se v misli zločincev, balkanskih nacionalistov in šovinistov, poskušati jih v določenem kontekstu celo razumeti, ni prav prijetna izkušnja. Si pa zato toliko bolj vesel, ko se dokoplješ do konca.

Rugelj: Večkrat ugotavljamo, kako se angleška literatura napaja s pisatelji iz bivših kolonialnih dežel, denimo Pakistana in Indije, podobno tudi francoska literatura s pisatelji iz bivših afriških kolonij. Če je tvoj prvi roman demistificiral in detabuiziral besedo čefur in čefurje, kaj je v tem smislu namen drugega romana? Postaviti Slovencem zrcalo, naj se vseeno raje malce bolj obrnejo proti Hrvaški, Srbiji in Bosni in Hercegovini, kjer bodo vedno bolje sprejeti kot na Zahodu?
Vojnović: S tem, da nam ne bi škodovalo, če bi se, govorim seveda izključno o kulturi, vsaj malce bolj obrnili proti jugu, se seveda strinjam, a roman ima opraviti le z mojim intimnim odnosom do tega prostora, le z mojo osebno potrebo, da se obrnem tja. Pisal sem pač o stvareh, ki me zanimajo in tudi bolijo in o katerih sem zato moral pisati. Sem se pa seveda trudil pisati tako, da bi lahko roman nagovarjal tudi bralce, ki jih vse to ne zanima in ne boli tako zelo kot mene.

Rugelj: Za Slovence pa v romanu še vedno ni ravno lepih besed . Ko pravi eden od junakov: »Se bomo dogovorili, moj Vladika. Ljudi smo, nismo Slovenci.«
Vojnović: V romanu ni ravno lepih besed za nikogar, saj je v njem, kot že rečeno, polno šovinistov vseh vrst. To je pač žalostna resnica tega prostora, o kateri pripovedujem. Orožje je morda res spuščeno, a sovraštvo, srd in obup, ki so to isto orožje nekoč ljudem potisnili v roke, so še zmeraj tam. Pa tudi hujskači so še vedno glasni.

Rugelj: A sočasno, včasih boleče, razkrivanje slovenskih klišejev v Čefurjih raus! samemu romanu ni škodilo, nasprotno, celo populariziralo ga je. Kaj ni to, da so se bili Slovenci pripravljeni smejati štosom na svoj račun in kupiti toliko izvodov knjige, da o nagradah niti ne govorim, vseeno znak, da so, če parafraziram, tudi Slovenci ljudje?
Vojnović: To je zame zagotovo najlepše odkritje knjige Čefurji raus!. Polna dvorana v Šmarju pri Jelšah ali v Logatcu, ki se krohota na svoj račun, je zame svojevrstna nagrada, ki je sam niti ne bi rangiral bistveno niže od kresnika ali nagrade Prešernovega sklada. Občutek, da smo v veliki meri obkroženi z normalnimi ljudmi (in »normalen« je v teh časih in še posebej na tem koncu sveta zame res velik kompliment), je zlata vreden in upam, da me kljub vsesplošni depresiji in obupu še dolgo ne bo zapustil.

Rugelj: Kakšni pa so tvoji prihodnji načrti? Kolikor vem, si letos na razpis oddal scenarij za Čefurje raus!. Se vidiš bolj v pisanju ali pri filmu ali kar pri obojem v ritmu: en roman, en film?
Vojnović: Tega ritma verjetno ne bom prav dolgo zdržal, predvsem zato, ker se mi je vse teže ukvarjati se s promocijo svojih del. Ni mi vseeno, kaj se z mojimi deli dogaja, in rad se potrudim za vsakega bralca ali gledalca, a po nekaj letih bolj ali manj neprestanega promoviranja svojega dela čutim določeno utrujenost. Na srečo me samo ustvarjanje sprošča in veseli, pa tudi idej ne zmanjka in zagotovo bom še naprej poskušal delovati tako na filmskem kot na literarnem področju. Na filmskem resnično upam, da se kmalu lotim filma Čefurji raus!, na literarnem pa s Suzano Tratnik, Mojco Kumerdej, Andrejem Skubicem in Dušanom Čatrom pripravljam neke vrste pisateljski omnibus. Imam tudi nekaj idej za kratke filme, mika me zbirka lahkotnejših kratkih zgodb, ampak vse to je za enkrat še zelo daleč. Zdaj je tu pač roman Jugoslavija, moja dežela in predvsem nestrpno pričakujem odzive bralcev.

Rugelj: Tvoje kolumne v Dnevniku so pogosto tudi družbeno aktualne, celo politične. Spomnim se, da si se po težavah s policijo pozneje o Čefurjih raus! pogovarjal z nekdanjo ministrico Katarino Kresal. Malo za hec: s katerim aktualnim politikom bi se najraje pogovarjal o svojem novem romanu?
Vojnović: V svojih kolumnah, pa tudi sicer v življenju poskušam ohranjati strankarsko neopredeljenost in popolno neodvisnost in v tem pogledu je bil moj pogovor s Katarino Kresal nedvomno napaka, čeravno njeno vlogo na področju tematike istospolnih ali izbrisanih vidim zelo pozitivno. A mnogi so me po tistem popredalčkali in potem so tudi moje tekste začeli brati drugače (no, eni so me popredalčkali že prej, a to je že druga zgodba). Jaz pa nisem politik in ne želim nagovarjati le levega ali le desnega občinstva, jaz pač govorim vsem in pomembno mi je, da ljudje vedo, da sem pri tem iskren, da imam le eno glavo, s katero razmišljam, in da je ta glava moja glava, pa če se z menoj strinjajo ali ne. Vem tudi, da mnogi tega ne verjamejo in ne bodo nikoli verjeli, a kljub temu se o novem romanu, pa tudi o ničemer drugem, ne nameravam javno pogovarjati z nobenim politikom. Konec koncev se z veliko večino tako ali tako ne da pogovarjati o resnih stvareh.

Rugelj: Morda za konec: polistal sem nazaj, po prvih Buklah, in ugotovil, da si takrat pripravil nekaj intervjujev za našo revijo, denimo s Šerberdžijo, Jergovićem itn. Kako je biti šest let pozneje na drugi strani? Prijetno?
Vojnović: Kdo bi rekel, da je Bukla stara že šest let. Meni se zdi, da njena prva številka, pri kateri sem sodeloval, še vedno diši po tiskarni. A po drugi strani se je od takrat res zgodilo veliko stvari in zagotovo se je danes prijetno ozreti nazaj na teh minulih šest let. V bistvu ne bi imel nič proti temu, če bi jim bilo tudi naslednjih šest karseda podobnih.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...